In na zakon o ekstremizmih. Pravice pritičejo v prvi vrsti ruski pravoslavni cerkvi (RPC), malo manj budistom, judom in muslimanom kot članom tradicionalnih cerkva. Vsi drugi (protestanti, staroverci, katoličani, Jehovove priče, raznobarvni novodobniki) se lahko nadejajo le pozitivnih razpletov svojih morebitnih pritožb (zaradi podobnih ravnanj države in nasilnih "civilnodružbenih" skupin) na Evropskem sodišču za človekove pravice.

To velja poudariti tudi v Sloveniji, saj na desnici ne premorejo osnovne refleksije o kontekstu zadeve Pussy Riot in podobnih pojavov. Še najmanj morda sam minister za znanost, kulturo in šport dr. Žiga Turk, ki ta primer navede kot primer levičarske (moralne) nesposobnosti spoštovanja svetega: "Ljudje brez moralnega temelja, ki je povezan s svetostjo, vsaj intuitivno ne bodo razumeli, da so med njimi sodržavljani, ki jih v resnici prizadene, da skupina Pussy Riot išče popularnost tako, da nastopi v svetem kraju, kot je cerkev." (Delo, SP, 8. septembra).

Poznati je namreč treba kontekst dogodka: Rusija je v drugi polovici devetdesetih let zakonsko zakoličila take odnose med državo in cerkvami, da je to sprožilo proteste evropske pravne stroke, Sveta Evrope, Clintona in celo papeža Janeza Pavla II. S Putinom se je še utrdila povezava države in RPC, zlasti Putinu domače naslednice zloglasne KGB, FSB, in tistega dela vrha RPC, ki ni bil brez sodelovalnih izkušenj s KGB. V doktrino državne varnosti je bila vključena doktrina duhovne varnosti, kakor si jo zamišlja RPC: paziti je treba na nevarnost "totalitarnih sekt" in "vohunske tujerodne duhovščine". V očeh mnogih Rusov je ta povezava moralno odbijajoča in koruptna: v krščanstvo spreobrnjeni nekdanji komunisti, kot je Putin, si kupujejo volilce tako, da z javnimi sredstvi podpirajo največjo izmed cerkva in onemogočajo druge. V preteklost zazrta RPC v povračilo plačuje povečano družbeno veljavo tako, da v vlogo nacionalnega odrešenika v predvolilnem času povzdiguje človeka, ki je karikatura demokrata.

Umetniški izraz tega odpora je bila že razstava Pozor, religija! (2003). Mednarodna skupina likovnih umetnikov je v Centru (disidenta) Andreja Saharova razstavila avantgardne instalacije, slike in plakate, ki so merili na cerkvene zlorabe vere širom sveta in v Rusiji. Kako je duhovščina lahko dopustila, da je bila RPC v devetdesetih letih glavna dobaviteljica duty free alkohola in tobaka, dveh ruskih pogub, se je spraševal avtor plakata, na katerem je Jezus upodobljen v barvah in oblikah logotipa Coca-Cole. Toda kaznovani so bili postavljalci razstave in ne tisti (društvo za moralno obnovo očetnjave), ki so jo v imenu duhovne varnosti demolirali. Obsojena kuratorka Ana Mihalčuk je v iskanju miru emigrirala. Kot toliko Rusov v času caristične ali stalinistične represije. Njen mož, filozof Mihail Ryklin, avtor knjige Komunizem kot religija, na svetovnem spletu opisuje, kako je pod pritiski, ki jim niti v tujini ni mogla ubežati, postopoma tonila v depresijo. Leta 2008 so jo našli utopljeno v berlinski reki Spree.

Odstranjevanje drugače mislečih

Tudi v zadevi Pussy Riot ne gre za spor med tistimi, ki spoštujejo sveto, in tistimi, ki jim ni nič sveto: gre za spor med tistimi, ki jim je sveto krinka za lastne oblastne interese, in tistimi, ki čutijo, da je to gnusno, pa če je tisto, na kar se prvi sklicujejo, sveto ali ne. Kdo je bolj onečastil cerkev? "Tobačni metropolit" Kiril I., ki si je s tobakom (med drugim) prislužil prestižno uro breguet za 20.000 funtov (fotografijo z uro na zapestju je dal v stalinski maniri retuširati), pravoslavec Putin z voznim parkom zdolgočasenega milijonarja ali tri preprosta, razposajena dekleta, ki so na najbolj pravem kraju izkričale, da tam nekaj smrdi? Naš minister za šport bi moral opaziti, da je vsaj nešportno, če se prva sončita v slavi, druge pa morajo na prisilno delo v mrzlo sivino ruskih zaporov.

Da je očitanje žaljenja verskih čustev priročno sredstvo za odstranjevanje drugače mislečih, je pokazal tudi istočasni pakistanski primer duševno bolne nepolnoletne kristjanke. Po fundamentalističnem pojmovanju je že slučajna in nenamerna brezobzirnost do Korana smrtni greh. Dekle naj bi nespoštljivo ravnalo z dvema stranema svete knjige. Izkazalo se je, da je prekanjeni imam dekletu zadevo podtaknil - v pričakovanju, da bo sprožil pogrom proti krščanski manjšini. Zamisli svetega imajo v verstvih pogosto vgrajene nesvete grožnje "drugemu" in onemogočanje sleherne kritične misli. Njihovi samozvani čuvarji bi svet radi vklenili v pogrebno resnobo - kot knjižničar Jorge iz Ecovega Imena rože, ki ne prenese komedije. S svetim naj ne bi bilo šale.

Pošaliti pa se je upal tretji avtor poletnega napada na verska čustva. V spremljevalnem programu kasselske Dokumente z naslovom Caricatura VI je te dni še razstavljena karikatura Maria Larsa: križanemu bog oče z nebeških višin sporoči, da je poseksal njegovo mater (če izvirnik v prevodu olepšamo). Kot to sugerira dogma. V navezavi na razvpitejši primer Pussy Riot je sledila še nadgradnja karikaturista Masztalerza: Larsovo karikaturo si ogleduje užaljeni duhovnik, ki prosi boga, da bi v Nemčiji sprejeli ruske zakone. Pobožne želje: Lars se je moral zagovarjati, a ne pred sodnikom, temveč pred mediji. Branil se je, da je šlo za šalo. Ali je smešna ali ne, je odvisno od gledišča in prepričanj, vsekakor pa je treba poudariti dvoje: to je stara šala in to je katoliška šala.

Taka "norčevanja" izvirajo iz časov papeža Pija IX., iz časov kulturnega boja, ki ga je ta sprožil s svojo povsem odklonilno držo do modernega sveta in s svojo obsedenostjo z Marijinim devištvom. Nekateri katoličani, ki jih je v drugi polovici 19. stoletja notranje vse bolj razganjalo zaradi kognitivnih disonanc med "vero in razumom", so si dali duška z marijanskimi šalami. Te so šle vulgarno prenizko v enaki meri, kot gredo teološka fantaziranja o deviškosti previsoko. Tudi pri nas: leta 1873 je Janez Trdina v Šentpetru, današnjem Otočcu na Dolenjskem, zapisal tole: "Pisarji in uradniki grdo psovali vero v Š. Petru, o sv. duhu n.pr. da je prišel zmirjat papeža, kaj da trdi spočetje od njega, on da ni nikoli f. Marije etc. Dedci župan Rifelj in nek bahati Hočevar se na to krohotali." To je bil in je še del katoliške podeželske kulture ravno toliko, kot so to procesije in žegnanja.

In zakaj je umrl ameriški veleposlanik?

Konec koncev pa so začetki domala vseh velikih religij sveta žalitve verskih čustev. Še celo revolucije so, ki se jih slovenski minister tako boji. Buda je s svojim prevratnim programom užalil tisočletno brahmansko tradicijo. V znamenitih parabolah je brahmanski duhovnik osmešen bedak, ki se togo drži podedovane tradicije. Krščanstvo z evangeliji pankersko žaljivo poseže natanko tja, kamor so posegle članice Pussy Riot, v tempelj, ki je postal kraj trgovine. Temeljni spor evangeljskega Jezusa je spor z duhovščino in ne s politično oblastjo. Motilec verskih avtoritet je bil, trdi raziskovalec Barton Mack. In dandanes bi jo na ruskem sodišču slabo odnesel, dodajmo. Mohamedu ne bi bilo treba bežati iz Meke v Medino, če bi bil spoštljiv do verske tradicije. Za Trubarja ne bi nikoli slišali, če bi imel do iracionalnosti, kakršna so Marijina prikazovanja, tak odnos kot minister Turk. Trubar jih je imenoval babjevernost, Turk pa za žalitelje šteje tiste, ki ne morejo verjeti, da RTV Slovenija leta 2012 ne premore ene kritične misli o teh protireformacijskih potegavščinah.

Tudi ateistične kritike religije, ki je prispevala svoj delež k emancipaciji Evrope od zveze trona in oltarja, ne bi bilo brez "žalitev". Bile pa so tudi žrtve. Pozabljeni Thomas Aikenhead, škotski študent, je v temini pivnice nekoč razlagal, da je Stara zaveza zbirka bajk, primerljiva z Ezopovimi pravljicami. To, da more biti človeštvo toliko stoletij očarano nad bibličnimi nesmisli in protislovji, nam nekaj pove o njegovi pameti. Ideja trojstva je že kar preneumna za kritiko. Ni se mogel ustaviti, ker ga je gnala želja po resnici, pa če koga žali ali ne. Leta 1667 so ga dvajsetletnega obesili zaradi bogoskrunstva. A zdi se, da je imel več skupnega z domnevnim začetnikom krščanstva, kot imajo z njim skupnega nekdanji in sodobni čuvarji tradicije in avtoritete.

In tako dalje, v današnje dni. V sredo je pod težo "čistosti", avtoritete in pripadnosti - svete trojice, ki jo hvali slovenski trojni minister padel ameriški veleposlanik v Libiji. Žalil naj bi verska čustva. Na take primere se je treba spomniti, ko nam bo kakšen popoldanski družboslovec spet dopovedoval, da žaljenje vere izhaja iz pomanjkanja morale.