Kakšno mesto imata zlati in srebrni abonma v siceršnji abonmajski ponudbi v slovenskem glasbenem prostoru?
To sta abonmajska cikla, ki že vrsto let predstavljata mednarodne gostujoče soliste, komorne skupine, simfonične orkestre in dirigente ter dopolnjujeta koncertno ponudbo domačih orkestrov in drugih organizatorjev. Cikla sta v minulih desetletjih odigrala pomembno vlogo pri razvoju našega glasbenega življenja, saj sta ves čas omogočala uvid v kakovostne mednarodne interpretativne dosežke in še danes služita objektivni primerjavi na domači glasbeni sceni.
Oba cikla veljata za elitna, predvsem zlati, a nekateri tarnajo, da bi morali pripeljati še bolj eminentne goste. Kakšni orkestri pravzaprav "vlečejo"? Pri Berlinskih filharmonikih se ni bati za obisk. Kaj pa manj znani, a vseeno dobri orkestri? Letos denimo stavite na Orkester državne akademije sv. Cecilije, ki je preboj naredil predvsem v zadnjih petih letih.
Tako kot v vseh evropskih glasbenih središčih pritegnejo predvsem tradicionalno uveljavljeni orkestri. Njihova kakovost je bila skozi zgodovino odvisna od dirigentskega vodstva, vendar je moč njihove blagovne znamke tako velika, da lahko dolgo vzdrži tudi morebitna nihanja v kakovosti skupinske igre, šibkejši vodstveni navdih ali nenadne zasuke v delovni dinamiki. Prevladuje vtis, da so bile karte na tem področju že zdavnaj premešane in razdeljene - pa ne toliko zaradi producentov, ki radi sprejmemo izziv novih imen. Bolj se zdi, da so poslušalci manj radovedni, da jih ne zanimajo nova imena in novi programi, da raje sledijo preverjenim in medijsko razvpitim. Tudi mediji navadno obširno obveščajo le o najbolj razvpitih - tistih, ki tako ali drugače ne potrebujejo več publicitete.
Producenti se veselimo novih srečanj, novih izzivov, in prav takšno je gostovanje Orkestra državne akademije sv. Cecilije iz Rima, slovite institucije, v katere zgodovino so vtkana sodelovanja z največjimi glasbenimi osebnostmi. Orkestrova gostovanja so bila v minulem desetletju težje izvedljiva zaradi napornih usklajevanj z muhastim orkestrskim sindikatom. Z dirigentom Antoniem Pappanom in novim vodstvom in vztrajanjem pri konceptu modernega orkestra je tudi na tem področju zapihal nov veter.
Kako danes v dobi globalne krize sploh pripeljati v Slovenijo velike orkestre in dirigente?
Težko, a se da. Cankarjev dom velja za solidnega poslovnega partnerja, dvorana slovi po odlični akustiki, sledimo sodobnemu programiranju in skladno z možnostmi podpiramo vsebinsko ambiciozne programe. Razvejan simfonični program domačih orkestrov, ki zagotavljajo stalnost simfonične kulture, je vzgojil pripadne poslušalce. Veliko orkestrov se naravnost zaljubi v Ljubljano. Agenti se radi ustavijo pri nas na turneji, saj je Ljubljana logistično enostavna in obvladljiva: ima majhno letališče in prijetno središče mesta po meri človeka. Glasbenike očara dobra hrana, topli ljudje ter neposreden stik z mestnim utripom, saj je okoli sto orkestrašev na turnejah velikokrat prisiljeno v ponavljajoči se ritem hotel-letališče-dvorana-hotel, z vmesnimi avtobusnimi transferji in brez pravega stika z mestom.
Kakšni so tržni oziroma menedžerski principi, ki veljajo na globalnem glasbenem trgu? Kako se je na krizo odzvala mednarodna scena?
Diskografska industrija je izgubila veliko svoje nekdanje moči diktiranja trendov in je bila prisiljena razpršiti svoje delovanje. Na tako imenovanem klasičnem področju se, v nasprotju s preostalimi glasbenimi zvrstmi, nosilci zvoka ali slike še vedno prodajajo. Dobički so manjši, pozornost pa je preusmerjena v koncerte in na festivale. Države s tradicionalno dobro umeščenostjo resne glasbe, kot so Avstrija, Nemčija, Anglija in Švica, niso zaznale večjih padcev obiska prireditev. Notorično iskani so seveda predvsem zvezdniški glasbeniki, pevci in orkestri, za katere stojimo v vrsti vsi koncertni producenti, kar je seveda dramatično zvišalo honorarje in na drugi strani oblikovalo obupno zaprtost koncertnih podijev za množico kakovostnih, mladih, dobro šolanih in nadarjenih izvajalcev.
Včasih se zdi elitna kultura precej daleč od kulturnih potreb običajnih konzumentov, zato bosta zlati ali srebrni abonma vedno le domena manjšega, verjetno tudi bogatejšega sloja ljudi. Se morda okoli sicer vrhunske klasične glasbe ustvarja tudi neki mit zahtevnosti in nedostopnosti?
Dejstva ne podpirajo trditve o elitističnem predznaku, še posebno ne pri nas. Široka dostopnost glasbenega šolstva in koncertov resne glasbe je v vseh nekdanjih socialističnih državah oblikovala drugačen profil povprečnega obiskovalca ali ljubitelja. Tuji glasbeniki so presenečeni nad raznolikostjo naših poslušalcev in njihovo nižjo povprečno starostjo. Tudi socialna pripadnost, če jo ocenjujemo po tako izmuzljivem označevalcu, kot je oblačilni kod, je v naših dvoranah širša, kot jo je zaznati v tujini. Imamo širok krog kakovostnega glasbenega šolstva, torej je veliko prebivalstva v stiku z resno glasbo. Zato lahko izpodbijam tezo o elitizmu, saj dejstva kažejo, da klasična glasba ustreza velikemu delu kulturnih potreb.
Simfonična dela Šostakoviča, Prokofjeva, Brahmsa, vse do Griega ali Lutoslawskega so že "klasika", a vendarle nuja vsakega repertoarja, tudi zlatega. Je recept za nove abonente v spremembi, posodobitvi repertoarjev?
Mislim, da je prava pot v pravem razmerju in inteligentni kombinaciji novega in starega. Predvsem pa v kompetentnih in osveščenih interpretih, ki jih vodi strast po osmišljanju aktualnega glasbenega trenutka in želja po iskanju pravih poti za deljenje svojega glasbenega kreda kar najširšemu krogu poslušalcev.
Cikel Predihano Cankarjevega doma je sicer odličen poizkus drugačnega razmišljanja o sodobni glasbi. A se je slabo prijel, obiskovalcev je razmeroma malo. Kako to?
Odnos do cikla Predihano je simptomatičen: vsem se je zdel potreben, dobro zastavljen in nujna dopolnitev ljubljanskega koncertnega koledarja, poslušal pa nihče ne bi. Razlogi so večplastni: pregloboka, predolgotrajna praznina tega diskurza v zadnjih desetletjih, splošna osrediščenost le na obrtni del glasbeništva, minimalna, velikokrat le odkljukana prisotnost glasbe naše sedanjosti v pedagoških procesih, pomanjkanje žive potrebe po vsebinski osmišljenosti glasbenega trenutka, pomanjkljiva javna refleksija o resni glasbi in še bi lahko naštevali.
V Cankarjevem domu ste z novo sezono veliko razmišljali o novih strategijah prodaje, nekoliko vam upada prodaja vstopnic. V čem vidite rešitve? Morda v povezovanju tujih gostujočih orkestrov s slovenskimi?
Vendar pa z veseljem beležimo povečanje števila abonentov zlatega abonmaja, kar tudi ni presenetljivo. Program je letos res odličen in potrudili smo se, da so cene vstopnic zelo dostopne. Ob očitkih, da so predrage, jih je treba le primerjati s cenami preostalih evropskih prestolnic ali pa z žanrsko primerljivimi koncerti v ljubljanskih športnih dvoranah. Ne pozabimo, da je v Gallusovi dvorani manj kot 1400 sedežev in ob kar visoki odvisnosti od nejavnih sredstev je jasno, da ponujamo neizpodbitno kakovosten umetniški dogodek v naravnost idealnem akustičnem okolju za ceno, ki je nižja od primerljivih dogodkov po evropskih prestolnicah. Tudi srebrni abonma, mednarodni mojstrski cikel, je pravzaprav dobro zaseden, če upoštevamo dejstvo, da išče svoje mesto med množico žanrsko podobnih prireditev, ki so večinoma brez vstopnine.
V čem se mora po vašem mnenju spremeniti koncept sedanje forme glasbene ponudbe v Sloveniji?
Treba bo še bolj vsebinsko osmisliti vsak glasbeni projekt, več bo moralo biti sodelovanja in združevanja resursov, nujno bo oblikovanje programov v optimalnem ravnovesju med novim skladateljskimi iskanji in vsebino klasične vrednosti, mladimi izvajalci in etabliranimi mojstri. Morali bomo presegati osrediščenost na izolirane dogodke ter voditi glasbeni razvoj našega okolja v večjem zavedanju prepletenosti družbene celote, kar je mogoče le v še tesnejšem sodelovanju izobraževalnih, poustvarjalnih, znanstvenih in širših kulturnih ustanov.