Z našega narodnega branika je nenadoma zginil boritelj, ki je med prvimi spoznal pogubnost nemškega Schulvereina. Ko je jelo to za slovenstvo usodno društvo razprezati svoje mreže po Spodnjem Štajerskem, je Anton Aškerc javno in zasebno razkrival rojakom, ki je med njimi služboval, Schulvereinove nakane in poskrbel, da se je sklical javen shod. Govornik na njem je bil Aškerc. Sedanji svetnik c. kr. deželne vlade ljubljanske Cron mu je tedaj zapretil, da mu odtegne besedo. Ljudstvo je bilo navdušeno za slovensko stvar in ob tem navdušenju je zložil Aškerc krasno budnico: Mi vstajamo in vas je strah!
Slovenski Branik. V Ljubljani, dne 1. malega srpana 1912
Končal je. Pesnik Anton Aškerc, ki je svoj čas služboval kot duhovnik lavantinske škofije, zadnja leta pa živel v Ljubljani kot mestni arhivar, je umrl dne 10. junija zadet od kapi. Brez poklica za duhovski stan, v duhovniški službi ni našel sreče, med svetom pa še manj. Krenil je nesrečnež med skrajno liberalno, svobodomiselno družbo ter živel nemirno življenje; na praznik sv. Reš. Telesa ga je pa zadel mrtvoud. Zdaj je obračunal z Bogom. Želimo mu milostno sodbo božjo. - Nekaj njegovih pesmi je prav lepih in dobrih; zadnja leta je pa pisal zmešano in v svobodomiselnem duhu.
Bogoljub št. 7, junij 1912
Anton Aškerc. Najpopularnejši slovenskih pesnikov sedanje dobe, kremeniti značaj in veliki mislec, Anton Aškerc, je umrl takorekoč na svoj rojstni dan. Porojen je bil namreč dne 9. junija 1856., umrl je pa ob pol 2. zjutraj 10. junija. Govori se mnogo o tem, da so v bolnici pustili Aškerca do popoldne ležati odetega samo z neko rjuho. Resnici na ljubo bodi konstatirano, da so truplo v bolnici balzamirali in da je vsled tega do popoldneva niso mogli položiti na mrtvaški oder. (…)
Klerikalna surovost. Včerajšnji "Slovenec" je o zadnjih trenotkih pesnika Aškerca napisal tudi to-le: "Od pol 12. ure ponoči do pol 2. ure zjutraj so se iz bolnika izvijali tako strašni glasovi, da je bilo strežnic groza. To strašno kričanje je trajalo do pol 2. ure zjutraj, ko so bolniku pretresujoči pokliki zamrli na ustih." - Beležimo enostavno ta dokaz klerikalne srčne finosti ter samo želimo, da bi pisec gori citiranih ciničnih surovosti laglje in mirneje umiral, kakor pokojni pesnik.
Slovenski narod, 11. junija 1912
Pogreb. (...) Po ulicah, koder se je premikal sprevod, je bilo zbranih gotovo 20.000 ljudi. Po vseh teh ulicah so bile trgovine v znak sožalja zaprte. Mestni stražniki so bili v gala-uniformah. (...) Na zadnji poti je spremil pokojnega pesnika en frančiškanski pater. Po izvršenih cerkvenih obredih je pater odšel, na kar so se vršili poslovilni govori. (...)
Propaganda dejanja. Z včerajšnjim popoldanskim vlakom sta se peljali deputaciji "Sokola" in "Narodne čitalnice" v Kranju k pogrebu pesnika Aškerca v Ljubljano. Ko je vlak pripeljal tik do Škofovih zavodov v Št. Vidu, je nekdo vrgel z vrta teh zavodov v mimo vozeči vlak debel kamen, ki je razbil okno, da je steklo odletelo na vse strani v kupeju. Poleg okna je stal predsednik "Narodne čitalnice" in podstarosta "Sokola" v Kranju, prof. dr. Simon Dolar. Drobci razbite šipe so zadeli dr. Dolarja v obraz ter ga nevarno ranili ob očesu in na nosu. (...)Dr. Dolar je bil mahoma zalit s krvjo. (...) Profesor dr. Dolar se je nato z obvezano glavo udeležil Aškerčevega pogreba. Čisto gotovo je, da je kamen, ki je razbil šipo na vlaku, priletel z vrta Škofovih zavodov in da ga je vrgel eden izmed vzornih gojencev tega zavoda. Zakaj? Videl je v vlaku rdeče srajce Sokolov, o katerih je vedel, da se peljejo k Aškerčevemu pogrebu, in to je po "katoliško" vzgojenega pobalina tako razjarilo in razburilo, da je posegel po debelem kamnu ter ga v svoji sveti jezi zalučal proti kupeju, v katerem je videl Sokole. Tako se vzgojujejo v Škofovih gimnazijskih zavodih katoliški junaki! (…) Propaganda dejanja, kakor jo je fino opisal nedavno tega klerikalni vodja dr. Korošec na Dunaju, ko je na zboru "Katoliške Unije" vzkliknil: "Mi ne gledamo na to, kako bi potolkli nasprotnike, marveč samo na to, da jih potolčemo, sredstva so tu postranska stvar!" (…)
Klerikalne hijene. Včerajšnji "Slovenec" je zagrešil ob odprtem grobu pesnika Aškerca to-le podlost: "V bolnico so Aškerca prepeljali brez vsake spodnje ali zgornje obleke, zavitega samo v rjuho. Usmilil se ga je strežaj, ki je bolniku dal svojo srajco, katero je imel tudi mrtvec na sebi. Toliko v pojasnilo liberalnim kričačem, ki vpijejo šele ob - Aškerčevem grobu." - Vse to je zlobno izmišljena laž. Zglasila se je namreč v našem uredništvu gospa Frančiška Zajčeva. ki je pokojnemu pesniku 9 let stregla, ves čas, ko je stanoval na Bleiweisovi cesti ter izjavila to-le: Ko so v petek zjutraj prišli z rešilnim vozom po g. Aškerca, sem jaz gospoda oblekla v eno izmed popolnoma novih srajc, ki so bile šele pred približno enim mesecem kupljene pri A. Šarcu. (...) Na to sem gospoda zavila v fino svežo rjuho ter ga odela z lepo odejo, ki jo je imel sicer na svoji postelji. - Iz te izjave je razvidno, da se je "Slovenec" od kraja do konca zlagal. (...) Čemu se klerikalno glasilo tako grdo laže o pokojniku, je lahko uganiti. (...) Tudi v smrtnih mukah Aškerc ni spremenil svojega prepričanja in to šteje tem več, ker je bil svoj čas sam katoliški duhovnik. (...) Verne ovčice bodo v strahu trepetale, ženice bodo pripovedovale o strašni smrti pesnika, ki se ni hotel izpovedati in - rimska pšenica gre v klasje!
Slovenski narod, 13. junija 1912