Eden številnih slovenskih prostovoljcev v bojih proti Turkom, ki so šli v pomoč bratom Srbom in Črnogorcem, je bil v bitki pri Bjelini hudo ranjen. Obupan je pisal svojemu domačemu časniku v Trst.
Dopisi.
Iz bojišča Podovince v Srbiji 20. julija.
Piše nam naš prijatelj Janko Stibil na srbski listnici se svinčnikom: Sprejmite srčni pozdrav vi boritelji Slovanstva. Mi se bijemo na život in smrt, srečni vi tam na zapadu v mirnih srečnih krajih. Ne morem, ne smem več teh idej izraževati, ni dopuščeno. Kaj sledi, bodočnošt bode kazala.
Vi pa Slovenci!
Topovi grmijo na sedmih straneh, mojih prijateljev poznatih strašno poginilo.
Z Bogom, z Bogom, bratje Slovenci moji.
Skala poka, dob se lomi.
Vaš Janko četovodja.
Edinost, V Trstu, sabota 12. avgusta 1876
Za Slovence in za Nemce je bilo slovanstvo pomemben konstrukt na zemljevidu Evrope. Zaupanje v slovansko zaledje je dajalo v slovenskem nacionalnem gibanju 19. stoletja prepotrebno samozavest. V slovenskih časnikih so Slovenci vedno nastopali v pozitivni vlogi, Nemci pa v negativni, čeprav so se za domače potrebe slovenski voditelji sprli in se razdelili na liberalne mladoslovence in konservativne staroslovence. Ko so pisali o evropskem kontekstu, je potekala enaka ločnica med slovanstvom in germanstvom.
Avstrijani! kde so naše meje?
Avstrijsko cesarstvo je napravilo v teku malo let čudne korake nazaj. Avstrija ni šla naprej, ampak korakala je nazaj in lahko vsak pošteni Avstrijan grenko zdihne: "Avstrijani, kde so naše meje!"
Očividen je velik razloček med sedanjo i nekdanjo Avstrijo, ko je v Evropi še odločilno besedo govorila. Čas, v katerem je naše cesarstvo v Evropi prvo mej državami bilo, skoro se pozabi, in vendar še živi rod, te mogočnosti priča. Časi se hitro spreminjajo in tako se je tudi naše cesarstvo naglo spreminjalo, a nikdar več na bolje, ampak na huje; naglo se je skrčevalo, in Bog daj, da bi se povekšalo zopet a ne še zmanjševalo, kakor vedno še prté sosednje države prestaviti mejnike na škodo cesarstvu. Kedo je Avstrijo tako daleč dotiral in jo še tira, tega ne moremo razlagati, ako nečemo, da se naroči državni pravdnik na vse iztise našega lista.
Tudi druge države so padle enako Avstriji globoko, ali utrdile in okrepile so se kmalo ter dospele na prejšnjo stopinjo; to nam dokazuje zadnja francoska vojna. Francoska ljudovlada nij poplatila le vseh milijardov, temuč poleg tega celo vničila Nemčijo z denarjem in industrijo; le Avstrija si ne more iz nepriličnega položaja pomagati, ter tako le životari. Avstrija ima čudna previlegija, da pada od stopnice do stopnice, in tal, katera je zgubila, ne more si več pridobiti. Avstrijska zgodovina zadnjih dvajset let je zgodovina nesrečnih zgubljenih vojn, zgubljenih dežel, padajočega upliva na vzunaj, in onemogle moči v svojih deželah. Ta istiniti žalostni položaj še nij dospel do zadnje stopnice, kajti vedno še se pred našimi očmi odpirajo dogodki nič dobrega sluteči.
Pred dvajsetemi leti je stala Avstrija z eno nogo v lepi Italiji, z drugo v Nemčiji, njena veljava je bila trdna v Evropi. Po kratkovidni politiki in dveh nesrečnih vojnah je bila Avstrija iz Nemčije vržena kakor tudi iz Italije in nij iz osodopolnih vojne druzega za spomink vzela, nego trdno željo in sklep, nikdar več v Italijo noge postaviti. Nemške dežele, Alzacija in Lotringija ste bili tudi od Francoske se silo odtrgane, pa prebivalci onih dežel nečejo do danes od nemških svojih bratov ničesa šlišati, da si tudi v Berolinu vse poskušajo, da bi jih na nemški jarem privadili; vse zabadava; njih sočutje je le za Francosko, in voditelji Nemčije uže od daleč gledajo črni oblak, ki poruši Nemčijo in vzame zopet v hudi nevihti zgubljeni deželi.
Razmere zgubljenih nekdanjih avstrijskih dežel so vse drugačne. Nobenemu človeku še na misel ne pada, da bi Avstrija zopet kedaj Lombardijo in Benečansko privojevala, ali se zopet v Nemčiji vtrdila. Vzrok je iskati v tem, da se prebivalci teh zgubljenih dežel za Avstrijo čisto nič ne zanimivajo in ne žele več pod njeno oblast priti, ker so bili z germanizmom preobilo obdarjeni, v drugo pa, da Avstrija nema več misli seči po zgubljenih deželah, ker je prepričana, da bi jih tudi obdržati ne mogla, ker v njih nij sočutja do nje. (...) Dunajska vlada pa si tega sočutja nij znala i nij hotela prisvojiti, i tako tudi nij mogla pridobiti si simpatij južnih Slovanov. Videlo se je nekaj časa, da namigljaj južnih Slovanov nij trajal mnogo časa, Andrašijeve reforme so zavrnile vse nazaj, ker je Avstrija podajala Turkom roko, ko je na raznovrstne načine skušala zadušiti vstajo. Avstrija je svojo politiko po menjenji onega naroda obračala, iz katerega izvira minister zunanjih zadev. (...) Nij gledala Avstrija kak vtis napravi kratkovidna politika pri Slovanih, ki imajo veliko prihodnost za Avstrijo; sad kratkovidne politike je tudi dozorel. (...) Sočutje južnih Slovanov je zgubljeno za Avstrijo, kar bi morali tudi uže na Dunaji sprevideti; ali politikarji, kateri so zasedli visocega konja drže se starega "oderint dum timeant" misleči, da so lahko brez sočutja Slovanov, da jim zadostuje, ako jih strašijo. Nečemo se o tem pričkati. Južni Slovani nemajo čisto nič strahu. (...) V Belgradu so pokazali sočutje do Avstrije s tem, da so avstrijskemu poslancu mačjo godbo naredili, katera pa nij njegovi osobi veljala, ampak državnej politiki. (...) Politiko o odškodvanji na jugu in razširjanji svojih mej tam doli, sme Austrija mej staro šaro vreči. Zvesti Avstrijani pa, kakor nam pot državne ladije kaže, na sramoto nje krmilcev, še vskliknimo: "Avstrijani! kde so naše meje?"
Edinost, 12. avgusta 1876
Vir: Marko Zajc, Janez Polajnar, Naši in vaši, Mirovni inštitut, 2012