Slovensko čuteča vas je postala avstrijsko ozemlje. Libeličani pa se niso dali, kljub neusmiljeni protijugoslovanski propagandi, ki jo je iz Celovca širil tisk celo v domači koroški govorici. Začeli so svoj edinstveni boj za priključitev k matični domovini; že prvo noč so izruvali obmejne kamne, organizirali vaško stražo ter z močno voljo in narodno zavestjo zahtevali svojo pravico - postati Slovenci. Brez nasilja, le z vztrajnostjo in argumenti, jim je uspelo po dveh letih boja in dokazovanja prestaviti mednarodno potrjeno mejo. Vprašanje meje v Libeličah je razrešila mednarodna razmejitvena komisija, ki je trmasto vas končno dodelila novonastali državi Kraljevini SHS. 30. septembra 1922 je prišla jugoslovanska obmejna straža - odločni in zavedni Libeličani so zmagali!

Svobodno Koroško do Karavank!

10. oktrobra 1920 bomo z našimi glasovalnicami odgovorili na jugoslovansko nasilstvo in grozodejstva zadnjih dveh let!

Dve šprahi - en rod.

Ljudska glasovanja v Nemčiji, tako na Šlezviškem kakor na Vzhodnem in Zahodnem Pruskem so dokazala, da špraha ni ono, kar določi, kako ti je glasovati. Kajti na Šlezviškem je veliko število ljudi, ki govorijo dansko, štimalo za Nemčijo. Na Vzhodnem Pruskem je bilo po statistiki več kot dve tretjini Mazurov in Polakov, manj kakor ena tretjina Nemcev. In koliko štim so dobili Polaki? 2 1/2 procenta!! Na Zahodnem Pruskem, v okraju Stum, ki je štel še leta 1910 polovico Polakov in polovico Nemcev, so dobili Polaki le - 14 procentov. Na Vzhodnem Pruskem so dobili Polaki od 1650 občin le v 9! večino, v okraju Olecko, ki je do 70 procentov nenemški, je štimalo le 14 oseb za Polake!

Baramo se, kako je to mogoče? Odgovor je ta: Ne narodna prenapetnost, ne špraha je ono, kar je odločilno za ljudsko voljo, za ljudsko mišljenje, temveč skupna kultura, skupna zgodovina, to je skupno življenje, eden del zaupa drugemu, vseh ljubezen do skupne domovine je ista.

In kar velja za glasovalna ozemlja na Nemškem, velja v isti meri za Koroško, morebiti še bolj, ker stoji tukaj Koroški Balkan nasproti. Slovenci in Nemci smo živeli tavžend let mirno vkup, Slovenci in Nemci so po svoji preteklosti to, kar imenujemo koroško ljudstvo, dve šprahi - en rod! Več rovov, več potokov je še-le ena reka, ki se zlivajo vanj. Tako je postal potom tavžend let en rod, iz koroških Slovencev in koroških Nemcev - koroški rod, koroško ljudstvo, ozko zvezano medseboj! In ta enota se ne da raztrgati od nikogar! Posebno pa, ko pridejo iz Jugoslavije vesti, ki nam glasovanje za enotna, nerazdeljeno Koroško in s tem za avstrijsko nevojaško republiko še olajšajo. V ljubljanskem listu "Jugoslavija", štev. 202, beremo pomembne besede: "Zadnji čas se je med našim kmetskim prebivalstvom znova začelo izseljevanje v Ameriko. Po naših vaseh, zlasti pod Ljubljano in dalje proti jugu gre vnovič glas, kakor čudovita odrešitev, upanje na srečo onostran morja. V časopisje so prišle doslej le neznatne vesti. V resnici pa je stvar mnogo resnejša! V Ameriko se pripravlja vse, mlado in srednje starosti, možko in žensko, ubožno in manj ubožno. Dozdaj so bile šele prve skupine; po razpoloženju in pripravljanju soditi, jim bodo sledili še mnogi, mnogi tisoči!"

Moraš postati nezadovoljnež!

(...) Korošci in Korošice! Hočete še lepšega dokaza o sreči, ki bi vas čakala v "blagoslovljeni" Jugoslaviji?! Sreča, ki vas čaka med "ogromno večino beračev in obupanih ljudi", zategadelj obupanih, ker široko ljudstvo ne pride do svojih pravic in ne pride do besede! Tukaj vidite razliko med monarhijo in republiko! "V Ameriko se pripravlja vse!" smo zgoraj brali v ljubljanskem listu. Ti vsi bežajo iz te nesrečne Jugo-, Srboslavije, mi Korošci pa naj silimo v njo, mi naj damo naše štime ravno za to Slavijo?! (...)

Korupcija sem, korupcija tja.

Po listih, letakih, po shodih in taborih agitirajo Jugoslovani s tem, kako bogata je Jugoslavija živil, koliko bo izvažala, pol sveta bo od nje odvisnega in bo kupoval od nje. Nasproti temu smo prinesli iz raznih ljubljanskih listov zmiraj na novo vesti, kako draginja narašča od dne do dne, slišimo obupane klice z Ljubljane in drugih krajev Jugoslavije. Ljubljanski list "Jugoslavija" pa sodi zdaj na novo o izvozu: "Korupcija sem, korupcija tja!"

"Politiki, ki imajo še pošten značaj (so tako frdamano redko sejani? No, saj je "država brez poštenja"! op. ur.), naj posvetijo vso energijo boju proti korupciji, naj poskrbe za red in poštenost v ministrstvih, pri železnici in carini (colu)!"

Korošci in Korošice! Morete si misliti hujšo sodbo? To je ljudovlada? To je "država" kmetov in delavcev?

Prevaljski "Mir" pa je nesramen dovolj, da hujska (št. 44): "Mi hočemo živeti - in to je mogoče le v Jugoslaviji!"

Tako vi premodri - prsmojeni gospodje! Veste, kaj je nam rekel uradnik iz Kranjskega, ko se je mudil te dni v Celovcu: "Rešiti nas morejo le boljševiki!"

Tako se izrazi uradnik! Pa le počakajte, pride še boljše! V ljubljanskem listu "Naš Glas" z dne 29. julija beremo: "Poštni odpravniki so res najbolj uboge pare sveta! Še do danes jim ni poštna uprava izplačala 120 % draginjskih doklad, od 25 % dokladah pa sploh ni več nobenega govora. Kaj nameravajo z nami? Najbrže mislijo, da mi živimo lahko od zraka (Luft). Oblekli se bomo pa v kurje perje in namazali s smolo, da nam ne odpade. - Vprašamo merodajno oblast, koliko časa bo nas še "pitala" z - obljubami?"

Torej, Korošci, za koga je ta "bogata" Jugoslavija, za koga je ves izvoz dober? Za koga drugega kakor le za bogatine, kapitaliste, velike trgovce in požrešne banke? Pa lajajo in tulijo: "Le v Jugoslaviji moreš živeti!" (…) Mi Korošci in Korošice pa naj štimamo za to Jugoslavijo?

Koroško Korošcem, Celovec, 9. septembra 1920