Po petih letih ste se znova uvrstili med svetovno elito, na dirke za veliko nagrado. Občutki?

Superca! Tega sem si namreč dolgo želel in za to sem pošteno garal zadnjih nekaj let. Zdaj sem zraven in to šteje največ.

Čaka vas 12 zahtevnih dirk za veliko nagrado, ste že razmišljali, kaj bi vas zadovoljilo?

O prihodnji sezoni še ne razmišljam, saj še letošnja ni končana. Nato pa me bodo čakale zahtevne priprave, da bom znal še nadgraditi znanje in tehniko ter to potem na dirkah za veliko nagrado tudi unovčiti. Težko bi v tem trenutku rekel, česa si želim, sem pa osebno vedno zadovoljen, ko dobro dirkam in posledično zbiram točke.

Zadnja leta tekmujete na Poljskem, so glavni razlog boljši pogoji za delo ali kaj drugega?

Mogoče se komu sliši smešno, toda poljska liga je na kratko najboljša liga na svetu, prekaša tudi angleško in švedsko. Poljaki imajo radi spidvej, kar ni nič čudnega, saj tam tekmuje dirkaška smetana. Lahko bi rekli: če te kot spidvejista ni tam, ne obstajaš. Glede finančnih nagrad pa je tako kot tudi drugod po svetu: treba je dobro peljati in se visoko uvrstiti. Pritiski so ogromni.

Kaj sicer narediti v slovenskem spidveju, da bo znova dobil zagon?

Upam, da bo moja uvrstitev med najboljše tudi motivacija za moje kolege, da se ne bodo počutili zapostavljene in se bodo iz moje zgodbe kaj naučili. Talent ni najbolj pomemben, tudi sam sem najboljši dokaz, brez trdega dela pa ni vrhunskega uspeha.

Kdaj lahko med elito pričakujemo tudi Slovenijo kot reprezentanco? Na zadnjih kvalifikacijah v Ljubljani ste bili prekratki za vsega štiri točke.

Odgovor je preprost: da bi bili konkurenčni, potrebujemo štiri kakovostne tekmovalce, ki bodo med seboj primerljivi in bodo vsi štirje nabirali prepotrebne točke. Se pravi, da v moštvu ne bo slabega člena. Kdaj bi se to lahko zgodilo, težko napovem, bi mi pa veliko pomenilo, če bi se še za časa moje kariere tudi kot reprezentanca uvrstili med najboljše, saj mi je od nekdaj veliko pomenilo nastopati za Slovenijo. Na ta način se skušam oddolžiti številnim privržencem, ki zame stiskajo pesti.

Zakaj ste izbrali prav spidvej? Je bila tradicija tista, ki vas je prepričala, da ste pred dobrim desetletjem začeli trenirati?

Oče je resda dirkal, a ni nikoli izrazil posebne želje, da bi šel po njegovih stopinjah. Ko danes razmišljam, mi je malce žal, da me oče ni prej usmeril, saj sem dirkaško kariero začel pozno, ko sem imel že 17 let. Je pa res, da sem imel že od mladih nog rad motorje. Že na prvem treningu spidveja sem se navdušil, nato hitro napredoval in z vztrajanjem dosegel veliko. Hvala bogu, hvala očetu.

Kaj pa padci in posledično poškodbe. Pred petimi leti ste jo tudi sami skupili. Je strah pred hudim padcem še prisoten?

Sestavni del motošporta so seveda tudi padci in posledično poškodbe, toda iz tega nikoli nisem delal posebne drame. Res me je pred leti ustavila poškodba, ki je vplivala na slabšo pripravljenost, a sem nanjo že pozabil. Letos sem imel srečo, bil v odlični formi, kar so pokazali tudi izidi. Glede poškodb pa je tako: sam ne poznam dirkača, ki bi ga bilo strah poškodbe in bi že na startu razmišljal o tem, kaj hudega se mu na stezi lahko zgodi. Če bi me bilo strah, potem se z adrenalinskim športom ne bi ukvarjal.

Zaposleni ste tudi v slovenski vojski. Kako se počutite v uniformi, jo pogosto nosite?

Sem zelo ponosen na to, da sem del športne enote slovenske vojske in zelo hvaležen za finančno podporo. Vsa leta, odkar tekmujem, sam rad delal reklamo za svojo državo Slovenijo in s ponosom nosil grb slovenske vojske.