Tako so se tudi predstavili. V časih, ko domala nihče več ni igral punka, ampak se je scena lovila v novem valu, garažnem rocku, darku, industrialu, elektropopu in podobnih izpeljavah oziroma iskanju izhodišč, so KUD Idijoti pičili enostavne punk popevke. In kot je v teh primerih pač pravilo, nemudoma osvojili simpatije občinstva. Kajti, kot pravi stara novoprimitivistična maksima: "Ko če slušat tudju muku, raja traži veselo." Sproščen bend je bil to, bend, ki je igral 1-2-3 glasbo, bend, ki je izžareval humor in samoironijo. Nezategnjeni, nezaripli in nezafnani. Punk rokerji, ob katerih si zlahka dobil asociacijo na vonj puljskega škvera, kombinacijo maziva ter fekalij, "marende" iz trgovine, ki je morala vsebovati tisti beli primorski kruh, paradižnik in ribjo pašteto, parkov s požgano travo poleti, sredozemsko-latinske arhitekture, nesramno zabavnih grafitov na krušečem se ometu zidov in izrazito deklariranega antifašizma.
Njihova verzija znamenite Bella Ciao je slej ko prej najboljša verzija tega komada sploh, ob izvedbi Bandiere Rosse leta 1987 na festivalu v Reggio Calabrii pa je njihov nastop prekinila italijanska policija - iz zadevice se je razvil malodane mednaroden incident. Na videz so delovali, kot da bi bili mlajši od prvoborcev punka, ki so se v začetku osemdesetih upehali, toda v resnici ni bilo tako. Čeravno so uspeli šele sredi osemdesetih, ko so prvič izšli na nosilcu zvoka, izdanem pri koprski založbi Slovenija, je bilo takrat za njimi že kakih pet let drgnjenja strun. Njihove letnice rojstev so namreč segale v zgodnja šestdeseta, medtem ko je bil Branko Črnac - Tusta, njihov vokalist, ki je v nedeljo v 57. letu starosti preminil po dolgotrajni borbi z rakom, še kanček starejši, pa čeprav je - spet na videz - prav on deloval največji "mulo", k čemur je poleg njegovega videza bržkone prispeval tudi njegov sploh za punk dogmatike nenavadno lirično očarljiv glas. Dejansko je Tusta izhajal iz starejše puljske ekipe. Tiste, ki je bila bliže Atomskemu skloništu kot glavnemu puljskemu bendu. In tega niti ni skrival. Paradi se je pridružil takšen, kakršen je bil, pri tridesetih, potem ko je preštopal kompletno Evropo, dobil hčer in stalno zaposlitev v kadrovskem oddelku tovarne Uljanik, kjer sta delala še dva člana - medtem ko je bil basist nočni čuvaj v puljski umobolnici, kjer so imeli tudi prostor za vadbo. Tusta se nikdar ni ostrigel, ves čas, tudi na stara leta, ko so se mu lasje začeli tanjšati in redčiti, je nosil dolgo staro rokersko pričesko ter usnjeno jakno. No, na neki način je še bolj predstavljal utrip srenje, ki je odrasla v UFO jaknah iz džinsa, torej fantov in deklet, ki so pomniki jugo freakovstva, katerega osrednji predstavniki so Buldožerji. Seveda tudi srenje, katere najbolj podjetni predstavniki so se na primer domislili gostinske prikolice na rtu Kamenjak, ki je najsplošnejše znana pod imenom Safari Bar. Svobodnjak torej, ki je kompletno življenje in skozi vsa križišča sledil liniji, ki si jo je izbral kot najstnik, ne da bi se na poti preodel v kanček bolj glamurozno opravo. Ne, vedno je ostal angažiran, v zemeljskih barvah realnega življenja. Roker do zadnjega diha.