Pred odhodom v Italijo ste se z reprezentanco udeležili kvalifikacij za evropsko prvenstvo. Kakšen je vaš pogled na slovenske igre?

V načrtu smo imele, da bi osvojile drugo mesto, a izkazalo se je, da sta Francija in Belgija vsaj za razred močnejši od nas. Kljub temu smo upale na presenečenje, če bi igrale res perfektno. Ko smo v Mariboru igrale proti Belgiji, smo bile dobre in smo veliko pokazale, a v ključnih trenutkih nas je zmanjkalo. Proti Franciji smo bile v krču in nas je pokopala prevelika želja pred domačimi navijači. Tako Belgiji kot Franciji smo pokazale, da se morata potruditi, če nas hočeta premagati s 3:0. Vseeno so se nas bale, saj je bilo od nas odvisno, kdo od njiju bo prvi v skupini in kdo v dodatnih kvalifikacijah.

Kaj porečete na lastne predstave?

Morda sem pričakovala, da bom več igrala. Res je, da sta bili pred mano dve igralki, ki sta v tujini že nekaj let, zato je verjetno prav, da so igrale bolj izkušene. Kljub temu pa bi tudi jaz lahko kdaj presenetila.

Ste kaj jezni na selektorja, ker ste igrali manj od pričakovanj?

Ne, sploh ne. Normalno je, da imajo prednost starejše igralke, ki že dlje časa igrajo v tujini. Na koncu se je to tudi izkazalo za dobro potezo, saj je Marina Cvetanovič odigrala vrhunsko.

Pri vaših kolegih v moški reprezentanci so se pojavile kritike na račun organizacije in delo zveze. Kako je bilo pri dekletih?

Nočem preveč komentirati, a lahko bi bilo bolje organizirano. Moram paziti na besede, a dejstvo je, da nismo preveč zadovoljne in da je tudi pri nas bilo nekaj slabe volje. Toda še vedno igramo za državo in za Slovenijo, vsaj meni pa to veliko pomeni. Še najbolj me je zmotila pot v Združene države Amerike, kar se meni ni zdela pravilna odločitev, saj se je to dogodilo tik pred kvalifikacijami. Ne vem, čemu je bilo treba iti v Ameriko, saj nas je pot precej utrudila. Bolje bi bilo, da bi se doma še bolj pripravile. Najprej smo naredile super fizične priprave v Planici, nato smo se v Mariboru uigravale, potem pa smo šle v Ameriko, kar mi ni ustrezalo. Gotovo so na zvezi želeli najboljše, toda domov smo prišle utrujene. Nočem pa v tem iskati izgovora za slabše igre.

Preskočimo na prijetnejše teme. Odpotovali ste v Torino, kjer vas čaka izziv kariere v prvi italijanski ligi.

Italija, moja obljubljena dežela. Po eni strani se zelo veselim, a po drugi sem tudi nervozna. Zdaj sem v tuji državi in ne več v Mariboru, ko sem se po tekmi usedla v avto in šla domov k mami na kosilo. Zdaj tega ne bo več, a morala sem oditi v tujino, če sem hotela narediti korak naprej.

Podpisali ste enoletno pogodbo.

Ja, saj v večini primerov je tako. Če so v klubu zadovoljni, ti pogodbo podaljšajo, če ne, pa pač ne. Mogoče je tako še boljše, saj če nisi zadovoljen ali če dobiš boljšo ponudbo, greš drugam brez problemov.

Ste bili pred prihodom kaj v stiku s trenerjem Francoisom Salvagnijem?

Čisto nič. Govorila sem samo s športnim direktorjem. Poslali so mi seznam dela in treningov. Največ sem se pogovarjala s Hrvatico Samanto Fabris, ki je zelo zadovoljna in pravi, da so trener in punce zelo v redu ter da mi ni treba skrbeti. Malce je bilo edino čudno, ker ekipa trenira že ves mesec, jaz pa sem prišla šele zdaj.

Kako je potekala komunikacija s klubom v času reprezentančnih priprav?

O dogajanju v klubu nisem vedela preveč, saj sem bila z mislimi pri reprezentanci. Naša komunikacija je potekala predvsem prek elektronske pošte, kar mi ni bilo všeč. Vse poteka na lahek način. Nič ne hitijo, vse gre počasi. Enako je bilo že pri pogodbi. Jaz sem jo podpisala, a preden so mi jo vrnili nazaj podpisano še z njihove strani, je znova trajalo. Enako je bilo zdaj pred odhodom. Šele pred enim tednom so me poklicali in vprašali, kdaj bi prišla in s katerega letališča bi letela. Bila sem živčna, kaj se dogaja, a oni vse delajo brez panike. Očitno tako delujejo, da vse rešujejo v zadnjem trenutku.

Kakšno vlogo pa pričakujete?

Malce sem razočarana. Povedala sem jim, da pridem kasneje, a ker niso imeli dovolj igralk, so na isto pozicijo kupili še eno izkušeno Belgijko, Liesbet Vindevoghel. Zdaj nas je na poziciji sprejemalke kar precej igralk. So pa rekli v klubu, da bo prva zvezdnica Francesca Piccinini igrala samo pomembne tekme, na ostalih pa se bo našlo priložnost tudi zame. Kljub temu je najbolj pomembno, da bom v družbi vrhunskih igralk in trenerjev, kar je velik plus.

Ravno Piccininijeva je vaša vzornica, kajne?

Od vedno mi je bila všeč, tudi prvi vtis pa je takšen, da je super punca. Že vrsto let odlično igra, pa še lepo izgleda, saj je lepa damica. V preteklosti smo se v Sloveniji na treningih šalile, da žogo zabijamo kot Piccininijeva, zdaj pa bova kar soigralki. Ko mi je agent uredil prestop in je zraven omenil še, da pride v Torino tudi Piccininijeva, sem skoraj padla s stola. Sploh ne vem, ali naj ji povem, da je moja vzornica ali ne. Verjetno ji tega še ne bom zaupala takoj, vsaj ne od začetka. Naj me najprej spozna kot normalno punco, ne pa kot neko noro oboževalko.

Piccininijeva je pred leti na fotografiranju za moško revijo odvrgla vse koščke oblek. Bi sami storili kaj takega?

Nikoli ne veš. Njene fotografije so super in lepe, saj so narejene umetniško. Ne morem reči niti ja niti ne.

Boste v Torinu bivali sami?

Ja. Imam lastno stanovanje in avtomobil. Sama sem v velikem mestu, zato upam, da se bom znašla. Italijanščine za zdaj še ne znam dobro, za Italijane pa vemo, da govorijo samo svoje in da angleščine ne uporabljajo kaj preveč. Enako je tudi z igralkami v ekipi, zato se moram čim prej naučiti. Upam, da se ne bom preveč družila zgolj s Hrvatico in govorila samo v srbohrvaščini. To sva si že zadali, da morava govoriti italijansko in čim manj po domače, da se bova čim prej naučili novega jezika.