Secesijsko poslopje, ki je zraslo konec 19. stoletja, so poimenovali Vila Istria, med vojnama so vilo preimenovali v hotel Eden, leta 1960 v hotel Esplanade, leta 1995 pa je postal hotel Mozart.

Družinski posvet in odločitev

Hotel Mozart. Najbrž najlepši primer opatijske secesije. Ni čudno, da je zasvojil tudi Abija Shalabija: "Potem sem izvedel, da hotel prodajajo. Še zdaj se spomnim, da smo bili na družinskem nedeljskem kosilu - soproga, sin in hčerka s soprogom. Med kosilom sem rekel: 'Hotel Mozart je naprodaj. Jaz sem zainteresiran. Ste tudi vi?' Odgovor je bil navdušen in kratek: 'Da!' In smo kupili hotel." Hotel so obnovili deset let pred tem, ko ga je kupil gospod Shalabi, vendar očitno slabo, ker je bil v slabem stanju. "Zamenjali smo parket, prenovili kopalnice, zamenjali TV-aparate, telefone, uredili brezplačni wi-fi..."

Vse bi bilo v redu, če ne bi bil Abi Shalabi pri vsakem delu dosleden, vztrajen, natančen, mogoče celo perfekcionist. Ni bilo v redu. "Spet smo sedli skupaj, vsa družina (lastnika hotela sta sicer Abi Shalabi in njegova hčerka, op. p.), da se dogovorimo o tem, kaj storiti. Odločili smo se za celovito prenovo fasade, restavrirali smo pohištvo, prenovili in preuredili notranje stene s posebnimi tapetami, uredili wellness... Slednji je bil kar velik zalogaj, predvsem zato, ker smo ga uredili v prostorih, ki so bili prej vsako leto poplavljeni."

Do centa natančno

Danes je čudovit občutek, saj je vse v hotelu skladno, pohištvo je takšno, kot je bilo nekoč... Da, za obiskovalce je občutek čudovit, takrat pa je to pomenilo, da je v Dubrovniku našel arhitektko, ki je že sodelovala pri prenovi, da so pohištvo izdelovali v specializiranih italijanskih delavnicah, da so preprogo, narejeno in položeno v vsakem nadstropju zgolj v enem kosu, znali narediti le na Danskem...

"Seveda, prenova je bila obsežna in zahtevna, kot je vedno, ko gre za starejše objekte. In za koliko sem presegel načrt? Šlo je za materiale in postopke dela, ki so bili že v osnovi dragi in zahtevni, vendar sem natančno vse predvidel in preračunal ter na koncu končal v roku in niti za lipo oziroma niti za cent nisem prekoračil načrtovanega proračuna. Izjemno sem ponosen tudi na dejstvo, da so stalni gostje, kljub temu da so vedeli, da hotel prenavljamo, želeli dopust preživeti pri nas - prenova je namreč potekala po nadstropjih. Bilo je neverjetno, saj so se gostje skupaj z nami veselili, ko je v novi pražnji obleki pred našimi očmi nastajal hotel nostalgije."

Poudarek je na podrobnostih

Vendar - samo čudovit hotel ni dovolj. Hotel namreč naredijo ljudje, tako gostitelji kot gostje. Vsaka, še tako lepa kulisa je navsezadnje zgolj kulisa, nekaj več postane z vsebinami. Direktor hotela Robert Staničić, ki je na začetku letošnjega poletja prevzel vodenje hotela, je poln načrtov. Prej je delal v večjih hotelih, nova zadolžitev, priložnost pa je zanj velik izziv. Veliko pozornost namenja kakovosti storitev in ve, da je poudarek na podrobnostih. Za vsakega gosta vedo, kdaj ima rojstni dan, kdo želi vedno določeno sobo, kaj kdo najraje jé in podobno. "Veliko je stalnih gostov, sicer pa je poleg domačih največ Avstrijcev, Nemcev in Italijanov." Robert Staničić predvsem ceni to, da mu lastnik popolnoma zaupa. Abi Shalabi je takoj pripomnil: "Težko je dobiti profesionalen kader. Roberta sem opazil že pred leti, ko je delal v hotelu v Portorožu. Precej sva se pogovarjala, zdaj pa sem vesel, ker sodelujeva. Tudi ko smo izbirali prvega kuharja, sem si vzel čas in se z mnogimi pogovarjal." In se je obrestovalo: ponujajo velik izbor ribjih in mesnih specialitet, vrhunske posladke... Chef je Vladimir Uroda, posebnost hotelske kuhinje pa: "Vsekakor so to sladice, pecivo po receptih dunajskega dvora iz 19. stoletja. Uživam tudi v pripravi hladnih predjedi - danes imamo na primer med drugim marelico na rukoli z domačim kravjim sirom z mediteranskimi zelišči."

Sodobna kuhinja in tradicija

Vladimir je najbolj zadovoljen, ko so zadovoljni gostje: "Ko po poobedku iz jedilnice slišim smeh, ko ves prostor preplavi dobra volja, vem, da je bil obed dober. Uuaa! Stalno sicer nekaj iščem, ustvarjam, dodelujem. Na jedilniku je seveda veliko morske hrane, vendar pazim na to, da jo zelo nežno obdelam, da drugi okusi in dodatki ne preglasijo vonja in okusa morja. Kako bi to opredelil - no, trudim se za sodobno kuhinjo v povezavi s preteklostjo in tradicijo."

Na vprašanje, ali si je kdaj mislil, da bo hotelir, je Abi Shalabi najprej s pogledom objel hotel, nato pa v smehu odgovoril: "Ne, nikoli niti pomislil nisem. Hotelir... Svoje sem pravzaprav naredil: kupil sem ga, prenovil, uredil in opremil. V hotel pridem, če le morem, vsak dan. Terasa, recepcija, kuhinja, pa v vsako nadstropje in klepet z vsako čistilko posebej, kratek pogovor z direktorjem. Hotel Mozart... Hotel, ki me vedno znova očara."