V televizijski studio je, po dveh tednih zdravljenja, prišel naravnost iz bolnišnice. Bil je shujšan in slaboten. Ko so v studiu začele brneti kamere in so nanj uprli žaromete, se je počutil, kot da mu za vratom stoji prezgodnja smrt. Začel se je potiti. Nekdo, ki je pripravljal studio za prvi prenos predsedniške debate, si je zamislil, da bi zid za govornikoma obarvali sivo. Na črno-belih televizijskih zaslonih se je tako zdelo, kot da Nixon, ki je bil mrliško bled, izginja v zidu za njim. Da bi bil vtis še hujši, je bil njegov nasprotnik, John F. Kennedy, spočit in zagorel. V Chicago je prišel iz Kalifornije, kjer je mesec dni nastopal na volilnih shodih. Medtem ko je Kennedyja razganjalo od zdravja, je Nixon deloval, kot da ga bodo zdaj zdaj odnesli na pare.

Jasna pravila debat

Na volitvah je, kot vemo, zmagal John F. Kenneddy. Velika večina od 66 milijonov Američanov, ki so si debato prvič ogledali na televiziji, se je na osnovi posnetkov iz studia odločila, da bo glasovala za Kennedyja. Povsem nasprotno so se opredelili tisti volilci, ki so razpravo med favoriziranim Nixonom in manj znanim Kenndyjem poslušali po radiu. Tako je televizija že prvi dan ob vstopu v politiko vzpostavila novi red. Besedi in vsebini ob rob je postavila podobo. Debate kandidatov v krogu ozke publike so postale preteklost. Pred televizorje so začeli sedati milijoni gledalcev. Volilci. Hoteli so videti svoje kandidate.

Takšen je bil krst ameriških predsedniških debat. Toda še preden so postale integralni del volilnega ameriškega procesa - inštitucija, kot jo poznamo danes -, so jih za nekaj časa zamrznili. Leta 1964 Lyndon Johnson v debati ni hotel sodelovati. Enako štiri leta kasneje Nixon, ki je poleg tega ukinil pravilo, po katerem so imeli vsi udeleženci predsedniške tekme pravico do enake medijske minutaže. Po Nixonovi izkušnji leta 1960 to pravilo, ki je nastalo v časih pred televizijo, ni več ustrezalo politikom velikih strank. Predsedniške debate so začeli bojkotirati. Bali so se uspeha anonimnih nasprotnikov pred televizijskimi kamerami, kar je bil razlog za to, da je Nixon ukinil pravilo in uvedel deregulacijo predsedniških debat.

Kaos, ki je grozil ameriškemu volilnemu sistemu, je deloma preprečila Zveza volilk (League of Women Voters, LWV), ki je za osem let postala sponzor predsedniških debat. Nova pravila so veljala do leta 1988, ko so organizatorji kampanj Georgea H. W. Busha in Michaela Dukakisa podpisali tajni memorandum, s katerim so obšli pravila LWV ta so sodelovanje v predsedniških debatah omogočala tudi kandidatom manjših strank. LWV se je protestno umaknila s prizorišča, nadomestila jo je Komisija za predsedniške debate (CPD). Od takrat v predsedniških v debatah sodelujeta zgolj kandidata republikanske in demokratske stranke.

Čeprav niso ustavno določene, so predsedniške debate postale integralni del ameriškega volilnega procesa. Ta se začne s strankarskimi volitvami, nadaljuje s konvencijami in nominacijami predsedniških kandidatov, ki jim sledijo predsedniške debate, zaključi pa z glasovanjem na voliščih. Proces volitev traja vse leto, predsedniškim debatam pa pripada zadnji, odločilni mesec predvolilne kampanje.

Določila CPD, kot rečeno, niso zakonsko opredeljena, kljub temu pa so veliko bolj zavezujoča kot preprost prijateljski sporazum. Predsedniških debat se lahko udeleži vsak posameznik, ki izpolnjuje zahtevane ustavne pogoje. Da bi lahko sodeloval v debatah, mora biti registriran na volilnih seznamih minimalnega števila zveznih držav. Predsedniških debat se lahko udeleži zgolj tisti kandidat, ki z anketami javnega mnenja dokaže, da ima podporo vsaj 15 odstotkov ameriških volilcev.

Moderator

Vsi ti pogoji so seveda pisani na kožo kandidatov dveh največjih strank. Ali drugače: brez pozornosti medijev neodvisni kandidati ne morejo doseči podpore 15 odstotkov ameriških volilcev. Zaradi tega jim ne more uspeti, da bi se prerinili v veliki finale volilnega procesa ter kandidatoma ameriškega političnega establišmenta odščipnili dragocene volilne glasove. Ralph Nader, ki je kot neodvisni kandidat oziroma kandidat stranke zelenih za Belo hišo (ne da bi mu enkrat samkrat uspelo stopiti pred kamere predsedniških debat) tekmoval šestkrat, je pred leti predlagal, da bi namesto treh organizirali 21 predsedniških debat. Razporedili naj bi jih po vsej državi, predvsem pa po manjših krajih, kjer bi se kandidati lahko soočili z realnimi in lokalnimi problemi, hkrati pa bi s tem na volišča priklicali veliko večje število Američanov, je predlagal Nader. Tudi skrajno konservativni Newt Gingrich je leta 2005 zagovarjal ukinitev strogih pravil predsedniških debat, ki da so bizarni primeri človeške neuravnovešenosti. "Predsednika ne volimo zaradi njegove sposobnosti memoriranja, temveč zaradi njegove modrosti, sposobnosti presoje in resnosti," je dejal Gingrich, ko je predlagal, da naj bi debate potekale brez moderatorjev v uro in pol dolgem dialogu, med katerim bi volilci imeli priložnost, da presodijo sposobnosti kandidatov.

Veljavni postopek predsedniških debat tudi danes ne vsebuje prisile, zaradi katere bi kandidati morali sodelovati v debati. CPD obema stranema preda osnutek formata in pravil, po katerih naj bi potekala debata. Vse tri letošnje predsedniške in eno podpredsedniško debato vodi en sam moderator, kar naj bi omogočilo, da bi med tekmecema prišlo do bolj spontane razprave, je zapisano v utemeljitvah letošnje CPD. Toda kot smo videli med letošnjo prvo debato, je agresivni Mitt Romney povozil tudi tako izkušenega moderatorja, kot je Jim Lehrer. Lehrerju je celo zagrozil, da bo njegovi PBS, če bo postal predsednik, ukinil sredstva, ki jih dobiva iz zveznega proračuna.

Med to prvo debato se je slabo odrezal tudi predsednik Obama. Tudi tokrat je, tako kot Nixona pred leti, predsednika izdala njegova nekoliko plašna in zelo neodločna podoba. Obama je gledal v tla, izogibal se je pogledu tekmeca, še preden tekmeca sta stopila na oder, so kamere kazale njuni soprogi. Na obrazu Michele Obama je bil vklesan strah, podoben tistemu, ki se zariše na obrazu potnikov, ki z avtomobilom drvijo proti zidu ali v prepad. Barack Obama pa ni imel le težav s premagovanjem treme pred nastopom. Izgubil je svojo mačjo hojo, smejal se je, kot da mu nekdo poriva nož pod rebra, njegove razširjene zenice so zrle smrti v obraz. Bil je popolnoma odsoten, tako zelo, da sploh ni opazil, ko mu je Romney nastavljal svoje ranljive plati. Ko je Romney nekajkrat zanikal dejstva, je večinoma le skomignil z rameni in pokimal z glavo, kot bi hotel reči: Okej, če je tako, gremo naprej.

Sporazum o milijon podrobnostih

Vse to in še več se je dalo videti in opazovati med prenosom tokratne prve predsedniške debate. Vse te in podobne nerodnosti skušajo preprečiti advokati obeh strani, ki v imenu enega in drugega kandidata podpišejo preddebatni dogovor, v katerem je milijon detajlov. Od barv in materialov, ki bodo uporabljeni za opremo odra, do milimetra natančno izmerjenega prostora, znotraj katerega se lahko gibljeta tekmeca, skrbno pregledanih pisal in papirjev, ki jih za beležke uporabljata kandidata, do pozicije kamer, temperature v dvorani in na odru, števila telesnih stražarjev, položaja ekskluzivnega fotografa, uporabe videomateriala, selekcije publike v dvorani in navodil za njeno obnašanje. Edini tovrsten dokument, ki je sicer po pomoti prišel v javnost, je Memorandum of Understanding, ki sta ga leta 2004 podpisala Kerry-Edwards '04 Inc ter Bush-Cheney '04 Inc. Dokument ima 32 strani in vsebuje vse naštete in mnoge druge detajle, ki jih je Gingrich preprosto imenoval za dokaze človeške neuravnovešenosti. V dokumentu seveda niso omenjene vsote, ki jih sponzorji, se pravi CPD (najverjetneje skupaj s televizijskimi mrežami), nakazujejo na račun podjetij, ki predstavljajo enega ali drugega tekmeca. Nader in nekateri drugi kritiki CPD so že nekajkrat zahtevali pregled finančnih računov CPD, ki je prijavljena kot neprofitna organizacija.

Enako pomembno kot tisto, kar se dogaja na odru in v ozadju debatnega odra, je pomembno tudi tisto, kar se zgodi potem, ko studijski žarometi ugasnejo. Z eksplozijo socialnih omrežij se proces konfekcioniranja debatnih sporočil začenja že med potekom debate. Tako so v poldrugo uro dolgi prvi debati med Romneyjem in Obamo ameriški tviteraši izstrelili kar 10,3 milijona tvitov, približno 115 tisoč na minuto. Kolikšna je teža teh mikroblogov in telegrafskih izjav, ki so zelo pogosto polni trivialnosti? Verjetno ne pretirana in prav gotovo ne odločilna. Pa vendarle produkcija tvitov predstavlja del tako imenovanega "spin" procesa, s katerim kampanji obeh tekmecev podaljšujeta ali zanikata sporočila, ki sta jih kandidata izrekla na odru. Med množico tvitov so namreč tudi tisti, ki jih pošiljajo skupine za hitro ukrepanje obeh taborov. Po vsaki predsedniški debati se pakiranje sporočil nadaljuje v tako imenovanih spin (nič več tiskovnih) središčih, kjer vodilno osebje kampanj ter voditelji strank na neformalen način medijem poskušajo razložiti tisto, kar se je zgodilo na odru. Ta surovi material nato obdelujejo čete komentatorjev, analitikov, bivših strategov, kolumnistov. V 24 urah je zgodba ukrojena, sešita in prodana, a je že naslednji dan tudi obnošena in stara.