A vendar hkrati zakrivajo nekaj drugega. Družbene probleme, stiske, a tudi razvoj naj bi po novem reševali s svojo iznajdljivostjo in sposobnostjo kar samostojni, svobodni in samo-odgovorni posamezniki. S to novo paradigmo, tj. paradigmo samoodgovornosti, dejansko prihaja do premeščanja odgovornosti za družbeno blaginjo (in njen obstoj) z države na posameznika. In ta paradigma, ki se je sicer začela vzpostavljati že pred krizo, v resnici najbolj koristi neoliberalnim politikam pri vzpostavljanju vedno vitkejše (pravzaprav kar anoreksične) države. Prinaša namreč niz samoumevnosti, o katerih se danes ne sprašujemo več.

Imperativ samoodgovornosti se dejansko najtesneje povezuje z jezikom trga, ekonomije in menedžmenta. Vendar pa je v sodobnem času takšen jezik zaslediti tudi na številnih drugih področjih življenja. Ne srečujemo se z njim le na delovnem mestu, temveč tudi na področju socialnega varstva, zdravstva, izobraževanja in trga delovne sile, v vsakdanjem življenju nasploh. Številni družboslovci samoodgovornost razlagajo kot paradigmo neoliberalne modernizacije. Pri tem pa neoliberalne paradigme ne gre omejiti na eno ali drugo politično opcijo. Gre za jezik, ki so ga uvedle ekonomske in politične elite ne glede na politična prepričanja (pa čeprav z različnimi poudarki). Prevzeli pa smo ga in začeli uporabljati tudi vsi mi.

Samoodgovornost in družbeni nadzor

Medtem ko je odgovornosti za gospodarsko korupcijo, podjetniške škandale, menedžerske manevre vedno manj, je hkrati vedno več govora o prevzemanju osebne odgovornosti v smislu ideologije "pomagaj si sam". Samoodgovornost se v javnosti pogosto utemeljuje v zavrnitvi socialističnega kolektivizma ("ko nihče ni bil odgovoren za nič") in prevzemanju kapitalističnih individualističnih načel ter osebne odgovornosti. Kritike so usmerjene proti posameznikom, ki niso sledili (ali "niso znali slediti") miselnim preklopom ter ostajajo ujeti v preteklih vzorcih mišljenja in obnašanja. "Ljudje ne morejo doumeti, da je konec socializma, ni več tako, da ti delovno mesto kar pripada," je bil pred časom v medijih kritičen predstavnik ene vodilnih slovenskih organizacij na področju zaposlovanja. "To je sicer posameznikova pravica, za katero pa je vsak posameznik odgovoren sam." Odgovornost za delo je v takšnih razmišljanjih pripisana posamezniku, ki naj bi bil novem odgovoren tudi za svojo brezposelnost: "Vse je v glavi. Če brezposelno osebo prepričamo, da se mora zaposliti, ker je to zanjo dobro, se bo zaposlila."

Podobno ugotavljajo tudi v drugih postsocialističnih državah (na Češkem, Slovaškem in Poljskem): uspeh posameznika naj bi bil povezan s spremenjenim obnašanjem. Trg naj bi posameznika osvobodil, a od njega tudi zahteval, da se otrese pričakovanj, postane neodvisen, samostojen in odgovoren (trgu je v teh državah pripisana vsesplošna transformativna vloga). O različnih izhodiščih posameznikov, družbenih mrežah moči, hierarhij, o družbenih neenakostih, okoliščinah, strukturah ali pogojih ni govora. Ne glede na takšne utemeljitve in povezave s konkretnimi zgodovinskimi konteksti, ki so vsekakor pomembne, pa paradigma samoodgovornosti ni zajela le sprememb v postsocialističnem, temveč tudi v zahodnem kapitalističnem svetu. Gre za spremembe, s katerimi so se dežele zahodne Evrope in ZDA začele spopadati že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in so vezane na neoliberalne politike, predvsem Ronalda Reagana in Margaret Thatcher. V zadnjih dvajsetih letih se je koncept družbene blaginje in oskrbe začelo enačiti s pokroviteljskim upravljanjem. Inženirji socialnih reform so se preusmerili k redukciji tako imenovane odvisnosti državljanov, s tem je začelo prihajati do drugačnih pozivov, ki so spreminjali norme, družbena pričakovanja in koncepte državljanstva.

Tradicionalna neoliberalna kritika države blaginje temelji na osebni odgovornosti. Odgovornost posameznika vis-a-vis družbe je, da poskrbi sam zase. To pa nikakor ne pomeni odsotne države, tudi sama javna državna intervencija je namreč del neoliberalne ideologije. Ideologija neoliberalizma, večinoma povezana s politično ekonomijo, se kaže kot prostor, kjer dominirajo samostojni, svobodni in samoodgovorni posamezniki. Pa smo res tako svobodni, kot nas poskušajo prepričati politični in ekonomski guruji?

Številni družboslovci odgovarjajo, da ne. Samoodgovornost obravnavajo kot novo obliko racionalnosti, novo tehniko družbenega nadzora in vladanja. Koncept samoodgovornosti tesno prepletajo s procesi individualizacije, ki pa ne prinaša osvoboditve posameznika.

Čudežna beseda - aktivacija

Že kratek vpogled v evropske strategije zaposlovanja in reforme evropskega socialnega modela nam pove, kaj je danes na tem področju najpomembnejše. Aktivacija! To je namreč najpogosteje uporabljena beseda teh dokumentov. Aktivacija zahteva večjo prožnost posameznikov na trgu dela. Aktivacija je ključna tudi za brezposelne, ki so po novem postali aktivni iskalci zaposlitve. Prehod od pasivnih k aktivnim ukrepom zaposlovanja zajame nastanek številnih novih programov usposabljanj in izobraževanj (ki jih vodijo številna privatna podjetja!), organiziranja različnih delavnic, (obveznih) seminarjev in digitalnih svetovalnih portalov, ki posameznike učijo, da se je treba tržiti in mrežiti. Pozivi opominjajo na neprestano aktivnost tako na odprtem kot tudi skritem trgu dela. "Iskanje zaposlitve naj postane trenutna zaposlitev," nas učijo. Posameznikovo sposobnost neprestane aktivnosti (in prilagodljivosti) na trgu dela so zaposlitveni strategi označili za veščino oziroma kompetenco. "Nujna je vaša odgovorna in aktivna vloga," pišejo in med drugim od nas zahtevajo tudi "učinkovito spopadanje s stresom in negativnimi občutji zaradi iskanja zaposlitve".

Posameznik naj ne bi dokazal samoodgovornosti in samoiniciativnosti le na delovnem mestu, temveč na različnih področjih življenja. Novodobni uspešen posameznik zna namreč investirati tudi v svoje zdravje, z namenom, da bo izboljšal svoje možnosti zaposlitve - svojo zaposljivost. Takšen posameznik ne pričakuje od države ali družbe, da mu bo priskrbela sredstva njegovega obstoja.

Aktivne politike so področje zaposlovanja individualizirale. Če je v preteklosti družba poskrbela za zaposlitev posameznika, naj danes za to poskrbi posameznik sam. Kot lahko preberemo v učbenikih o politikah zaposlovanja ali dokumentih samih, država ne prevzema odgovornosti zagotoviti delo, ampak izboljšati možnosti za zaposlitev. Sodobni čas je prepleten z menedžerskimi teorijami in idejami podjetništva, ki pa ne zajamejo le spreminjanja organizacijskih oblik oziroma poslovnih modelov podjetij, temveč na splošno vzpostavljajo ideal posameznika. Po sociologu Nikolasu Rosu, ki se je ukvarjal z različni praksami oblikovanja posameznikov, so sodobni sistem normativnosti zaznamovale predvsem menedžerske teorije. Te so s klici po samoodgovornosti okupirale različna področja človeškega in družbenega življenja. V iluziji osebne svobode smo ljudje ponotranjili sisteme družbenega nadzora, red uresničujemo kot samonadzorovani in samoodgovorni subjekti. Menedžerski diskurzi in podjetniška kultura obvladujejo sodobne družbe s podjetniško retoriko. Besednjak podjetništva "prevaja" politično racionalnost na različne nivoje družbene, ekonomske in osebne eksistence. Posamezniki naj bi se preoblikovali v podjetniško usmerjene posameznike (enterprising individuals). To pa ni pomembno le za osebni profit, temveč tudi za javni mir in družbeni napredek. Posameznik naj bi tako postal sam odgovoren, da najde delo (in ga tudi obdrži), pri čemer je brezposelnost razumljena kot stvar osebne odločitve posameznika. Na tak način je obravnavana tudi revščina: vključno z zaposlenimi revnimi ta ni več strukturni problem, temveč posledica osebnih odločitev ljudi.

Odgovornost in krivda

Če pogledamo v takšen jezik podrobneje, sledi vprašanje, kaj to pravzaprav pomeni. Vprašajmo se, kako se kolektivna usoda v družbi, ki je družbeno in institucionalno zaznamovana, kaže, zaznava in obdeluje v življenjskem kontekstu ljudi. S ponotranjenjem samoodgovornosti posameznik dejansko začne verjeti, da je sam odgovoren za svoj položaj. Odgovornost je tesno povezana s krivdo. Posameznik svojega položaja, tudi izgube dela ipd., ne dojame kot posledice zunanjih dejavnikov, temveč se z njim popolnoma identificira. Najprej pomislimo, kaj smo naredili narobe. "Ko si brezposeln in doma, je dodatno breme družbena stigma. Češ, doma sem, lahko bi delal, če bi bil dober delavec, te ne bi odpustili." Tako je razmišljala predčasno upokojena Murina delavka, čeprav občutek krivde (samo-krivde?) ni specifičen le za industrijske delavce. Globoka depresija, v katero so zapadli ne le številni posamezniki, temveč celotne regije, krepi občutke brezizhodnosti. In kako to rešujemo?

Iskanje rešitev je povezano s prioritetami. In kaj je prioriteta sodobnega časa? Večni odgovor je kapital. Danes se rado govori o finančnih transakcijah, investicijah in drugih denarnih akcijah, o človeku ne slišimo več. Če se vrnemo k novodobnim politikam zaposlovanja - bolj kot zaposlenega se danes ceni "zaposljivega" posameznika. Pomembne so postale veščine hitrega prilagajanja, aktivnega iskanja novih možnosti, neprestanega potrjevanja ne-odvisnosti.

Programi ukrepov aktivne politike zaposlovanja Republike Slovenije 2007-2013 kažejo, da je ta utemeljena prav v boju proti odvisnosti od prejemkov/prejemanja socialne pomoči (kar pa ni nikakršna posebnost Slovenije). Brezposelnim je pripisana pasivnost oziroma neaktivnost, prejemnikom denarnih pomoči pa odvisnost od teh prejemkov. Pri tem ne gre več za politike, temveč za osebne značilnosti in s tem moralne kategorije.

Kot pomembno opozarja raziskovalka družbene neenakosti Vesna Leskošek, je to pripeljalo do patologizacije prejemnikov denarnih pomoči. Takšne oznake ne le moralno diskreditirajo, temveč tudi kriminalizirajo prejemnike denarnih pomoči, saj je eden glavnih namenov sprememb socialne zakonodaje preprečevanje goljufanja in zlorab sistema socialnih pomoči. Stigmatizacija brezposelnosti ima dvojno družbeno funkcijo. Po eni strani služi nadzoru in discipliniranju stigmatiziranih, po drugi pa deluje kot socialna kontrola v širši družbi. Takšno razmišljanje prinaša tudi splošno prevladujoče družbeno mnenje: človek je po naravi len in raje prejema podporo države. Pa je to res?

Številne raziskave s področja antropologije in sociologije dela kažejo, da je delo oziroma zaposlitev sestavni del posameznikove identitete. To pomeni, da večina ljudi ne bi raje ostala doma, ležala na postelji in gledala televizijo, temveč da se človek, ki ne dela, počuti izgubljenega in družbeno nekoristnega. Kar posledično vodi do različnih psihofizičnih kakor tudi družbenih stisk in problemov.

Z naraščajočo moralno avtoriteto trga in pogodbenega dela vprašanje družbene vključenosti in moralne vrednosti ni več inherentna pravica, temveč zaslužen in pogojen privilegij. Princip brezpogojnosti je zamenjal princip dogovorjenih zahtev: socialne pravice je po novem treba upravičiti. Tisti, ki tega ne storijo (ne najdejo zaposlitve ali so neprestano bolni), so obravnavi kot paraziti in odvisniki. Takšno izključevanje posameznikov (predvsem revnih in brezposelnih) je Margaret Sommers označila za "državljanstvo brezdržavljanskosti" (Genealogies of Citizenship: Markets, Statelessness, and the Right to Have Rights, Cambridge 2008).

Ekonomski vidik v najožjem možnem smislu (zreduciran na matematične enačbe) je ključno zaznamoval našo percepcijo tudi na področju zdravja. O zdravju se razmišlja z vidika storilnosti in finančnih izgub. Če je bolniških odsotnosti preveč, to zaznavamo kot strošek podjetja, ob tem se ne vprašamo, zakaj je tako. Pogosto se bolezen obravnava v smislu družbenega naturalizma (kot nekaj naravnega), v smislu "tako pač je". Ali se predvideva, da se delavci izgovarjajo na bolezen, ker jim ni do dela oziroma hočejo od tega nekaj iztržiti. V okviru ekonomskega aspekta globalne konkurence koncept zdravja navezujemo na podjetja, govorimo o zdravih delih podjetja, o zdravi organizaciji, ne pa o zdravju posameznika ali poklicnih skupin.

Individualizacija družbenih problemov

S paradigmo samoodgovornosti torej prihaja do individualizacije družbenih problemov. Razloge za brezposelnost, revščino, neuspeh, stiske ali zdravstvene težave se pripisuje izključno posamezniku in nič več družbenim razmeram ali strukturnim okoliščinam. Velik problem je, ker smo posamezniki takšne govore uspešno ponotranjili. Občutki krivde lahko paralizirajo in s tem le poglabljajo družbeno krizo. Pomembno je pogledati v jezik, ki ga slepo ponavljamo, in se zamisliti nad sporočili, ki jih prenašamo!

Morda se zdi, da gre le za besede. A besede imajo moč in niso nikoli zgolj besede. Jezik ni le skupek črk, v njem se skrivajo številne predstave, vrednotenja, načini mišljenja in gledanja ter dojemanja sveta. Paradigma je miselna matrica, s katero osmišljamo svet, okolje in sami sebe. Ko nekaj postavimo za samoumevno, o tem prenehamo kritično razmišljati. In tako so se zgodile spremembe: človekovih pravic ne kroji več človek, temveč kapital, socialne pravice pa so celo izginile iz sodobnega slovarja. Socialne pravice, ki so bile utemeljene kot osnova družbenega obstoja in razvoja, se je začelo tolmačiti kot privilegij (posameznikov), kasneje pa so pristale celo na stopnji socialnih transferjev. To ni le kozmetična predelava besed. Predelave niso nikoli nedolžne. In zanje niso odgovorni le politiki, ampak mi vsi.

Res je, krizo bi bilo treba izkoristiti, ampak z zavedanjem, da smo del družbe, od družbe odvisni in za družbo odgovorni vsi, da je družbene stiske in neenakosti treba reševati skupaj, ne pa jih prelagati na pleča (nekaterih) posameznikov. Človeka ne gre zreducirati na matematično enačbo in prav tako ne družbenih pravic.

Dr. Nina Vodopivec, socialna antropologinja, zaposlena na Inštitutu za novejšo zgodovino