Južna Afrika je od ukinitve apartheida in vzpostavitve mavrične nacije naredila velike korake v rasnem sožitju, ki pa podtalno še vedno kaže globoko razlikovanje. Seveda ima ta država številne mlade črnske pevske talente, ki hitro postanejo širše popularni, a se jim je zmaga v omenjenem šovu kljub nesporno boljšim nastopom izmikala tudi za polovico glasov belih zmagovalcev. Razlaga je bila za poznavalce preprosta: plačljiva mreža M-Net je od svojega rojstva pred desetimi leti dosegljiva bogatejšemu delu prebivalstva, to pa je v Južni Afriki še vedno belo, enako velja tudi za sorazmerno draga SMS-sporočila, ki so odločala o tekmovalcih. Očitno je prišlo do preboja tudi v tem sicer prekritem ostanku rasnega razlikovanja in so Khayaja Mthethwaja na vrh talentov uvrstili še belci. Sprava je težavna zadeva, a kjer je volja, ta uspeva in žanje uspehe na vseh ravneh družbe.
Bela manjšina za črnega idola
Ko je Khaya Mthethwa odpel zadnje stihe pesmi Super Bass, je bilo že jasno, da je spravil v evforijo sodnike v južnoafriški verziji Ameriškega idola, čakalo se je samo še na odziv publike, ki je glasovala po telefonih. Temnopolti tekmovalec v iskanju pevskega talenta na tamkajšnji plačljivi televiziji je pesem ameriške raperke po rodu s Trinidada (menda) ta dan slišal prvič in jo v hipu naštudiral za finalni nastop, a svetovne pozornosti ni požel z glasom in stasom, marveč dejstvom, da je postal v pretežno črnski državi prvi črnski zmagovalec tega šova v osmih letih.