Njegov vzpon med dirkaške zvezde je bil meteorski. Surovi talent so prvi začeli brusiti pri Sauberju, ko je skupaj z Mercedesom padel v tako imenovano razvojno skupino, uspehi na dirki 24 ur Le Mansa pa so mu dali veter v jadra. Ko sta izučenega avtomehanika, ki je odraščal v skromnih razmerah, v roke dobila njegov dolgoletni menedžer Willy Weber (znan tudi kot gospod 20 odstotkov, ker je toliko pobiral od Michaelovih poslov) in pretkani takratni vodja ekipe Benetton Flavio Briatore, pravih ovir za Michaela ni bilo več. Leta pri Benettonu so bila burna, velikokrat se je govorilo o ne povsem tehnično ustreznem dirkalniku, mnogi pa ekipo in tudi Michaela še danes obtožujejo, da so tudi s tehničnimi mahinacijami Ayrtona Senno pripeljali prek njegovih meja. Da o namernem trčenju po navodilih ekipe v Damona Hilla v Avstraliji, ko je osvojil prvi naslov prvaka, igricah z Rubensom Barrichellom pri Ferrariju (kdo bo komu prepustil zmago), skorajšnjem pretepu z dirkačem McLarna Davidom Coulthardom v Belgiji, namernem trčenju z Jacquesom Villeneuvom v Jerezu, kjer je potegnil krajšo prav Nemec, nevarni vožnji in še čem, niti ne govorimo. Formula 1 je pač šport absolutnih egoistov in agresivcev, v kokpitu dirkalnika je Schumacher ravno to. Pravi profesionalec, ki pa ima vendarle eno šibko točko: to sta njegova otroka. Ko se je razgovoril o Gini-Marii in Micku, ga je bilo skoraj nemogoče ustaviti. Takrat je Michael pokazal, da se za hladnim obrazom v čeladi skriva tudi človek in oče.

Njegova bera v formuli 1 je bogata, s svetlimi in temnimi stranmi (imel je tudi nekaj sreče, da se ni huje poškodoval, najhujši je bil zlom noge na dirki v Silverstonu), v 21 aktivnih letih in več kot 300 dirkah pa si je nabral 91 zmag. Ko se je pred dobrimi tremi leti odločil za ponovno vrnitev - na veliko presenečenjih tistih, ki so mu verjeli, da je bilo prvo slovo po koncu sezone 2006 res dokončno - so se mnogi spraševali, ali mu je bilo treba ponovno ugrizniti v kislo jabolko lova za uspehom. Dosegel je pač vse, kar je bilo mogoče doseči, pri Ferrariju so mu jedli z roke, klanjali so se mu tako rekoč vsi navdušenci nad dirkanjem. Pri Ferrariju so mu ponujali sanjsko službo "ambasadorja znamke", ko bi v obleki in kravati malce postopal po paddockih na prireditvah, se družil s takšnimi in drugačnimi imenitneži in sebi enakimi bogataši, pri tem pa bi še lepo zaslužil. A ne, Michael ni iz takega testa, vsaj do sedaj ni bil. Nemir v njegovi duši in želja po dirkanju in dokazovanju sta prevladala, da se je spet podal na dirkališča. A vedel je, da je s tem na kocko postavil ves trud in minule uspehe. In če smo malce zlobni, v minulih treh aktivnih letih pri Mercedesu je zapravil kar nekaj nekdanjega ugleda in dirkaške nesmrtnosti.

"Ni mi uspelo doseči tistega, kar sem si zastavil, ko sem se vrnil v formulo 1. A še vedno sem lahko tako hiter, da držim korak z najboljšimi. Veliko je pač odvisno tudi od tehnike. Predvsem sem se v zadnjih letih veliko naučil o samem sebi. A v zadnjem času sem občutil, da me mineva strast do dirkanja, da sem izgubil tisti žar, ki me je gnal naprej. Enako sem občutil tudi ob koncu sezone 2006, ko sem se prvič poslovil. Moje baterije so zdaj spet prazne, hkrati mi je žal, ker se poslavljam od tega športa, ki ga ljubim, a se veselim svobode, ki mi jo bo prinesla prihodnost. Pred menoj je še nekaj dirk in na vsako se bom podal s 100-odstotno koncentracijo in odločnostjo," je povedal, ko je naznanil svoje drugo slovo od formule 1. Prišel je čas, ko se je treba posloviti. Zdaj menda zares.