Pred štirimi leti je 27 članic EU prav pod francoskim predsedovanjem sprejelo zavezo o 20-odstotnem zmanjšanju emisij do leta 2020, 20-odstotnem zmanjšanju porabe energije in 20-odstotnem povečanju deleža zelene energije, zdaj pa hoče francoski predsednik narediti še korak naprej in evropskim partnerjem predlagati, naj do leta 2030 ta delež povečajo na 40 odstotkov, do leta 2040 pa na 60 odstotkov. Ob tem sicer ni povedal, ali se bo Francija tega načrta držala, tudi če ne prepriča drugih članic EU, je pa že zastavil načrt za vsaj delno doseganje tega cilja: na leto naj bi v Franciji izolirali milijon stanovanj, tista v družbeni lasti z državnimi sredstvi, tista v zasebni s subvencijami za manj premožne, z zmanjšanimi davki ali brezobrestnimi posojili pa za zelo zahtevne posege, na primer pri arhitekturni dediščini. Ta obnova bo prinesla delo gradbincem in torej pomagala gospodarski branži v težavah.

Hidravlična frakturizacija, tehnični postopek za črpanje plina, ki lahko uničujoče vpliva na okolje, bo odslej v Franciji prepovedana, delež jedrske energije, ki je trenutno najpomembnejši francoski energijski vir, pa bodo s sedanjih 75 odstotkov do leta 2025 zmanjšali na 50 odstotkov; najstarejšo jedrsko elektrarno v Fessenheimu bodo zaprli leta 2016, predsednik pa si obeta, da bodo pri tem usvojili tehnično znanje, ki ga bodo lahko ponujali drugim državam pri razgradnji starih elektrarn. Kot pravi francoski strokovnjak za jedrsko fiziko Vincent Bontems z Agencije za jedrsko energijo in alternativne vire, stroka s tem nima težav. Če se politika odloči za drugačno energetsko politiko, bodo sredstva šla z dosedanjih področij na nova in postopoma se bo energetska slika spremenila. Francija bo, s pomočjo države in investicijske banke, stavila na obnovljive vire, na veter, sončno energijo, plimovanje; raziskave posvečajo tudi morebitni rabi moči podmorskih tokov.

Kot rečeno, Francozi so nezadovoljni, ukrepi se jim ne zdijo zadostni. Za nas so - obljubljena dežela. Sedanja vlada namreč besede ekologija v osmih mesecih še ni izgovorila, in morda je z ozirom na njen katastrofični jezik tudi bolje, da ne; premier Janša bi gotovo napovedal ekološki bankrot Slovenije. No, ukrepi, ki jih sprejema, dokazujejo, da besede ne le ne izgovarja, ampak je tudi v mislih nima. Z zmanjšanjem emisij namreč kaže izredno slabo, predvsem emisije v prometu po krivdi države, ki uničuje železnico, namesto da bi jo posodabljala, nenehno naraščajo, poleg tega je dala poroštvo za ekološko (da o financah ne govorimo) sporni TEŠ 6, namesto da bi te neverjetne milijone investirali v obnovljive vire. Če bo nadaljnje zmanjšanje emisij sprejeto, bomo dolga desetletja mastno financirali kazni zaradi kršitev dogovora namesto ekološkega razvoja.

O kakšnem projektu izoliranja zgradb in s tem energetskega varčevanja ter zagona gradbenega sektorja se nikomur pri nas niti ne sanja. Nasprotno pa so z umikom takse za pozidavo kmetijskih zemljišč dali jasno znamenje, da je z naravo dovoljeno vse, če le zadovolji strankarske lobije.

Tudi hidravlična frakturizacija je pri nas popolnoma varna, zagotavljajo naši strokovnjaki; očitno so si ti trapasti Francozi nekaj izmislili. Ali pa morda niso bili tako dojemljivi za argumente tistih, ki bodo s tem postopkom največ zaslužili, kot pri nas? O zaprtju jedrske elektrarne Krško tudi že dolgo ni več nič slišati, nasprotno, po šaleškem lobiju, ki je dobil svojo igračko, se je bati, da bo tudi krški hotel še eno jedrsko elektrarnico. Medtem projekti za elektrarne na Savi ležijo v predalih. Se ne morejo zmeniti, komu bodo šle provizije?

Stroka pa - lepo molči. Ne, pardon, prav minuli teden se je oglasila. Potem ko je premier Janša kar po domače zahteval odstop ministra za kmetijstvo in okolje Franca Bogoviča, ker ni "zrihtal" obvoznice v Škofljici (a se po tej cesti rad vozi naš tovariš Tito?), je ta, da bi si rešil glavo, hitro našel "pravega" krivca. Direktorja Zavoda za varstvo narave, Darija Krajčiča. Ta nesrečnež je - spoštoval zakon, ki predvideva, da je poseganje v Naturo 2000 možno le, če je poseg nujen in ni drugih možnosti. In zato je kriv, jasno. Kajti če Vodja reče: tu bo cesta, potem take malenkosti, kot je Natura 2000, v tej deželici pač ne morejo igrati vloge. Zakoni so za rajo, to se ve, za politike pa so samopostrežna trgovinica, če jih potrebujejo, si ustreznega izberejo, če jim ni všeč, ga vrnejo na polico.

Na ministrstvu so pojasnili, da na Krajčiča niso vršili nobenega političnega pritiska, ampak se je minister Bogovič z njim le pogovarjal in mu rekel, da bi rad, da odide; Krajčič pa naj bi se celo strinjal. Še več, priznal naj bi celo, da je ujetnik sistema, v katerem peščica uradnikov odloča o pomembnih družbenih vprašanjih. Lepo, ne? Nekega lepega dne se s šefom pogovarjate o tem, kakšen ujetnik sistema ste, ker kot strokovni delavec na podlagi sprejetih zakonov in obvez odločate o pomembnih družbenih vprašanjih, namesto da bi o tem odločal vsakokratni amaterski minister, po navodilu strokovnjaškega prvega med ministri. Nato vam šef brez vsakega pritiska pove, da si želi, da odidete, vi se, brez pritiska, strinjate, potem pa si naslednji dan nekako premislite…

Še pomnite, drage bralke, dragi bralci? Tiste znamenite ugotovitve iz prvega Janševega mandata, da morajo strokovni delavci ubogati in molčati? No, zdaj imamo drugo nadaljevanko. Spet je tako, da bodo stroko, ki pravzaprav daje le mnenja, v tem primeru o kršitvi evropske zakonodaje, utišali, da bi delali po domače. Vlada, ki v najlepši revolucionarni maniri na vsakem koraku, z vsakim novim zakonom krši prejšnje zakone, ki ustvarja brezpravni kaos in sama sodišča zasipava z na tisoče novimi primeri svoje nezakonitosti, uveljavlja svojo despotsko voljo nad ljudmi kot tank. Kako bi se torej ustavila pred nekaj zaščitenimi račkami in vidrami?