Že dlje časa ga namreč spremljajo obtožbe, da zanemarja tamkajšnjo proizvodnjo, jo preseljuje na tuje k cenejši in sindikalno neorganizirani delovni sili ter se z mislimi posveča predvsem Fiatovemu ameriškemu strateškemu partnerju Chryslerju, ki ga tudi vodi. Slednjemu tudi po zaslugi posredovanja vlade Baracka Obame, ki je prebudila ameriško avtomobilsko tržišče, zdaj skorajda "cvetijo rožice". Skupna družba Chryslerja in Fiata v ZDA je v zadnjem letu beležila dobiček v višini štirih milijard dolarjev, medtem ko je doma Fiat pridelal več kot pol milijarde evrov izgube. Italijanska javnost in z njo premier Monti, ki skuša s tehnično vlado spraviti tamkajšnje gospodarstvo nazaj v razvojne tirnice, bi rada izvedela, kaj je z Marchionnejevimi leta 2010 obljubljenimi 16 milijardami evrov investicij v Fiatovo proizvodnjo v Italiji v petih letih, saj jih je bilo doslej realiziranih le deset odstotkov. Od napovedovanih novih modelov je na trg prišla samo nova verzija pande, za danes pa je napovedana še predstavitev malega fiata 500L.
Marchionnejevi in z njim Montijevi glavoboli so pravzaprav glavobol celotne evropske avtomobilske industrije, ki v Franciji in Španiji zaposluje po tristo tisoč, v Nemčiji pa kar 773.000 ljudi. Italija celo beleži padec prodaje avtomobilov na raven izpred štirih desetletij, sicer pa je ta avgusta padla za 8,5 odstotka. To so grobo občutili tudi v novomeškem Revozu, kjer so začasno prešli na enoizmensko delo. Le da se pri nas nihče z vrha oblasti za razliko od Italije in drugih ne zanima, kaj se dogaja v proizvodnji, ampak zgolj lomastijo po proračunskih porabnikih, bankah, med medijskimi nadzorniki, če jih ne zanese kam v revidiranje zgodovine.