Tulio Fernetich je lastnik, ki skrbi za marketing, inovacije in naložbe, poleg je žena, ki je realistka in skrbi za finance, starejši sin je glavni v restavraciji, v posel je vključena tudi hčerka s soprogom, tudi najmlajši sin že pomaga, tu so sorodniki. Sicer je 20 zaposlenih, vendar je to še vedno družinsko podjetje.

Prenovljena vila in hlev

Pet kilometrov od morja, 10 kilometrov od slovenske meje. Hotel je v treh poslopjih - prvo je bilo nekoč gospodarjeva vila, v drugem je bil včasih hlev istrskih boškarinov, v tretjem pa so nekoč kmetje spravljali kmečko orodje in vprežne vozove. Tulio ugotavlja, da je glede obiska letošnje leto podobno lanskemu: "Nič spektakularnega, vendar smo zadovoljni." Hotel so odprli leta 2004. "Bili smo popolnoma neznani. Takrat sem spoznal, da bodo sobe julija in avgusta kolikor toliko polne brez posebnega naprezanja, za preostale mesece pa bo treba garati. Najbrž smo delali in delamo dobro, saj so v bistvu zdaj za nas najboljši del leta meseci maj, junij, september in oktober." Do leta 2009 so bili gostje v glavnem iz Velike Britanije, zdaj pa jih pride vedno več iz dežel srednje Evrope.

Oaza miru

"Najpomembneje je, da smo že prepoznavni, saj gostje natančno vedo, kaj lahko dobijo pri nas. Letos je na primer nepričakovano prišel k nam znan britanski igralec Jeremy Irons. Pobegnil je iz nekega zelo znanega obmorskega mesta, kjer je nameraval dopustovati, vendar so ga na vsakem koraku ustavljali, se želeli z njim fotografirati, dobiti avtogram... Pri nas se je ustavil na poti domov, pa je potem ostal teden dni. Kar žarel je, ko mi je pripovedoval, kako se je lahko sproščeno sprehajal po vasi, v miru spil v konobi kozarček, bral knjigo na ležalniku ob bazenu in se spočil."

Tulio Fernetich je bil dva mandata župan in prav med obiski pobratene občine Chianti v Toskani je začela zoreti ideja o lastnem hotelu. V tistem času je ministrstvo za turizem podpiralo vse, ki so želeli obnoviti stare zgradbe in jim dati novo vsebino. "Delali smo dve leti. Vsi, ki so nas prišli pogledat, medtem ko smo gradili, so rekli: 'Lepo, vendar škoda, ker ni ob morju.'"

"Prvi gost? Seveda se spomnim, seveda. Zakonca Jürgen in Edwige Rosen iz Essna sta prišla v Novigrad iz Opatije. V mestu sta vprašala, ali se kje kaj dogaja, in v turističnem uradu izvedela, da odpirajo neki nov hotel. Prišla sta pogledat in se takoj odločila, da ostaneta nekaj časa kot naša gosta. Od takrat prihajata vsako leto. To so pravi gostje za Istro: spoznati morajo oljkarno, obiskati vinsko klet, dan preživeti v Motovunu..."

Lokalni okusi

Glavni kuhar Zoran Čobanov, rojen v Šibeniku, je 15 let delal v hotelih v Istri. V San Roccu je od začetka. "Je pravi umetnik, glede izbora jedi, ki jih na novo ponudimo, pa pade odločitev potem, ko jih vsi skupaj poskusimo. Preprosto: ponujamo tisto, kar je všeč tudi nam. Seveda je treba spremljati trende, vključevati sodobno tehnologijo, vendar je osnovna filozofija še vedno povsem enaka: lokalni okusi, lokalna hrana."

Za kuhinjo imajo vse sestavine pri roki, solata, paradižnik, zelenjava, sadje in začimbe - vse to raste na njihovem ogromnem vrtu in njivah na robu vasi. Marmelade delajo iz sadja iz lastnih sadovnjakov, chef vsak dan nabavi sveže meso pri bližnjem mesarju. Jedilniki so posrečena kombinacija vsega, kar ponujata morje in Istra.

Vinska in oljčna karta

V zadnjih letih je Istra naredila velike korake na področju vinarstva. "Prav zato imamo v vinoteki več kot dve tretjini vin z območja Istre, zelo kakovostnih vrhunskih vin, seveda pa lahko ponudimo tudi vina z drugih vinorodnih območij Hrvaške in nekaj iz tujine, recimo iz Goriških brd. Naši gostje se prepuščajo, sledijo našim nasvetom, je pa tudi res, da sva s sinom naredila izpite za sommelierja tretje stopnje."

Posebnost v ponudbi je tudi oljčna karta. Stoletne oljke v bližini hotela jeseni ročno obirajo, iz najboljših avtohtonih vrst pa potem stiskajo olje, ki ga uporabljajo tako v kulinariki v restavraciji in vinoteki kot v wellnessu pri nekaterih lepotnih tretmajih. Fernetichevi imajo tudi domač družinski kis iz grozdja, ki zori na rdeči zemlji cavallier, po kateri je kis tudi dobil ime. Naravni kis zori v hrastovih sodih celih 20 let.

Glede dopusta Tulio pravi, da ne gre nikamor, ker mu je pač tu tako dobro, da ga ne vleče nikamor drugam. Po kratkem smehu pa je vendarle priznal, da soproga že nekoliko protestira: "Prej sva imela barko, prej je bilo tudi več potovanj, vendar se tudi to, na srečo, spreminja."

O načrtih je bil bolj redkobeseden, vendar ne zaradi kakršnih koli skrivnosti, ampak preprosto zato, ker bi rad zdaj to, kar imajo, utrdil, zasidral. "Potrebne so drobne izboljšave. Nisem tak, da bi želel imeti vedno več, zame je pomembno, da je to, kar imamo, kar se da dobro, kakovostno. Ne, ne, dela ne bo zmanjkalo."

San Rocco, hotel s šarmom nekih davnih časov, ki nas opomni, da smo že skoraj pozabili, da lahko življenje teče, vsaj nekaj dni ali tednov, povsem drugače. Da smo lahko celo ves dan nasmejani in dobre volje.