Filmarji so nezadovoljni z načinom sprejemanja tarife, saj ugotavljajo, da javna razprava ni bila pravilno vodena. Na javnem posvetu so namreč oblikovali enotno zahtevo, da SFC na spletni strani objavi vse pripombe, ki so se oblikovale v obravnavi predloga tarife, do česar pa ni prišlo. Kot razlaga Franci Zajc iz Arsmedie, je samo nekaj dni kasneje svet SFC sprejel svojo tarifo "brez vsakršnega obvestila, predhodne obravnave ali usklajevanja". Predvsem pa filmarji opozarjajo, da je center zanemaril vse ključne pripombe na tarifo, ki so se oblikovale med javno razpravo. Kot pravi Zajc, se zelo redko zgodi, da bi bila filmska stroka v kakšni zadevi tako enotna, kot je bila na posvetu s predstavniki SFC, kjer so se strinjali, da obravnava vlog za sofinanciranje projektov "ni in ne more biti storitev filmskega centra, ki bi se jo zaračunavalo prijaviteljem". Za producente to niso storitve, ampak gre za osnovno dejavnost in delo agencije, zaradi katerega naj bi ta sploh obstajala.
Pripombe letijo tudi na upravičenost tarife, ki se je izkazala za možno rešitev, potem ko je bil spomladi potrjen Zujf, ki je prekinil financiranje materialnih stroškov in (dela) plač iz državnega proračuna. Tarifa SFC bi bila nepotrebna oziroma bi lahko določala manjše zneske plačil, če bi se na centru odločili, da delujejo z manj zaposlenimi, ki jih je trenutno sedem. Direktor SFC Jožko Rutar na naše vprašanje, ali se bo SFC odločil za zmanjšanje števila zaposlenih, odgovarja, da število zaposlenih ni odvisno od tarife, pač pa od kadrovskega načrta, ter da so število zaposlenih zmanjšali že v lanskem letu.
Kdaj bodo vzpostavljeni novi viri?
Tarifa naj bi po Rutarjevih besedah prenehala veljati, ko bodo postali operativni drugi zunajproračunski viri financiranja SFC. Zamisel filmskega centra je, da to postanejo deleži letnih prihodkov od oglaševanja in preostalih prihodkov iz dejavnosti v televizijskih programih, od prodaje kino vstopnic, od prihodkov kabelskih, mobilnih in satelitskih operaterjev, od internetnih ponudnikov, deleži letnih prihodkov iz naslova avdiovizualnih uslug na zahtevo in oglaševanja v kabelskih sistemih ter delež koncesijskih dajatev za igre na srečo.
Po aktualni zamisli, ki sicer ni nova oziroma je v filmskem svetu prisotna že nekaj let, bi deleži večinoma znašali dva odstotka na letni ravni in bi filmskemu centru vsako leto zagotovili vsaj sedem milijonov evrov. Na vprašanje, kako natančno si SFC prizadeva za vzpostavitev teh virov, Rutar odgovarja, da si med drugim prizadevajo s pobudami pristojnemu ministrstvu ter s pripravo osnutka strategije razvoja slovenske kinematografije. Kdaj in ali sploh bodo besede postale realnost, ostaja odprto vprašanje. Dejstvo je, da bi v primeru neuspešnosti pobude pri ministrstvu tarifa utegnila preživeti tudi dolgoročno.
