Kar dve tretjini samomorov naredijo moški, ženske se za samomore odločajo bistveno redkeje; svetovne raziskave so pokazale, da veliko moških naredi samomor, ko se razidejo z življenjsko partnerico. Po število samomorov v Evropi sta pred nami Madžarska in Latvija, najnižji odstotek samomorov pa je v Grčiji in Španiji.
Diego de Leo vzroke za veliko število samomorov v Sloveniji vidi tudi v alkoholizmu, s čimer se v Sloveniji po njegovem mnenju premalo ukvarjamo. Težava pa je tudi v osamljenosti. "Ozaveščenost in povezanost med ljudmi lahko bistveno pripomore k zmanjšanju števila samomorov," je prepričan de Leo, ki opozarja, da je treba biti pozoren na vse znake, ki bi lahko nekoga privedli do tega, da si vzame življenje. "Nekoč je veljalo, da tisti, ki ves čas grozi, da se bo ubil, tega nikoli ne bo storil. To ni res. Tudi na take ljudi je treba biti pozoren," pravi de Leo. Sicer velja, da moški o samomoru redkeje govorijo kot ženske, in ko ne zmorejo več, si enostavno vzamejo življenje. "Zato moramo biti pozorni tudi, če recimo starejši ljudje kar nenadoma začnejo podarjati predmete, ki so jim bili vse življenje dragoceni ali pri srcu. Na tak način se poslavljajo," opozarja de Leo.
V Sloveniji je lani zaradi samomorov umrlo 436 prebivalcev, od tega 347 moških in 89 žensk. To je sicer četrtino manj kot pred dvema desetletjema, a še vedno precej veliko, saj statistike kažejo, da je vsaka 43. oseba, ki je umrla lani, umrla zaradi samomora. Povprečno si torej vsakih 20 ur en človek v Sloveniji vzame življenje. Predvsem na Obali je v zadnjem času tudi veliko prometnih nesreč v predorih, ko vozniki z nezmanjšano hitrostjo zapeljejo v odstavno nišo. Veliko je ugibanj, ali je šlo pri tem za samomor. "Temu pojavu smo začeli slediti, vendar je za zdaj število tovrstnih nesreč na srečo še zelo majhno. Ti ljudje, če gre res za samomore, želijo domačim prihraniti stigmo, da je njihov bližnji naredil samomor, saj se nikoli ne ve, ali se je zgodila nesreča ali je voznik storil samomor. Ti ljudje želijo tudi poskrbeti za svojce, saj so življenjska in nezgodna zavarovanja v tem primeru izplačana. Razen v primerih, da pustijo za sabo poslovilno pismo, v katerem zapišejo, da bodo samomor storili za volanom," pravi de Leo.
Primerjava zakonskega stanu vseh prebivalcev in tistih, ki so umrli zaradi samomora, pokaže, da so najbolj ranljivi razvezani in ovdoveli. Med umrlimi, ki so naredili samomor, je bil delež razvezanih enkrat višji, delež ovdovelih pa za polovico višji kot med vsemi prebivalci.
Kaj so razlogi za samomor, strokovnjaki še raziskujejo, zagotovo pa je stopnja samomorilnosti povezana tudi s kulturnimi značilnostmi posameznega naroda in ni odvisna samo od posameznika. "To je kompleksen problem. Pričakovali bi, da je stopnja samomorilnosti na Danskem manjša, ker je tam življenjski standard precej dober, pa ni tako," pravi de Leo, ki je zadovoljen, da je stopnja samomorilnosti v državah, ki so članice mednarodnega združenja za preprečevanje samomora, saj so prepoznale problem samomorilnosti in začele o tem javno govoriti, upadla. Sam se je kot nekdanji predsednik omenjenega združenja vrsto let trudil, da bi dobili tudi svetovni dan preprečevanja samomora, pa je dolga leta različne vlade po svetu opozarjal zaman, saj se sprva niso želele ukvarjati z vedenjskimi vzorci ljudi, temveč so se raje posvečale boleznim, kot so malarija in tuberkoloza. Pred desetimi leti mu je nato vendarle uspelo in danes se o problemu samomorilnosti v veliki večini držav javno govori in se ozavešča ljudi.
V Sloveniji ima zasluge za ozaveščanje o problematiki samomorov tudi pokojni psihiater Andrej Marušič, ki je dejal, da je stisko pri ljudeh tako preprosto zaznati, kot je preprosto opaziti, da nekdo šepa. Le zavzeti se je treba in si upati vprašati, kako lahko pomagamo. Sleherni od nas zmore in mora prepoznati stisko sočloveka ter se nanjo odzvati, meni tudi Diego de Leo.
