Danes vprašate Google, jutri vas bo informacija našla sama

Je vodilni strokovnjak podjetja za analitiko, njegov najbolj znan izdelek se imenuje NORA, kar je kratica sistema za odkrivanje neznanih povezav iz kupov podatkov v različnih bazah. Z njim je pomagal igralnicam v Las Vegasu najti dolgoprstneže, zaradi njega mu je leta 2001 na vrata potrkala poslovna roka obveščevalne službe CIA. Kasneje je dvignil prah z analizo podatkov, ki so bili na voljo o ugrabiteljih letal 11. septembra. S tehnologijo analize podatkov sodeluje pri odkrivanju asteroidov, pri načrtovanju ladijskih poti, pri iskanju potomcev sužnjev od leta 1880 in kupu drugih projektov. Kadar ne dela in dela, kot pravi, kot skoraj nihče drug je morda v letalu ali na triatlonu. Želi postati najmlajši in šele četrti udeleženec vseh 31 tekmovanj na svetu te vrste. Ljubljano je obiskal za en dan.

Informacije nam pomagajo razumeti svet in zmanjšajo zapletenost realnosti, tako pravi teorija. Ampak, zdaj jih bojda v kratkem času pridelamo toliko kot v vsej zgodovini do leta 2003. Kaj početi z vso to količino podatkov, da nas ne bi bolj zmedla kot nam koristila?

Res zdaj vsaka dva dni nastane več informacij kot skupaj od začetka človeštva do leta 2003. To je rekel šef Googla Eric Schmidt in je verjetno precej točno. Informacij je ogromno, ker je ves svet predmet opazovanja. Toda vi kot oseba imate prostor opazovanja omejen. Ne morete imeti informacij, ki so recimo v banki, ker niso vaše. Imate pa jih lahko z googla, spletnih dnevnikov, twitterja. Nato se morate odločiti, kateri del svojega razpoložljivega prostora boste opazovali. Verjetno tehnično pisanje o rastlinah v Novi Zelandiji za vas ni zanimivo, razen če ste botanik. Vprašanje je torej, kako lahko določite koristni del vašega razpoložljivega opazovalnega prostora. Danes to deluje tako, da se domislite vprašanja in ga vtipkate v google. Jutri se bo to obrnilo tako, da bo informacija našla informacijo. Stvari, ki so koristne za vas, bodo našle vas. Informacija se bo pokazala na vašem mobilnem telefonu, v elektronski pošti, na zaslonu v avtu in vam pomagala k bolj učinkovitemu življenju. To je lahko informacija o novi prometni poti, za katero sploh niste prosili. Naprava vam bo rekla, zavijte desno, ker je za ovinkom velika nesreča in boste sicer stali v koloni dve uri. Prihodnost informacij je v triaži kot v bolnišnici, kjer se odločajo, kaj je najpomembnejša stvar. Le da bodo to počeli računalniki, ker ni dovolj ljudi, da bi pregledali vse informacije. Ugotovili bodo, kako je informacija povezana z drugimi informacijami in ali morate zanjo izvedeti. Lahko jo recimo sporoči samo vašemu avtomehaniku, ker vam zanjo niti ni treba vedeti. Ko pa naslednjič pridete na servis, on že ve, kaj mora popraviti, vam pa ni treba skrbeti in s tem izgubljati časa. Ta sistem razvijam sedaj.

Pravkar ste predavali vodilnim slovenskim bančnikom. Kako bi tak sistem recimo pomagal banki sprejemati boljše odločitve?

Vse banke morajo biti denimo pozorne na pranje denarja, to je njihova dolžnost v globalnem bančnem sistemu. Problem bank je, da je na seznamu potencialnih nevarnosti, ki jih je treba preiskati, veliko napačnih stvari. Seznam dajo pregledati človeku. On pa že pri prvi stvari reče: ah, saj to ni pranje denarja! Enako pri drugi, tretji... Temu se reče lažni alarm in to troši človeške vire. Obenem povzroča nelagodje nedolžne stranke, ki jo pokličeš in zaslišuješ. Ključno za banke, zavarovalnice oziroma za skoraj vsako organizacijo, ki se sooča s tveganji, je, da so na seznamu alarmov pravi primeri.

Ampak kako dosežete, da zvonijo pravi alarmi?

Eno od tehnologij, ki sem jih ustvaril, uporablja denimo MoneyGram, podjetje za nakazovanje denarja. Število pritožb zaradi prevar se je po začetku uporabe tehnologije zmanjšalo za 72 odstotkov. To je ogromno ljudi, ki jih niso oropali. Poglejmo konkretno zgodbo sto let stare babice, ki je želela preko MoneyGrama nakazati 25.000 dolarjev svojemu vnuku. Podatki podjetja in tehnologija pa so kazali, da gre za prevaro. Zato so jo poklicali in rekli: ne bomo nakazali denarja, gre za prevaro. Ona pa je odvrnila: ne, ravnokar sem govorila z njim po telefonu. In MoneyGram spet pogleda podatke in reče: ne ne, precej prepričani smo, da gre za prevaro. In babica reče: leta že poslujem z vami, tole pa je trenutek, ko res potrebujem vašo uslugo. MoneyGram pa vztraja pri svojem. Čez tri dni jih babica pokliče in se v solzah zahvaljuje, ker so imeli prav. To so vse njihovi podatki. Moj sistem le bolje ugotovi možne prevare. MoneyGram ima že tako dolgo zgodovino, da lahko s pravim sistemom vpogleda vidi naslov, kamor babica pošilja denar, in osebo, ki ga prejema, ugotovi zgodovino obeh ali pa povezave preko drugih, tretjih oseb, naslovov, telefonskih številk... Sistem zazvoni, človek pa je še vedno tisti, ki oceni, ali je alarm upravičen. Natančnih podatkov nimam, ker sem o tem bral v študiji primera. A ko sem videl, da se je babica v solzah zahvaljevala, sem se počutil dobro: uau, tam je stoletna gospa, ki je niso okradli, in jaz sem pomagal.

Govorite o sistemu NORA. Vrniva se torej v čas, ko ste ustvarjali ta izdelek. Berem, da imate sanjsko službo. Ste IBM fellow, torej na nek način zaupajo vašemu delu do te mere, da ga financirajo brez velikih vprašanj. A pred tridesetimi leti ste bili v osebnem stečaju in spali v avtu.

Ko sem bil star trinajst, štirinajst, sem se odločil, da bom delal z računalniki, da bo programiranje moje delo. Moje prvo podjetje za programsko opremo je šlo v stečaj, zato sem živel v avtomobilu. Takrat sem se odločil, da se bom poslej vnaprej prepričal, da bo tisto, kar bom iznašel, tudi delovalo. Če bi kdaj gradili hišo, bi se tega lotili brez načrta? Si predstavljate, kako bi bila videti? V kuhinji ne bi bilo prostora, zato bi bil pomivalni stroj zunaj in bi morali do njega splezati skozi okno... Bila bi zmešnjava. Mnogi pišejo programe brez načrta. Moje prvo podjetje je šlo zato pod vodo. Ko načrt enkrat imaš, je vse skupaj videti le še kot preprosto navodilo za uporabo. Tega sem se držal, ko sem sestavljal svojih približno sto sistemov. In NORA je bil le eden od njih.

Pa je bil najbolj uspešen. Z njim ste sodelovali z igralnicami Las Vegasa pri lovljenju nepridipravov.

Mislil sem sicer, da bo prej uspel kakšen drug sistem, ne NORA. A to je bilo tisto, za kar so drugi ocenili, da je vredno investicije. Deset let sem delal z igralnicami. Zanje sem izumil kakšnih trideset stvari, dve od teh še vedno uporablja približno polovica kazinojev na svetu. Naredil sem računalniški sistem zaposlovanja. Hotel Mirage v Las Vegasu ima akvarij, ki stane milijon dolarjev letno. Izdelal sem sistem nadzora inventarja, ki ugotovi, kam izginevajo določene vrste rib. A NORA je postal najbolj zanimiv. Išče neobičajne povezave med podatki v različnih bazah. In je recimo odkril, da je neki delilec kart prijavil isti domači naslov kot zunanji dobavitelj kart igralnici. To ne more biti dobro.

Kako ste se seznanili s triki, ki jih uporabljajo v igralnicah?

Potopil sem se v sistem. Sedel sem s preiskovalci, ki so mi pokazali, kaj se dogaja. In kako preiskujejo, kaj jim delajo. Neka zelo majhna skupina ljudi je v igralnicah denimo opazovala prav vsakega delilca kart. Iskali so takšne z genetsko napako, ki je vplivala na to, kako delijo karte. Našli so jih dvanajst v vsej državi. Pri black jacku prva karta delilca gleda gor, drugo, ki gleda navzdol, pa položi pod njo. Teh dvanajst delilcev si ni moglo pomagati, da ne bi pri tem roke nekoliko preveč zarotirali. Z določenega položaja se je zato dalo videti, katera bo spodnja karta, če si se zelo zleknil v stol ali si bil na vozičku. Kasneje so jih ujeli.

Igralnice imajo menda več kamer na svetu kot kdorkoli drug, a zelo malo ljudi, ki jih zares opazuje. Ste zato začeli uporabljati sistem za prepoznavanje obrazov?

Res imajo igralnice verjetno več kamer na kvadratni meter kot katerikoli drug sistem na svetu. V nadzorni sobi pa je le kakšnih petdeset monitorjev. Kako se torej odločiš, katere od recimo dva tisoč kamer boš spremljal na zaslonu? In potem je tam še precej manj kot petdeset ljudi. Kako se odločiš, katere monitorje bodo gledali? Zato imajo v resnici drug sistem opozarjanja, ni tako kot v CSI in drugih nadaljevankah. Igralnice imajo mnogo ljudi, ki se sprehajajo po prostoru za igre in opazujejo. Ko ocenijo, da je oseba sumljiva, sporočijo nadzorni sobi, naj bo pozorna na primer na BJ43, kar pomeni tretji stol za četrto mizo za black jack. Predstavljajte si, da ste v nadzorni sobi, oseba v igralnici vas pokliče preglejte osebo na BJ43. In greste gledat v knjigo fotografij, kjer je na vsaki strani deset obrazov. Prvo pogledaš in rečeš: hm, hm... ne. Potem drugo, tretjo... V knjigi je sto strani, knjig pa je pet. Čez dva tedna, ko se prebiješ čez njih, igralcev ni več in tudi vaših žetonov ne. Leta 1996 smo zato dodali sistem za prepoznavanje. Zdaj nadzornik reče: gre za žensko, azijatko, staro verjetno med 31 in 36 let, igra igro bakara. In sistem najde le dvajset ljudi, ki ustrezajo opisu. Nato vzame obraz in jih razvrsti po videzu. Zdaj lahko nadzorna soba hitro ve, ali je podobnost ali ne. To je drugače, kot si ljudje predstavljajo, češ da igralnice naredijo posnetek obraza vsakega obiskovalca. Ne gre tako. Gledajo le nekoga, ki vzbudi interes.

Potem vam je leta 2001 na vrata potrkala Cia oziroma podjetje Q-Tel, ki skrbi za njene investicije v najsodobnejšo tehnologijo. Kaj so hoteli od vas?

Noro, ne? Videli so NORA. Ko smo jo v igralnicah prvič vključili, smo poskušali najti ljudi, ki imajo prepoved igranja in zaradi katerih lahko igralnica izgubi licenco. Nato pa je NORA začela odkrivati skorumpirane tudi med zaposlenimi. Investicijsko podjetje Cie me je poiskalo januarja 2001. Rekli so: želimo investirati v vas. Zakaj že? Mislimo, da bo vaša tehnologija pomagala najti kriminalce, in to znotraj vlade. Krasno. Potem se je zgodil 11. september in sem delal tudi za protiteroristične naloge v vladi. Naredil sem pet verzij NORA, oni pa so me financirali. Malo mi je bilo nelagodno, kaj bodo z mojo tehnologijo počeli. Nisem tip z vzhodne obale, ki bi se družil s fanti iz vlade, bliže mi je sanfranciška mentaliteta. Toda dobra stvar je, da je Q-Tel neprofitna organizacija. Deluje tako, da je tehnologija, ki jo financira, odprta, dostopna vsem. Vse je potem odvisno od tega, kakšne podatke daš v sistem.

Naredili ste torej nekaj verzij sistema, ki je iskal sumljive povezave med osumljenimi terorizma. Koga so ujeli z vašim sistemom?

Nimam pooblastil, da bi izvedel, a včasih dobim posredni odziv. Nekdo me potreplja po rami in mi zašepeta na uho: hej, stopi sem! In reče (začne šepetati): Želim samo, da veš, da si lahko ponosen Američan, ker je NORA naredila nekaj res velikega. Dvakrat se mi je že zgodilo. Jaz pa debelo gledam. A to ni nič drugače kot v igralnicah. Nikoli mi niso povedali, koga smo ujeli. Niti kakšne podatke dajejo v sistem.

Še delate z vlado?

Še jim svetujem, tako kot bankam, zavarovalnicam, skoraj vsakemu, ki prosi. Neki ženski pomagam raziskovati potomce sužnjev od leta 1880. Astronomom pomagam s svojo tehnologijo iskati asteroide. Odkrili nismo še nobenega. A komaj čakam, da bom imel čas in se spet za kak teden dobil z njimi. To je krasno delo. Reševanje Zemlje morda! Kdo se lahko pohvali s čim takšnim?

Naredili ste precej znano analizo povezav med ugrabitelji letal 11. septembra in informacijami, ki so bile o njih na voljo. Pritegnila je precej zanimanja, saj je pokazala, da bi lahko med vsemi našli povezavo.

Vzel sem le podatke, ki so bili po 11. septembru javno znani. In pokazal sem, kako bi jih lahko odkrili že prej. Vsi so govorili, da je v središču skupine Mohamed Atta (pilotiral je letalo, ki se je prvo zaletelo v WTC v New Yorku, op.p.), ki je nekoč storil prometni prekršek in ni plačal kazni. Ampak takšnih je na milijone. Enako je z ugrabitelji, ki jim je pretekel vizum. Tudi takšnih je ogromno. Jaz pa sem pokazal drugačno povezavo, kjer Mohamed Atta ni bil v središču. Našli bi ga šele drugega. Vstopna točka za raziskavo sta bila Navaz Alhamzi in Kalid Al Midhar, in sicer zato, ker sta vstopila v ZDA, čeprav sta bila na seznamu možnih teroristov. Preko njiju, podatkov, ki sta jih posredovala, bi v treh korakih našli povezave z vsemi devetnajstimi ugrabitelji. Sam sem sicer želel le pokazati pomen analize povezav in sem o tem govoril na neki trgovinski konferenci pred šeststo ljudmi, vendar prav v času, ko je revija Time na veliko pisala, da so bili dokazi o napadu pred nosom. Nedolgo zatem je do mene pristopil človek iz vlade in rekel: gospod Jones, bi nam naredili uslugo in tega ne bi več kazali? Ja, prav, sem rekel. Potem pa so analizo dali v javno poročilo, da jo je videl ves svet, čeprav so meni namignili, naj bo zadeva zaupna! No, ena očitnih stvari je bila, da za odkritje 11. septembra ne bi potrebovali nobenega novega zakona in niti nove tehnologije.

Nič domoljubne zakonodaje?

Sem jo analiziral, ker veliko sodelujem s tistimi, ki so aktivni pri varovanju pravic do zasebnosti. Izkazalo se je, da je v zakonodaji ogromno neškodljivih zadev, štiri pa so bile slabe.

Kakšna je skrb človeka, ki se ukvarja s kupi podatkov, za zasebnost?

Ste recimo prebrali pravila uporabe kakšnega ponudnika brezplačne elektronske pošte? Morda pravi, da je vse, kar tam rečete, vključno z vsemi kontakti njihovo, tudi če izbrišete vsebino in naslov. Najhujši problem je, da je potrošnikom vseeno. Zato skušam na spletnem dnevniku, kjer pišem, dvigniti ozaveščenost potrošnikov. Podjetja načeloma povedo, kaj bodo počela s podatki. Rečejo: zbrali jih bomo in uporabili. To je pošteno. Podjetja morajo biti konkurenčna. O zasebnosti razmišljam ves čas. Včasih je bila funkcija zasebnosti v mojih izdelkih dodana možnost, zdaj je del izdelka.

Nekoč vam je agentka za boj proti terorizmu rekla, da si od vsega najbolj želi hitrejše odgovore na vprašanja. Vi pa ste se vprašali: kaj pa, če si še ni zastavila pravega vprašanja? Ali "informacija najde informacijo" pomeni, da bodo prihajala tudi prava vprašanja?

Pomeni, da podatek, informacija, je vprašanje. Ko prispe, se odločiš, ali boš glede nje ukrepal ali ne. Recimo: če bi stali na cesti ob vsem običajnem hrupu vozil, se ne bi spraševali, ali neki hrup prihaja od mercedesa, toyote... Vseeno je. Če pa slišimo pok, bi se odzvali, pogledali, ali ljudje bežijo in ali ima nekdo pištolo ali pa je šlo za petardo. Pok je nova informacija, je novo vprašanje. V večini podjetij se informacije, ki prihajajo, le kopičijo. Zelene na zelenem kupu, modre na modrem. Tebe pa zanima, ali je neka modra informacija povezana z zeleno in kaj pomeni. Moj veliki izum je, da sem zagledal nov vzorec. Kar sem opisal z asteroidi, kar delam recimo s podatki o volitvah ali kar delam za ladijske prevoznike z njihovimi ladijskimi linijami, vse je v bistvu enako. Ugotovil sem, zakaj se vsi soočajo z isto težavo. Moja inovacija je, da lahko probleme vseh treh rešim z isto metodo na istem računalniku. Tudi tam, kjer ni videti vzorcev, v resnici so.

Kaj vas žene na vse triatlone?

Imam res krasno punco in želim biti postaven ter v formi. (smeh) In fino je, ker je triatlon tako naporen. Trinajst ur traja. Mislim, da bom četrti in najmlajši človek v zgodovini, ki je končal vseh 31 triatlonov na svetu, od Brazilije do Kanarskih otokov in Avstrije. Moj rekord je dvanajst ur in 25 minut. Moj prvi cilj je, da nisem zadnji, drugi pa, da premagam vsaj eno žensko. Letos sem v dveh tednih opravil dva triatlona. In potem grem na letalo na naslednje srečanje. Sicer pa sem tudi drugače ekstremist, ogromno delam in sploh nimam pisarne. Letos sem spal le desetkrat v svoji postelji, vseskozi potujem. Danes sem v Ljubljani, jutri v Londonu, nato v Orlandu, čez štiri dni v New Yorku. In praktično nimam šefa. Enkrat do dvakrat letno napišem poročilo. Potem me pokličejo in jim rečem: to rad delam, če vam kaj ni všeč, me lahko plačate manj. Pa odgovorijo: ti samo nič ne spreminjaj.