Kakšna ambicija vas je pripeljala do tega, da ste trideset let po Titovi smrti posneli dvanajsturni dokumentarec o njegovem življenju?

Ista ambicija, kot me je gnala, da sem posnel vse druge filme. Sem filmar. Snemam filme.

Ampak Tito se zdi zelo premišljena odločitev.

Živim v svojem času. Zgodilo se mi je, da v obdobju Franja Tuđmana nisem mogel dokončati filma Testament, kasneje sem ga preimenoval v Zaton stoletja. Film sem posnel ob sojenju Artukoviću tukaj v Zagrebu leta 1986. Zdelo se mi je, da je to idealna priložnost, da se odpre vprašanje NDH, bil je namreč minister za notranje zadeve. Podpisal je rasne zakone, zaradi katerih so odšli v smrt celi narodi. Kakšno je bilo življenje v Neodvisni državi Hrvaški, sem se vpraševal. Od običajnega življenja na ulicah Zagreba do koncentracijskih taborišč in konvojev v Nemčijo. Mislim, da mi je kar uspelo odgovoriti na to vprašanje.

Z Artukovića pa na Tita?

Ne tako hitro. Leta 1990 so se vrnili nosilci ideologije, ki je vladala Hrvaški od leta 1941 do 1945, in začeli izvajati radikalne spremembe v družbi po zgledu iz daljne preteklosti. Filmski material se mi je pretvoril v resničnost. Moral sem zapustiti državo. Pred tem sem namreč polemiziral s Tuđmanom. Film Testament je napadel, ne da bi ga sploh videl. Rekel je, da sem na koncu filma napisal, da je bilo v Jasenovcu ubitih od osemsto tisoč do milijon ljudi. Teh številk pa nikjer v filmu ni, ker niti jaz niti moji sodelavci nismo prišli do njih. Probleme sem imel tudi s tedanjim vodstvom spominskega parka taborišča v Jasenovcu, ker so zahtevali, da v film vključim to številko. Uprl sem se. Zato ga tam niso hoteli predvajati. Tuđman pa je trobil svoje. V polemiki sem ga imenoval za amaterskega zgodovinarja. Zdelo se mi je, da bi resen zgodovinar o zgodovinskem ozadju filma govoril šele potem, ko bi ga videl. Potem bi lahko govoril, karkoli bi hotel, dobro pa bi bilo, če bi vedel, o čem govori. Pri teh temah se je dobro držati dejstev. Znašel sem tudi v njegovi knjigi Razpotja zgodovinske resničnosti, vsaj mislim, da ima tak naslov. V njej me je predstavil kot izrazitega sovražnika hrvaškega naroda. V času, ko so po Zagrebu hodili ljudje v črnih uniformah, ko se je začenjala vojna in je potekalo etnično čiščenje, takšne obtožbe niso bile akademska polemika. Ljudi je mimogrede pojedla noč.

Nikoli si ne bi mislil, da me bo spajanje dveh, treh kadrov z glasbo v filmsko pripoved lahko stalo glave. To znam. Sestaviti kadre tako, da gledalci lahko sledijo zgodbi. Zagrebška televizija, ki je bila koproducentka filma, mi je čez noč zaprla vsa vrata. Sam sem bil glavni producent, pograbil sem negative in z avtom odšel v Ljubljano. Toni Tršar in Irena Prosen sta mi pomagala in negative sem po nekaj zapletih prenesel v Celovec. Montiral sem na Dunaju, v Parizu in leta 1993 film dokončal v Pragi. Film je šel po vsem svetu, na Hrvaškem pa so ga ocenili kot hudičev projekt in prepovedali, češ da v vojnem času služi srbski propagandi. V Globusu so imeli sijajen projekt. Objavili so angele in hudiče vojne. Angel vojne je bil Praljak, ki je končal na haaškem sodišču, hudič vojne pa sem bil jaz. Vsa moja družina je imela hude probleme, sin se ni mogel vpisati na univerzo, vsi so bili prestrašeni, oče je v tem času umrl. Prvič se mi je zgodilo, da je imela moja umetnost snemanja filmov takšne učinke.

Dokumentarna serija o Titu pa je imela prav nasprotne učinke. Ponovno ste popularen režiser.

Danes je položaj Hrvaške popolnoma drugačen. Država je odprta in demokratizirana. Da bi bil položaj do konca absurden, se je odprla v času mandata Iva Sanaderja, ki je odstranil večino ideoloških ovir. Še vedno sem rdeča cunja tam, kjer se odloča o pomembnih stvareh, vendar lahko delam.

Pričakoval sem, da bo tudi Tito izzval polemike in da bo velik cirkus. Zanimivo pa je bilo, da je izzval polemiko znotraj ideologije, ki sem ji sam pripadal. Da ne bo nesporazumov, to je bila ideologija komunizma. Ljudje, ki so bili v sedemdesetih in osemdesetih letih v vrhu političnega sistema, so pričakovali, da bom naredil spomenik Titu in da ga bom idealiziral. Mene pa je vodil material. Imeli smo srečo. Ujeli smo še zadnje priče. Od njegove prve žene Herte Haas, ki je bila rojena v Mariboru, pa Jaro Ribnikar, Jova Kapičića, Sava Zlatića, Vando Novosel. Vse to so ljudje, ki so bili Titu zelo blizu. Njegove žene, ljubimke, sodelavci v politiki. Vsi so bili starejši od devetdeset let in so med montažo drug za drugim umirali. Od sogovornikov jih je zelo malo še živih. Pred kratkim je umrl tudi Ivan Dolničar, ki je pripovedoval sijajno zgodbo o tem, kako je zajel generala Lehra. Njihova pričevanja so mi dala formo. Do največje možne mere sem spoštoval to, kar so govorili. Ne navajajo samo dejstev. Govorijo o svojih čustvih, atmosferah in počutjih. Pri montaži pa sem uporabil tehniko igranega filma.

Ampak to je dokumentarni film, ne?

Seveda. V njem ni niti enega igranega prizora. Arhivske posnetke sem postavil nasproti živim ljudem. Kader proti kadru. Dobil sem polemično in resničnostno pričevanje. Pripovedovali so svoje usode. Skozi to pa so govorili o dolgem obdobju, ki zajame skoraj celo dvajseto stoletje. Govorili so politično, intimno in atmosfersko in vse povedali. To je strašna epizoda zgodovine. Začne se s prvo svetovno vojno in konča s Titovo smrtjo. Naredil sem veliko fresko, v kateri sem poskušal dramaturško slediti dogodkom. Že v dveh urah je težko narediti nekaj, kar ne bo naporno za gledalca. Jaz pa sem hotel dramaturgijo trinajstih ur, v kateri je petnajst ali dvajset glavnih akterjev od začetka do konca v središču. Njihove usode se prepletajo, s prepletanjem njihovih usod pa se prepleta zgodba o Titu in njegovem obdobju. Nezamisljivo je opazovati Tita brez obdobja, v katerem je živel, ali to obdobje brez Tita. Vse to vrteti v zraku trinajst ur je še kar zapleteno. Vendar mislim, da nam je uspelo.

Tito je nekatere od sogovornikov zapustil surovo, druge nežno, tretje skoraj neopazno. Zapustil pa je vse. Oni so mu ostali zvesti do smrti. To me je zares pretreslo. Ne moreš verjeti, da jim je popolnoma spremenil življenje, pa so mu ostali zvesti v politiki in v ljubezni.

Zakaj je zgodba aktualna?

Morda zato, ker postaja preiskovanje fašizma spet sodoben pojav. V Torinu imajo fantastičen moderen filmski muzej. Sedež ima v veliki stari sinagogi v središču mesta. Arhiv ima ogromen partizanski del. Lani so imeli simpozij o fašizmu italijanskih fašistov na našem Jadranu. Italijani so se prvič lotili tega vprašanja. Prikazali so Padec Italije in nekaj drugih mojih filmov, ki neposredno govorijo o teh zločinih. Tam bodo predstavili tudi Tita. In to vsega v enem kosu. Imenoval se bo Tito di notte, Tito ponoči. Med posameznimi segmenti bo petnajst minut premora. To je za ljudi, ki jih zanima film. Videli bodo, kako sem razvil zgodbo.

Moja generacija si je vojno predstavljala skozi filme. Partizani, Italijani in Nemci so bili filmi o partizanih, Italijanih in Nemcih. Tita sem videl od blizu samo v filmu, ko ga je igral Richard Burton. Kateri Tito je vaš Tito? Ta iz Kumrovca ali oni iz Hollywooda?

Aha. Zanima vas estetika, ne? Veste, bil sem asistent, ko je Richard Burton igral Tita. Bil je tako pijan, da smo ga morali pri bližnjih kadrih držati za noge, ker bi drugače padel iz kadra. Sijajen igralec. Tudi Tito je bil igralec, vendar je imel bolj kompleksno vlogo. Moral je igrati samega sebe. V mojem filmu se pojavlja skozi besede sogovornikov. Ne pojavi se živ. Samo v dokumentih. V glavnem so to fotografije. Lik oblikujejo ljudje, ki o njem govorijo. Jaz sploh ne interveniram. Ni komentatorskega glasu. Kar je treba pojasniti, pojasnim z napisi v kadrih morja.

Zakaj morje?

Ker sem doma s Šolte. Morje je v filmu predah. Morje kot nevihta in kot bonaca, morje ob sončnem vzhodu, morje v večerni svetlobi. Takrat se pojavijo enciklopedijski podatki o datumu, ozemlju ali pomembnem dogodku. Zakaj morje? Zato, ker sem Dalmatinec in so vsi moji filmi vezani na morje. Morje je stalnost, zgodovinska obdobja pa gredo mimo. Če bi bil Slovenec, bi najbrž tja dal Alpe. Morje je moj avtorski vložek. Titovo obdobje je minilo, morje je še vedno tukaj. Prišlo in odšlo bo še mnogo obdobij, za njimi bodo ostale brazgotine, vendar je to preteklost.

Kako se ta preteklost v filmu veže na sedanjost? Ideje o tem niso ravno sinhronizirane.

Primerjava med življenjem v nekdanji Jugoslaviji in življenjem danes se postavlja samoumevno. Danes se nekoliko paradoksno za mnoge razmerje obrača v prid socializma. To določa pogled. Tisti z desne so mislili, da jim govorim, da je Tito živ. Tega se vedno bojijo. Bili so prepričani, da sem naredil film o sedanjosti, o živem Titu, in da bi bil Tito s tem zadovoljen. Bili so razočarani. Na levem polu so bili v zvezah borcev in levičarskih krožkih prav tako nezadovoljni. To ni idealistična slika o Titu. Ampak jaz sem filmar. Delam filme. Naredil sem gledljivo in čustveno nabito delo. Najbolj simpatična scena je bila na sojenju, kjer je moral sodnik presoditi, ali naj serijo prepovedo ali ne. Ena od sodelavk pri scenariju, gospa Mira Šuvar, ni bila zadovoljna z mojo montažo in je hotela izrezati najboljše scene. Zato sem jo izključil iz procesa. Sodnik si je v dveh jutrih ogledal celo serijo. Na koncu se je zjokal. Njegova tajnica tudi. To je bila najboljša od vseh kritik. Naredili smo čustven film. Vprašanje ni, ali je imel Tito prav ali ne, ali smo ga naredili lažnega ali pristnega. Vprašanje je, ali se bo gledalec prilepil na platno ali ne. To je moja umetnost. Nisem zgodovinar, nisem politik, sem zbiratelj filmskih pričevanj. Hočem pa biti korekten do obdobja, ki ga prikazujem. Nočem mu delati sile ali ljudem pripisovati občutij, ki jih niso imeli. Pri zgodovini mi je pomagal Ivo Goldstein, ki morda najbolj pozna celotno obdobje. Drugo naredijo profesionalni sodelavci, kot je Alfi Kabilja, ki je napisal glasbo, dramaturgi in vsi drugi. Jaz vse to oblikujem v čustveno delo, ki ga bodo ljudje hoteli gledati.

Vprašujete, ali je Tito Richard Burton, resničnost ali dokumentarna situacija. Kaj naj vam odgovorim? To je Tito iz mojega filma. Ni ga niti tukaj niti tam. Gledali boste Tita iz te nadaljevanke.

Kakšno vlogo je film sedemdesetih in osemdesetih let odigral pri konstruiranju našega sveta?

Ohranil je spomin.

Da. Ampak, ali ga je oblikoval?

Hrvaške oblasti so leta 1991 odrezalo vso zgodovino od leta 1945 do trenutka, ko so oni prišli na oblast. Pred letom 1991 je zijal prepad. V ta prepad je padla ena cela generacija. Tudi nje ni bilo več. Tako kot če bi drevo odrezali meter nad tlemi in dva metra po vrhom. Ne spodaj ne zgoraj ne bi bilo več živo. Lahko bi ga samo še mislili. Nas pa je ustvarilo celotno obdobje. Bilo je, kar je bilo, takšno, kot je bilo. Lahko zanikate celo obdobje, ne da bi ga analizirali, in dobite to, kar imamo danes. Živimo z luknjami v svojih življenjskih zgodbah. Do nedavnega mojih filmov niste mogli videti nikjer na Hrvaškem. Ne jaz ne moji filmi dvajset let nismo obstajali. Tako kot niso obstajali filmi, ki so jih delali drugi. Veliko mladih sploh ne ve, da je njihova država imela kinematografijo in da je snemala filme, ki so imeli gledalce po vsem svetu.

A spomnim se, da je v Zagrebu bila retrospektiva vaših filmov.

Pred enim letom! Ko je prišel na oblast Ivica Račan, je bila res retrospektiva v Kinoteki za dvesto ljudi, pa še to skoraj na skrivaj. Da pa bi moji filmi prišli na televizijo? Nemogoče. Testamenta do danes niso prikazali. Najbolj bizarno je, da ima hrvaška televizija avtorske pravice. Gledali so ga drugod, na Hrvaškem pa ne. Namenjen pa je hrvaškim gledalcem. Naj ga napadejo, se okrog njega skregajo, ampak naj ga pokažejo! Kot da bi bil tabu. Refleksi politike devetdesetih let so prisotni še danes.

Kaj pa nam o tem obdobju govori vaš film?

Daje nam retrospektiven pogled na vsa ta leta. Tu imate najbolj dramatične trenutke naše zgodovine. Leta 1941 vstop fašistov v naš prostor. Potem zmaga leta 1945 in vse maščevalne akcije, ki so sledile zmagi. Ena najmočnejših sekvenc je Goli otok. Leto 1971, predvsem na Hrvaškem, vendar ne samo tukaj. Prikažemo zgodovino obeh strani. Nič nisem idealiziral. Prikaz je polemičen. Vsak lahko iz njega vzame to, kar potrebuje za interpretacijo. Moja veščina je, da to naredim čustveno. Ne gledate samo podatkov, ampak vstopite v zgodbo. To je strategija igranega filma. Stvari se lotevate, kot da so žive, brez enega samega igranega kadra. To je zvijača, ki vam omogoča, da najdete izhod iz dokumenta. Dokument postane emocionalen in se zveže v zgodbo. "Tito je običajen človek," pravi Jara Ribnikar na koncu. "To je zelo neobičajen običajen človek." Za družinskim omizjem, ki gleda televizijo, vsi lahko sklenejo isto. "Pa saj je tak kot mi." Je iz mesa in krvi, ima iste probleme kot vsi mi. "On je del našega omizja." Seveda samo v času, ko se gleda televizija. Nisem hotel, da bi gledalec gledal serijo kot pozitivni ali negativni spomenik.

Kakšen filmski igralec je v vašem filmu Tito?

Sijajen. To je bil zelo simpatičen človek. To je človek, ki se je učil. Šel je skozi zapor. Obiskoval je seminarje v Zagrebu, ki so jih vodili Branko Gavella, Dragutin Gustinčič, Srećko Šilović, sami vrhunski intelektualci. Pripovedovali so, da je na sestanke prihajal s steklenico šampanjca dom perignon, svileno srajco in kravato. Od vsega začetka je izstopal. Ljudje so bili prepričani, da si izmišlja svoje otroštvo v blatu Kumrovca. Prepričani so bili, da je prišel iz veliko uglednejšega okolja. Pa je samo igral vlogo.

Bil je mojster preživetja. Bil je izjemno previden, nevarnost je zaznal na daleč. Pol življenja je živel v ilegali, iz ilegalnega življenja pa je naredil mojstrovino. Herta Haas pripoveduje, kako sta potovala iz Reke v Split. Pred vsakim mestom je bila mitnica. On pride z usnjenim kovčkom in svileno kravato v lakastih čevljih. Herta Haas je prišla v ponošenih oblačilih s kartonastim kovčkom. Njemu je policist salutiral, njej je pregledal kovček. Tito ji potem govori: "Če si v ilegalnem gibanju, mora biti vse na tebi brezhibno. Imaš uro? Imej zlato uro. Ruta mora biti svilena. Moraš se bleščati. V teh oblačilih bo vsak ovaduh posumil, da si komunistka." Ob teh besedah sem pomislil, hej, človek je bil do konca življenja v ilegali.

Kje ste vi? Vse, kar so v filmu rekli, so res rekli, vsa imena so pravilna. Vsi podatki preverjeni. Kje nastopi vaša roka? Vi ste vendar režiser igranih avtorskih filmov.

Ko sem se lotil ideje, da bi posnel film o Titu, mi je bilo nekaj jasno. Snemal bom film o obdobju, v katerem sem tudi sam živel. Dobro, v enem obdobju filma me še ni bilo, od petdesetih let do njegove smrti pa sem vedel zase. Kaj je bilo to obdobje? Sam sem hotel raziskati ta čas. Kadar si postavim vprašanje, posnamem film, da si nanj odgovorim. Nima smisla dajati odgovorov vnaprej. Odgovor pride skozi raziskovanje. Ne delam sam. Zbere se velika ekipa, ki skupaj kuha. Tako najdete bisere, o katerih se vam ni niti sanjalo, da so tam. Hotel sem si odgovoriti na vprašanje, zakaj se mi zdi, da sem v tem obdobju tako lepo živel v primerjavi z današnjim svetom. Nihče iz moje generacije se ne more upreti temu, da ne bi videl vzporednic s časom, v katerem živimo. Serija se konča z njegovo smrtjo, o času po njegovi smrti ni niti besede. Vsak pa bo gledal na ta čas iz perspektive življenja, ki ga živi sedaj. To se vsiljuje samo od sebe. Tudi sam sem to tako doživel. Med montiranjem sem si ves čas govoril: "To je bilo boljše, to je bilo slabše. Tukaj so začeli odpirati stvari, pa so jih dobili po glavi. Tukaj so uspeli." Vsak dan je bil izborjen delček svobode. Veliko ljudi je bilo kaznovanih, odstranjenih, izgnanih. Očitno pa je, da se je družba razvijala vedno bolj v smeri odprtosti. V zadnji epizodi priče povzamejo analizo, kjer lahko vidite, da je Jugoslavija razpadla že v času njegovega življenja. Potem je bilo treba proces samo še tehnično dokončati. Že kot star človek je podpisal ustavo iz leta 1974. Takrat se je začelo razslojevanje in so začele zoreti sile, ki so v desetih letih razstavile državo.

Ali prav razumem, da je to film o našem času?

Na svoj zelo poseben način. Ljudje so morali menjati svoja čustva in svoj svetovni nazor. Med štirimi zidovi so si morda lahko mislili svoje, v javnosti pa je prevladala ena interpretacija sveta, ki je zajela vse pore življenja. Veste, Tuđmanova Hrvaška je bila zelo strogo vodena država. Če se nisi prilagodil vladajoči ideologiji, si lahko izgubil službo, položaj, možnost šolanja. Običajni ljudje so morali izražati lojalnost. Ni mi bilo jasno, zakaj so intelektualci čez noč zamenjali barve. Najbrž tudi oni zaradi preživetja. Inteligenca je lahko zdrava in produktivna, lahko je servilna in nevarna. Ko se pomeša z ideologijo in začne opravičevati zločine, stvari lahko postanejo zelo nevarne.

Tito je imel rad filme, ne?

Da. V filmu se govori o Dušanu Makavejevu, Želimirju Žilniku in drugih režiserjih črnega vala. Cela enajsta epizoda je posvečena filmu. Tito je rad gledal filme. Rad je imel puljski filmski festival. V dokumentarcu nastopi avtor filma Plastični Jezus Lazar Stojanović, ki je šel zaradi njega v zapor, film pa je bil prepovedan do leta 1991. Posnet je bil leta 1971. Stojanović, ki je popoln anarhist, pa je na moje veliko presenečenje hvalil Tita, ker je bil zaslužen za razvoj jugoslovanskega filma, tako kot je bil Benito Mussolini zaslužen za italijanski film. Mussolini je razvil Cinecitta, Tito pa je v vsakem glavnem mestu zahteval filmski studio. Jadran film, Viba film, Lovčen film v Črni gori, Avala film v Beogradu, Vardar film v Skopju. Studii so nastali na Titovo osebno zahtevo. Skupaj z njimi so nastale filmske šole in se gradile kinodvorane. Ljudi so pošiljali študirat v tujino. Jaz sem študiral v Pragi. Mislite, da sem šel sam tja? Ne. Nisem hotel v tujino. Bil sem filmski amater. Rajko Grlić tudi. Z ministrstva za kulturo so naju prišli naganjat, naj greva v Prago. Jaz sem se upiral, češ da sem čisto zadovoljen s svojimi amaterskimi filmi. Oni pa, da imam talent, naj ga razvijem. Plačali mi bodo študij in bivanje. Na koncu sem pristal. Poznate koga, ki ga z vašega ministrstva za kulturo preganjajo, naj gre na njihove stroške za božjo voljo študirat v tujino, ker je nadarjen?

Kar govorite, zveni kot zmerna jugonostalgija.

Prav, pa malo pretiravajmo z njo. Lahko mi sicer pripišete vse, nostalgik pa res nisem. Je preveč trapasto. Živim v sedanjiku. Mislite, da bi vaša ali moja država lahko, četudi za kratek čas, postala tretja najpomembnejša država na svetu? Rusija in Amerika sta tekmovali med sabo, Jugoslavija je v nekem trenutku vodila tretji svet. Kakršnakoli je bila, res je imela vodilno vlogo. Sistem samoupravljanja je bil čuden. Ampak poglejte delavce v tovarnah danes! Iščejo tovarno, kjer bi se lahko zaposlili, kot igralci v dramah absurda. Poglejte pravice delavcev takrat in danes. K15 na železnici, letovišča na morju, hrana v tovarniški menzi. Poglejte, kako so študirali otroci te generacije. Na dobrih fakultetah brez šolnin. To postavljam v zgodovinski kontekst. Bili so drugačni časi, drugačne okoliščine, primerjava pa je zelo lahka. Tito je bil blagovna znamka. Za nekatere bo zločinec, za druge heroj. Jaz sem tukaj vmes iskal človeka in mu hotel vzeti mero. To je vse.

Ko ste leta 1978 posneli Okupacijo v 26 slikah, je to bil moderen politični film. Primerjali so ga s Pasolinijevim Salôjem in Bertoluccijevim 20. stoletjem.

Da, takrat smo bili jugoslovanski režiserji enakopravni največjim evropskim režiserjem. Tudi jugoslovanska filmska produkcija je bila na ravni svetovne. Snemali smo velike filme. Eden je dobil oskarja.

Potem pa smo gledali samo še melodrame. Kaj se je zgodilo?

Razpadla sta sistem financiranja in produkcija. Na Hrvaškem je bil uničen Jadran film kot ostanek sistema, ki je bil tretji ali četrti producent v Evropi. V koprodukcijah se je snemalo velike filme. Prihajali so največji ameriški režiserji, ker so tukaj našli brezhibno profesionalno ekipo filmarjev. Imam kakšen dokaz, da je bila ekipa dobra? Imam. Režiserji so se vračali in zahtevali iste ekipe. To je bil neverjetno živ filmski poklic. Američani pa so vplivali na domačo produkcijo. Brez tega nikoli ne bi mogel posneti Okupacije v 26 slikah ali Padca Italije. V primerjavi s prejšnjimi filmi sem snemal superspektakle. Posneti so bili brezhibno. Zato, ker je direktor filma delal z ameriškimi ekipami, kjer se je naučil, da je vse odvisno od detajla. Hočete, da je na mizi srebrn vrček za kavo? Potem mora biti iz čistega srebra. Na filmu se vse vidi in vse igra svojo vlogo. Tega smo se naučili od Američanov, ki so delali pri nas. Tam se je vedelo, kaj je dramaturški oddelek, da imajo pisci vlogo, ki je ločena od dramaturgov, in da morajo vsi govoriti z vsemi. Režiser pa dela film. Okupacija je imela 15 ali 16 verzij scenarija. Delal sem z Danilom Kišem, Mirkom Kovaćem, Rankom Munitićem in Filipom Davidom.

Z največjimi pisci sedemdesetih let?

Seveda. Zakaj bi delal s povprečneži? Povprečneži znajo narediti žanrske stvari brez duše. Nekaj mesecev smo v Dubrovniku zlagali zgodbo, ki nas je prepričala. Film ne nastane po naključju. Garali smo noč in dan, da bi naredili film za gledalce. Drug do drugega smo bili strogi profesionalci. Sam sem začel kot filmski amater. Snemal sem filme za ozek krog svojih prijateljev in za festivale eksperimentalnega filma. Imel sem pet gledalcev, ki so bili sladokusci. Potem sem odšel na filmsko akademijo v Prago. Kaj so me tam najprej naučili? Da se filme snema za gledalce, ki hodijo v kino. V razmerah, kakršne vladajo sedaj na Hrvaškem, se dogajajo skoraj samo še naključni filmi, v katerih je producentka režiserjeva žena, igrajo pa njuni prijatelji. Posneti so približno, s šibkimi scenariji in brez profesionalne strasti. Ljudje se potem vprašujejo, zakaj je hrvaški film izgubil publiko. Zakaj ljudje ne derejo v kinodvorane, da bi gledali hrvaške filme? Zato! Niso posneti za gledalce, ne poskušajo jih zadovoljiti, zato jih ljudje nočejo gledati. Okupacijo smo prodali v petdeset držav, Padec Italije v štirideset. Predvajali so ju po vsem svetu, dobivala sta nagrade na velikih festivalih. Sploh se ne ukvarjam s tem, ali danes snemajo dobre ali slabe filme. Dejstvo je, da nimajo gledalcev.

Ali ne bi mogli tega pripisati tehnologiji, ki je gledalce pregnala iz kinodvoran za domače ekrane?

V to dvomim. Zadnja leta živim na Češkem. Imeli so majhno krizo, potem pa so ponovno začeli snemati filme tako, kot znajo. Sedaj imajo največje število gledalcev na prebivalstvo v Evropi. Niso prekinili s svojo tradicijo in zato niso pozabili, kako se snema filme. Če imamo pri nas tradicijo, najraje z njo prekinemo. Še posebej če daje dobre rezultate. Na Hrvaškem so se odločili, da vse, kar je naredila filmska produkcija v socializmu, ne velja nič. Treba jo je bilo uničiti, ker je bila tako uspešna. Naredili bomo nekaj novega, kar bo ustrezalo kapitalizmu. Tukaj je prišlo do pomote. V kapitalizmu ima film smisel samo, če ga gredo ljudje gledat. Zato je tako drag. Financirajo ga gledalci, ki hočejo brezhiben in všečen izdelek za svoj denar. Ameriški film je najboljši film na svetu. Preprosto nima tekmeca. Zakaj je tako? Ker temelji na filmski blagajni in na vstopnici. Če snemaš za svoje prijatelje, denar pa ti je posodila mama, se lahko igraš, kolikor hočeš. Če pa snemaš za publiko, se moraš držati produkcijskih pravil, ki ti omogočajo, da od tega živiš ti in vsa tvoja ekipa. Vsaj povrniti moraš denar, ki si ga vložil.

Zakaj ste se potem odločili, da posnamete neskončen dokumentarec o mrtvem človeku? Dokumentarci imajo praviloma majhno publiko.

Od kod vam to?

Pasolini, Bertolucci in Visconti so snemali dokumentarne filme. Spomnimo pa se samo njihovih igranih filmov. Fellini ni snemal dokumentarcev, pa se spomnimo vseh njegovih filmov.

Fellini je posnel dokumentarec Roma.

No, vidite, pa sem ga pozabil. Mislite, da ima dokumentarec lahko široko publiko?

Očitno jo ima. Na Hrvaškem je Tita spremljalo štiristo tisoč ljudi. Deset odstotkov prebivalstva. Res pa je, da so danes publika dokumentarnih filmov predvsem televizijski gledalci. Vse velike televizije imajo močno dokumentarno produkcijo. Imate kanale, ki predvajajo izključno dokumentarne filme in imajo široko publiko. Na televiziji je dokumentarec dobil svoj medijski prostor. Ker ima svoj prostor, se mu je popularnost zvišala. V časih socializma so filmska podjetja prisiljevali, da na začetku predstav predvajajo dokumentarce. Nihče jih ni hotel predvajati. Podaljšal se jim je delovni čas, morali so delati nadure, same sitnosti. Če so le mogli, so jih vrgli proč. Režiserji smo pisali peticije, ker je dokumentarni film predigra igranega filma. Bil je marginaliziran. Zato pa smo tam lahko eksperimentirali, se igrali z glasbo in efekti. V igranem filmu zaradi železnih zakonov dramaturgije tega nismo mogli. V teh kratkih formah smo šli mimo ideologije, mimo forme in brez nadzora podtaknili eksperiment. Danes je dokumentarni film komercialno blago. Dokumentarec lahko prodate bolje od igranega filma, ker ima tako širok gledalski prostor.

Imate material za igrani film o Titu?

Veste, kako sem sploh prišel na idejo za dokumentarec? Leta 2005 sem bil v Zagrebu in srečal časopisnega magnata Nina Pavića, ki mi je rekel, da se mu zdi film o Titu in njegovem obdobju smiseln. "Vidiš, danes je v Jutarnjem listu izšel članek o tem, da se Silvester Stallone in Robert De Niro zanimata za vlogo Tita. Oba bi ga igrala. Se ne bi ti malo pozanimal in naredil dokumentarec, ki bi lahko bil podlaga za igrani film?"

Potem sem bil v Los Angelesu v okviru programa Shoah Foundation, kjer Steven Spielberg zbira ogromno bazo filmskih biografij vseh preživelih v holokavstu. Snema izjave vseh judov, ki so preživeli taborišča v tretjem rajhu. Pogovarjal sem se z njim o njegovih načrtih. Stik med nama je vzpostavila gospa Renée Firestone, ki v Pragi vodi snemanja za arhiv. "Iz teh vaših prostorov me zanima samo biografija Tita," mi je rekel. Ideja je zelo privlačna. Iz pričevanj v dokumentarcu sem napisal sinopsis in dramaturško sliko lika. To se sedaj prevaja.

Igrani film o Titu leta 2012? Kako si to zamišljate?

Zamišljam si ga kot igrano serijo. Posneli so igrane filme o Churchillu, Mussoliniju, Hitlerju, Stalinu, Rooseveltu, De Gaullu. Iz tega obdobja je ostal samo še on.

Kaj bi bil osrednji trenutek biografije?

Rodil se je kot kmet. Veste, kaj je kraljica Elizabeta rekla o njem, ko sta se prvič srečala? "Če je on kmet, jaz nisem angleška kraljica." To so temelji za sijajne dialoge. Zaradi tega se gre v kino.

Vi hodite v kino?

Seveda hodim v kino. Ves čas.

Kaj pa gledate?

Ja, kaj? Ameriške akcijske filme. To so najbolje narejeni filmi na svetu.