Motokros je v družini Gajser že dolgo pisan z veliko začetnico in tudi Timovi začetki na motociklu so logični. Že oče je aktivno dirkal, ko se je Tim šele rodil, v najrosnejših letih pa je bil motocikel približno tako samoumevna igrača kot kakšen traktor ali mali avtomobil za njegove vrstnike. Najprej kot odlična plezalna naprava, s časom pa kot prevozno in kaj kmalu kot dirkalno sredstvo. "Tako rekoč rodil sem se z motociklom. Ko sem bil star dobri dve leti, pa sva se z očetom prvič zapeljala in od takrat dalje je to svet, ki ga najbolje poznam," pravi Tim, ki še dodaja, da je oče še vedno aktivno udeležen v dirkanje, saj nastopa v veteranski konkurenci.

Sprva je bil motokros le hobi, zares pa so pri Gajserjih zadevo zagrabili leta 2007, ko je Tim postal evropski prvak v razredu do 65 kubičnih centimetrov. "Ko so se uspehi začeli ponavljati, je postalo jasno, da lahko iz vsega skupaj naredimo uspešno zgodbo. Ta pa ne bi bila mogoča brez udeležbe vse družine v tem projektu," pravi Tim. Kajti družina živi in diha za ta šport, ne le oče kot nekdanji aktivni tekmovalec, tudi mama, ki drži veliko stvari na svojem mestu, Timov brat in 6-letna sestra pa sta seveda tudi že doma na motociklu za motokros. A ne glede na vse uspehe in prizadevanja ostaja Tim s podporo družine še vedno z obema nogama trdno na tleh. Motokros predstavlja velik del njegovega življenja, prostega časa nima, a na šolo 16-letni fant ni in ne bo pozabil: "Starša sta stroga, govorita mi, da brez šole ni uspeha niti v športu." Obiskuje ekonomsko šolo v Slovenski Bistrici, kjer je odličen učenec.

Slabih strani pri motokrosu ne vidi, razen seveda nekaterih poškodb, ki pa so, tako Tim, sestavni del tega športa. "Bil sem že poškodovan, seveda, a na to nikoli ne mislim, ko grem na start. Moraš pozabiti in se osredotočiti le na vožnjo in tekmece. Motokros ima toliko drugih pozitivnih strani, od skokov, hitrosti, blata. Da, blato na stezi mi je zelo všeč," z nasmehom dodaja Tim, ki bo s 125-kubičnega presedlal na 250-kubični motocikel. Razlik po njegovem ne bo, saj je do zdaj že odpeljal nekaj dirk tudi s težjim motociklom, ima pa to srečo, da lahko nastopa za poltovarniško ekipo in ima s tem dostop do konkurenčnega materiala, ki je osnova za doseganje vidnih rezultatov. "Cilj je seveda postati svetovni prvak, zelo pa si želim, da bi lahko nastopal v ZDA v dvoranah, kjer je vzdušje enkratno." Glede na to, da ima večino sponzorjev iz tujine in da šteje šele vsega 16 pomladi, je pred njim še uspešna dirkaška pot. In kdo ve, nekoč bo mogoče s svojimi vragolijami v zraku navduševal gledalce tudi v ZDA.