Nano Milčinski sicer poznamo kot dramaturginjo in režiserko. Po diplomi na AGRFT se je specializirala iz režije na belgijski Arts Performance Theatricality v Antwerpnu, opravila je tudi izpit iz televizijske režije na RTV Slovenija, kjer se že enajst let ukvarja z režijo sinhronizacij risanih serij. V gledališču je prve avtorske korake delala v Šentjakobskem gledališču, Lutkovnem gledališču Ljubljana in Gledališču Glej, pozneje je kot dramaturginja, avtorica konceptov in asistentka režije sodelovala z režiserjem Bojanom Jablanovcem v gledališki raziskavi Via Negativa. V zadnjem času piše scenarije, dramatizacije in priredbe, samostojno ali v umetniški ekipi Matjaža Bergerja, kjer so ta hip globoko zakopani v Wagnerjevega Letečega Holandca, veliko januarsko operno koprodukcijo Cankarjevega doma in ljubljanske Opere. Povsem avtorski pa sta bili njeni uprizoritvi Hamlet - 60 minut in Livingstonov poslednji poljub, obe nastali v Anton Podbevšek Teatru.
Kako dolgo ste zbirali pogum za interpretacijo dedkove poezije?
Pravzaprav sem si želela takšen glasbeni projekt ustvariti že od nekdaj, v organizacijskem smislu pa sem ga pripravljala približno štiri leta. Ko sem se opogumila za ta korak, sem se povezala z Nikolom Sekulovićem, ki je toliko razumel moje ideje, da me je potem povezal s pravimi glasbeniki.
V kakšno glasbeno preprogo ste vtkali Ježkove stihe?
Glasbo sta ustvarila Anže Langus Petrović in Martin Štibernik, in če glasbe že ne opredelim žanrsko, sem hotela nekaj poglobljenega, hkrati enostavnega, v resnici pa ploščo, ki jo lahko poslušaš zelo natančno in vedno znova prideš do novih vsebin, ali pa jo podložiš za spremljavo nekje v ozadju in te ne moti. Idealno koncertno vzdušje ob tej glasbi bi bil intimni manjši oder v zatemnjenem klubu, kjer so ljudje v pridušenem pogovoru, ob vinčku in v objemih.
Težko je interpretirati nekaj, kar je bilo nekoč že odlično interpretirano. S kakšnim spoštovanjem ste se podali v projekt?
Še vedno imam grozljivo strahospoštovanje pred dedkovim delom, po drugi strani pa čutim, da so njegove misli, besede tudi del mene in mi je zato dosti lažje. Če bi denimo sama hotela nekaj povedati, bi povedala natanko to, kar je briljantno povedal že on. Z njegovimi besedami in njegovim zelo posebnim žargonom sem odraščala, živeli smo skupaj do mojega osmega leta. Zdaj sem očitno dovolj dozorela, da si to upam - ko me je pred leti oče vprašal, če bi priredila Zvezdico zaspanko, je bilo še prezgodaj. Po dedkovi smrti in pozneje še po babičini sem morala najprej obe izgubi preboleti in vzpostaviti določeno distanco do njegovega umetniškega gradiva.
Ježkov opus je ogromen. Kaj ste izbrali za ploščo?
Njegov opus bi lahko razdelili na štiri velika področja - na šansone, popevke ter poezijo, ki se deli na otroško in tisto za odrasle, iz katere sem izbirala tudi sama, vse iz njegove zadnje pesniške zbirke Sončna ura. Če me vprašajo, katera je moja najljubša dedkova pesem, je v bistvu vsak dan druga, odvisno od počutja. Imam sicer najljubšo, O, novica mila, naša Nana je shodila!, ki mi jo je dedek poklonil tako, kot bi me objel in rekel: "Lej Nana, so svetli dnevi v življenju in so tudi temni," in na koncu še "pospeši korak skoz noč, skoz mrak, zarjam naproti, Nana, vso srečo na poti".
V tistem trenutku, ko sem izbirala pesmi, me je vznemirjala njegova ljubezenska poezija, sem pa dodala še tri nekoliko drugačne pesmi, celo otroško Ne, laže pa ne, Ciciban. Veliko delam za otroke, predvsem risanke in gledališke predstave. In prav sporočila mladim se mi zdijo zelo pomembna. Ta pesem pa govori o odraslih, kako slab zgled smo otrokom. Dedek je pisal zelo globoke otroške pesmi. Nekoč si želim, da bi lahko interpretirala tudi Nanine pesmi, ki jih je za celo zbirko, kar čutim kot neke vrste dolg. Zdaj pa si želim predvsem, da bi ta projekt zadihal, dobil veliko priložnosti in se še nadaljeval.
Kaj se dogaja z dedkovo zapuščino?
Skrbnik zbirke je moj oče, on odloča tudi glede avtorskih pravic, njegova žena Tatjana Oblak Milčinski pa ima veliko veselje in skrb za urejanje zapuščine. Šali se, da vsakič, ko pospravi hišo, izdamo novo pesniško zbirko. Po babičini smrti se zdaj arhivske škatle z vso zapuščino počasi prebirajo, denimo v Sončni uri je kar sto petdeset pesmi, ki še nikoli niso bile objavljene. Dedkova dela sicer izdaja založba Sanje.
Je ta album vaš krstni vstop v glasbeni svet?
Samostojno da, sem pa sicer že pela na odru, v gledaliških predstavah, denimo v Brechtovi Me-Ti - Knjigi obratov in v plesni predstavi Deset minut vzhodno.
Imate mehak, topel glas. Se tudi izobražujete v vokalni tehniki?
Ko je v meni tlela želja po tem, da bi dedkove pesmi nekoč tudi sama interpretirala, sem se odločila za glasbene ure solopetja. Najprej sem delala z Lelo Radovan, s katero se še vedno srečujem, drugače pa sem v tretjem razredu solopetja glasbene šole, ki jo izdelujem pri Ireni Yebuah Tiran. Glasbena šola je bila moja otroška želja, vedno sem si želela igrati klavir. Kadar imam čas, sedem zanj, a želim si, da bi imela toliko časa, da bi se ga dejansko naučila igrati.
Klavir je bil verjetno doma, kajne?
Ta naš dobri stari pianino ima zanimivo zgodovino, morda celo usodo. Kupil ga je že moj pradedek, še s svečniki ob strani, ampak v bistvu ga je nabavil zato, da je lahko nanj odlagal knjige. Ta klavir je potem šel iz generacije v generacijo, igrala sta ga dedek in oče, potem je bilo na njem nekaj časa nezlikano perilo, dokler ni zanj bolj resno sedel moj brat. Zdaj nanj igra moja sestra Tara.
Na kakšnih estetskih principih pa gradite svoje avtorske predstave?
Veliko delam kot dramaturginja, a najraje delam svoje predstave. Vsako predstavo tudi živim, zato ne morem ustvarjati tako hitro, in takrat ko jo delam, želim povedati vse, kar imam tisti trenutek povedati - nato pa čakam trenutek, ko bom spet imela kaj povedati. Imam to srečo, da me gledališče zelo izpolnjuje. V življenju moraš imeti srečo, da lahko delaš stvari s strastjo.
Zelo rada delam izčiščene stvari, s čim manj balasta. Zdi se mi smiselno, da se pri delu ne izpostavljam sama, temveč sem le medij za drugega, da lahko nekdo v predstavo vstopa na svoj način, s svojo interpretacijo in srcem, in da občutke tudi izživi. Če pripravim človeka, da se v nekem trenutku umiri, sreča s svojim spominom, čustvom, s samim seboj, sem storila največ, kar sem lahko. Če pa v vsakdanjem življenju iz tega naredi še kaj več, kaj svežega, drugačnega, je to še bolje.
Glasba zelo neposredno apelira na čustva. Boste skozi glasbo tudi bolj prepoznavni?
Glasba prikliče drugega in naredi razliko med "jaz" in "mi". Za glasbeno ustvarjanje pa se seveda nisem odločila zaradi osebne popularnosti; pravzaprav mi je bilo všeč, da sem se do zdaj lažje skrivala. Ukvarjanje z glasbo je zgolj in samo posledica preproste želje, da to naredim. Ugotavljam pa, da je, če želiš ljudem nekaj povedati, glasba hitrejša pot. Morda zato, ker z njo lahko prideš k nekomu domov, v njegov mir, zasebnost. Njemu ni treba sesti v avto in se pripeljati v gledališče, lahko zažene cede ali internet. Ko sem dala na Facebook v poslušanje svojo prvo pesem Dragi, mnogi sploh niso vedeli, da pojem, a res sem se razveselila odzivov. Zelo hitro se je nabralo sto dvajset "všečkov", ne pomnim pa, da bi kdaj toliko prijateljev sedelo ob moji predstavi. Super je, če lahko delaš stvari, ki te veselijo, kot tudi to, da s svojim delom razveseliš druge.
