Ne nujno, je pa zelo možno, celo zelo verjetno, toda prav tako je možen zasuk v drugo smer. In za ta zasuk lahko zadostuje zelo malo, denimo že to, kako uslužbenec pogrebnega zavoda prodaja parcele za grob - pač kot vsak drug prodajalec: "Tale je zelo v redu, gleda na Kamniške Alpe, ne bo vam žal." Seveda kupiš takšen grob, če slišiš tako ugodno ponudbo. Toda, kako takšen nakup groba deluje na filmsko občinstvo? Na tisto v amfiteatru portoroškega Avditorija, kjer je bil film Srečen za umret, celovečerni prvenec režiserja Matevža Luzarja, premierno prikazan v okviru 15. festivala slovenskega filma, je učinkovalo tako, da je začelo film sprejemati kot komedijo.
Tanka črta med skrajnostmi
"Vendar to ni ravno komedija, kajne?" vprašam avtorja. "Ne, ni, to je prej grenko-sladka zgodba," odvrne Matevž Luzar. "V filmu sem rad na tenki liniji med smehom in žalostjo; to me bolj zanima kot pa samo ena plat, denimo samo melodramatična ali samo tragična." Toda pri temi, kot je staranje oziroma starost, je lahko takšna režijska hoja po "tenki liniji med smehom in žalostjo" zelo tvegana, saj lahko namesto v žalosti pristane v sentimentalnosti in patetiki, namesto v smehu pa v banalnosti. Luzarju je uspelo ohraniti ravnovesje, toda ne toliko med komičnim in tragičnim, kakor pa med humornim in "občutkom za realnost", namreč realnost preostanka življenja. V domu za starejše občane je nekaj prizorov, zlasti tisti med starimi dedci, ki kartajo, ki bi zadevo lahko zapeljali v komedijo, vendar so v pravem trenutku in prav senzibilno prekinjeni. In na drugi strani, morda prav zato, ker gre za realnost preostanka življenja (ali bližine pokopališke scene iz uvoda filma), v filmu Srečen za umret ni takšnih reči, ki bi njegovem upokojencu ta preostanek še bolj zagrenili.
"Tako nekako," pritrdi Luzar. "Ta film sem vzel tudi kot študijo karakterja, lika, ki si na začetku filma kupuje grob, proti koncu pa znova zaživi. Po mojem mora junak v filmu doživeti neko transformacijo, z njim se mora nekaj zgoditi." Tudi če je tako star kot ta upokojenec? Prvenci mladih oziroma mlajših režiserjev so nas namreč navadili, da so tudi njihovi protagonisti mladi ali vsaj mlajši. "Ta film imam za zaključek tematske trilogije, ki sem jo začel s kratkima filmoma Prezgodaj dva metra spodaj in Vučko. To seveda še ne pomeni, da bi rad delal samo takšne filme z upokojenci, gre le za to, da sem hotel to temo do kraja raziskati. Nikakor pa ne mislim, da bi morali mladi ali mlajši režiserji snemati samo zadeve, ki se tičejo njihove generacije. Pomembneje se mi zdi narediti komunikativen film, film, ki se človeka dotakne. Ko je Hitchcock delal film Psiho, najbrž ni hotel postati psiholog, kakor tudi Spielbergu ni bilo treba biti oceanolog, da je posnel Žrelo. Enostavno gre za to, da film potrebuje močne, emocionalne zgodbe."
Premišljen komični realizem
Film Vučko je res treba posebej omeniti, a ne le zato, ker si je Luzar s tem 20-minutnim kratkometražcem v črno-beli tehniki prislužil nominacijo za študentskega oskarja, kakor pa zaradi igralca Evgena Cara, mrkega upokojenca in nekdanjega profesorja botanike, ki navaja latinska imena dreves, čeprav bolj kot povod ali pretvezo za pogovor, ki bi ga rad s kom navezal - vendar poslušalec zelo nerad, vsaj tako zgodaj zjutraj, postane sogovornik. Evgen Car namreč igra upokojenca tudi v Srečen za umret, in spet je nekdanji profesor, toda zdaj glasbe, kar prav tako ni brez posledic; najpomembnejša je seveda ta, da lahko svojo simpatijo, upokojenko Melito (Milena Zupančič), povabi na koncert. Ta moment ljubezenske romance (kajpada z nujnim zapletom) je namreč tisti, zaradi katerega "preostanek dneva" v filmu ni preveč turoben. A zaradi tega se film še ne odlepi povsem od realizma, ki ga ohranjajo zlasti razni detajli, čeprav obdani z rahlo komičnostjo. Eden takšnih detajlov je na primer tudi tisti buldožer, ki se je dejansko lotil upokojenčeve hiše.
"Tista hiša je nekje na Kodeljevem in so jo zares podirali. Potreboval sem takšno realno lokacijo, ker je ta hiša protagonistu toliko pomenila; v njej je pač preživel skoraj vse življenje. Prav tako je tudi dom za starejše občane realna lokacija, to je dom v Polzeli, kjer smo včasih tudi pustili, da so v kader vstopali dejanski stanovalci doma," pojasni Luzar.
V tem domu nekateri njegovi stanovalci obiskujejo tudi pouk računalništva. Ko se učijo pošiljanja elektronske pošte, eden izmed njih (Polde Bibič) reče, da nima komu pisati, ker je "tale" - in pokaže na prazen stol poleg sebe - "včeraj umrl". Kar je še en humorno-realistični detajl. "Da, takšne podrobnosti so bistvene. Tako kot majhne elipse, ki z učinkom presenečenja prispevajo k poteku zgodbe ali ji dajo nov zagon."
Presenetljivo je tudi to, da tako filmskoekspertno govori nekdo, ki je študiral teologijo. "Že v srednji šoli sem snemal amaterske filme in sem vedel, da bi rad postal filmar," pravi Luzar. "Toda nisem bil sprejet na AGRFT, trikrat sem delal sprejemne izpite. Posrečilo se mi je šele po tem, ko sem nekaj časa študiral teologijo. Obiskoval sem srednjo ekonomsko šolo, manjkala mi je izobrazba o psihologiji, sociologiji in filozofiji. zato sem se vpisal na laično smer teologije. Ko sem bil sprejet na AGRFT, sem študij teologije opustil, toda retrospektivno gledano mi je pomagal. Tudi Kieslowski je menil, da bi tisti, ki bi radi postali filmski režiserji, morali prej študirati kaj drugega. Film je preresna resna stvar, da bi dopuščala površnost in neizkušenost. In zame je film tudi najljubša stvar. Rad ga imam v vsej njegovi različnosti. Ko sem v otroških letih videl Indiano Jonesa, sem hotel postati arhitekt. Toda pozneje me je lahko prav tako očaral Kieslowski ali Kubrick. Vendar ne morem reči, kdo me je bolj zapeljal v filmske vode, Spielberg ali Kieslowski - verjetno oba enako. Res pa je, da sem moral, če sem v kinu v Zagorju hotel videti film Kieslowskega, kupiti tri vstopnice, da je kinooperater film sploh zavrtel, in sem sedel v kinu sam. Za Jurassic Park pa sem komaj dobil karto."
