Šest jih je posvečenih aktu, druge so s potovanj, številne so doživele ponatise. Kot fotograf se je uveljavil v modni in oglaševalski industriji, svoje občudovalce je v zadnjem času presenečal z ulično fotografijo, še naprej je dejaven v polju portreta. Med njegove najbolj znamenite upodobitve slavnih sodijo Pelé, Philip Glass, Leni Riefenstahl, Reinhold Messner, Anthony Quinn... Spregovori kot vzorčni deloholik: "Pred časom sem bil spet nekaj dni v New Yorku in ves čas sem vstajal ob petih, da bi fotografiral. Če tega ne bi počel, bi se počutil, kot da nisem dobro izkoristil časa. Počutil bi se krivega."
Ta čas se predstavlja slovenskemu občinstvu, saj je do 10. novembra v Galeriji Fotografija na ogled razstava njegovih aktov More Nudes.
Vaša osebna zgodba je zanimiva. Do 24. leta v biografiji ne najdemo ničesar o fotografiji, delali ste kot prodajalec v trgovini s tehničnim blagom.
Vedno sem želel postati umetnik, od 14. leta sem igral v punk bendu, a kot glasbenik nisem bil kaj prida. Pozneje sem spoznal fotografa, ki je bil asistent modnemu fotografu v Milanu. Pokazal mi je svoje delo in v bistvu mi je pokazal predvsem, da je mogoče. Nisem bil le fasciniran nad njegovim delom, čisto praktično sem se prepričal, da se da. To je še danes moj odnos: če nekaj želiš, to lahko dobiš. Edino vprašanje je, ali si pripravljen plačati ceno. Menim, da je treba biti pazljiv pri svojih željah. Lahko se uresničijo.
Zveni preprosto. A kako ste prodrli v svet visoke mode in oglaševanja?
Z nočnim vlakom sem konec 80. let zgodaj pozimi potoval v München. Na vlaku sem spal, potem pa ves dan tekal naokoli po sestankih, ki sem si jih organiziral vnaprej. V eni torbi portfolio, v drugi oblačila, s sestanka na sestanek pa sem dejansko tekel, ker nisem imel za taksi ali podzemno. Enako v Milanu. To sem naredil dvakrat in drugič sem imel na enem od sestankov srečo.
Sreča torej?
Bolj odnos. Zame že tedaj ni bilo dvoma. Vedel sem, da to hočem, in za tem sem šel, ne glede na vse. Ljudje to začutijo, vidijo, da si odločen, in nazadnje ti nekdo zaupa delo, četudi si začetnik. To je človeško, radi imamo zanesljivo, močno ramo, na katero se lahko opremo. In zbujanje zaupanja tudi pri iskanju dela pomaga. Vsi pravijo, da moraš imeti zveze. A jaz nisem imel nobene. Dogovoril sem se za sestanke in na enem sem nekoga prepričal.
Zdi se, da je doseganje vaše ravni profesionalnosti povezano z velikimi materialnimi vložki.
Začel sem s tem (pokaže roke, op. p.). Ničesar nisem imel. Najprej en fotoaparat in en objektiv. Od strica sem dobil star ruski povečevalnik za današnjih 200 evrov. In ko sem dobil svoje prvo naročilo za neki hotelski katalog, sem šel k moškemu, ki je uvažal fotografsko opremo, in mu rekel, glej, delo sem dobil in lahko plačam. Denarja še nimam in objektiv želim dobiti na zaupanje. Dal mi ga je in enako, ko sem dobil naslednje delo. Z vsako opravljeno nalogo sem si kupil en kos opreme in tako sem vse skupaj zgradil. Ne gre toliko za opremo in tehnično plat, vsaj danes ne več, pač pa gre za kreativnost in to, česa si se sposoben domisliti.
Bi torej vaše do potankosti skladne, perfektne fotografije lahko napravili z najbolj osnovno opremo?
Da. V Tokiu sem fotografiral z najcenejšim objektivom za 150 evrov. Rad nosim s seboj majhne objektive. In naredil sem obširen fotografski projekt. Res ni toliko v fotografski opremi, če govorimo o kakovosti. Bolj gre za to, da orodja vplivajo na tvoj vizualni jezik. Če imaš širokokotni objektiv in si predaleč, greš fizično bližje. Ne moreš zumirati, torej se moraš gibati. Ko ustvariš fizični kontakt, spremeniš svoj jezik. Na koncu so fotografije že samo zaradi izbire objektiva videti drugače. Kot je rekel Capa: "Tvoje fotografije niso dovolj dobre? Nisi dovolj blizu." Danes lahko ima vsak svoj aparat za 1500 evrov in to je dovolj za perfektno tehnično kvaliteto. A to še ne pomeni, da bo fotografija zares dobra. Poglejmo znano fotografijo Cheja Guevare. Ni ostra, gre za obrez originalnega posnetka, močno je zrnata in seveda je črno-bela. A fotografijo vsi poznamo in je ikonična. Gre za občutek in zgodbo, ki jo fotografija vsebuje.
Podobo nosite v glavi, preden se sploh lotite fotografiranja? Veste, kaj želite doseči?
Pustim, da se stvari zgodijo, grem s tokom. Vsi modeli, vsi portretiranci so različni, poze, ki se jih domislijo, so vedno presenetljive. Tudi če je vse videti naštudirano, je vsakič drugače. Lahko imam idejo in ji sledim, a če se ideja ponudi sama, stečem za njo. Ne oklepam se svojih, četudi si jih seveda vedno pripravim. To je ključna lepota umetniškega poklica. Narediš lahko natančno tisto, kar hočeš. Pogosto me kdo vpraša, kako naj naredim tisto in ono, a jim odgovarjam, naredi, kar ti je všeč, kar je videti dobro, naredi, kar čutiš. Saj za to gre pri svobodi v umetnosti. Ničemur se ti ni treba podrejati, ne drugim ne pravilom.
Kako doživljate odzive občinstva? Navajeno vašega akta in kreativnega portreta ste ga gotovo presenetili z ulično fotografijo...
Na odprtju neke razstave je k meni pristopila oboževalka, ki mi je priznala, da ima vse moje knjige. A omenila je tudi eno, ki da ji ni prav nič všeč in za katero je prepričana, da je ne bi smel narediti. O.K., pošteno, hvala za mnenje. A ravno včeraj je nekdo pristopil k meni in mi rekel, veš, tista tvoja knjiga - prav tista, ki ni bila všeč omenjeni - je super. Ni pa mu bila všeč tista, ki je všeč večini. Fantastično! Vseh ne moreš zadovoljiti, lahko pa ustvarjaš reakcije, in če jih, je to že zelo veliko.
Koga še želite portretirati? In kaj vas motivira pri izbiri portretirancev?
V neki dobi so me morali navdihovati. Paul McCartney je na mojem seznamu, kot majhen sem bil ljubitelj skupine The Beatles. Zelo rad bi fotografiral duo Everything but the Girl iz 90. let, eno mojih najljubših zasedb vseh časov, ki pa žal ne obstaja več.
Prej sem imela priložnost spoznati enega vaših asistentov. Kako pomemben je dober asistent?
Nekatere od njih poznam tudi po 20 let in jih obravnavam kot svojo družino. Pomembno je, da ustvariš v delovnem okolju dobro vzdušje, saj to nate vpliva. Zakaj bi moral imeti okoli sebe ljudi s slabo energijo? Za svoje asistente lahko povem, da niso vsi najboljši asistenti, a so vsi najboljši ljudje s srcem na pravem mestu. Če pozabijo kos opreme, se ne razburjamo in najdemo drugo rešitev. Važno je, da lahko asistenta zgodaj zjutraj pokličem, ker so mi na dovoz dostavili škatlo z opremo, in je ta v pol ure pri meni.
Kaj je za vas definicija uspešnega posnetka, fotografije, s katero ste zadovoljni?
Vsekakor je drugačna od definicije, ki jo imajo zbiratelji. So podobe, za katere verjamem, da so moji najboljši posnetki, a se druge fotografije prodajajo veliko bolje in so nekatere postale celo ikonične. Kaže, da je razlika med tem, kar želijo ljudje obesiti na steno dnevne sobe, in tem, kar radi vidijo v knjigi.
Kako pomembno vlogo igra pri doseganju kvalitetnega rezultata odnos do tega, ki ga fotografirate?
Z ljudmi, kot je denimo Pelé, ki je poln pozitivne energije, ki je, kot da bi pogoltnil sonce, je enostavno dobiti dober rezultat. Preprosto je, ko se vzpostavi korekten ali prisrčen odnos. A naslednjič dobiš nekoga, ki se ne fotografira rad ali pa je muhast, in tudi od njega potrebuješ dobro fotografijo. Ali pa se kdaj zelo mudi in to pri končnem rezultatu prav tako ne more biti pomembno...
Za nameček pa se vedno najde kdo, ki fotografu reče, to sploh ni tako posebno, to bi lahko naredil tudi jaz...
... in prav ima, so fotografije, ki bi jih lahko vsakdo posnel - a jaz sem jih dejansko posnel. Sploh ko govorimo o portretih zvezd. Devetindevetdeset odstotkov ljudi bi se podelalo, ko bi morali iztržiti kvalitetno fotografijo, soočeni z nekom izjemnim, še posebno če je muhast. Ne gre le za pritiskanje tipke, gre za obvladovanje situacije in čim večji izkupiček. Fotografija ni stvar delca sekunde, pri fotografiji gre za ves paket.
Prepričanje o sebi in obvladovanje situacije verjetno pomagata tudi pri delu z golimi modeli?
Tako je. Model ve, da vem, kaj počnem. Potrudim se, da to čutijo, ker se jim tako dvigne samozavest in imam jaz na koncu boljše fotografije. Tisti, ki me poznajo, vedo, da bodo moje fotografije na koncu dobre, in zato naredijo stvari, ki jih za koga drugega ne bi.
Dobijo težavni modeli poseben fotografski tretma?
Da, močnejšo luč in večji kontrast...
Kakšne so videti vaše počitnice?
Če tako pomislim, sem vsak dan na počitnicah. Če imaš delo zelo rad, med delom in počitnicami ni razlike. Uživam skoraj brez izjeme vsak dan ali pa se vsaj vsak dan opomnim, kakšen dar je, da lahko počnem to in tako živim. Toliko ljudi poskuša in si tega želi, meni pa dejansko uspeva, od tega živim in moje fotografije imajo radi ljudje po vsem svetu. Pa še navdihujem jih. Včeraj mi je spet to nekdo priznal. Vsake toliko pride kdo in mi prizna, veš, začel sem s fotografijo, ko sem dobil tvojo knjigo za božič. Noro je, da lahko spreminjaš življenje ljudi. No, oni ga spremenijo, a jaz spremembo vsaj sprožim.