Za Grčijo naj bi bil izstop iz evra dobrodejen, saj bi lahko z depreciacijo lastne valute okrepila konkurenčnost svojega izvoznega gospodarstva, za preostanek evrskega območja pa naj ne bi imel "usodnih" posledic, saj je večina tujih bank izpostavljenost do države že dovolj zmanjšala. Ker so se Grki nazadnje odločili, da evrskega območja ne želijo zapustiti, je cena izstopa iz evra očitno za Grke tudi v primerjavi z zahtevami trojke (pre)visoka.
A kot kaže nedavna analiza strategov Bank of America Merrill Lynch Davida Wooja in Athanasiosa Vamvakidisa, Grčija še zdaleč ni med državami, ki ji je izstop iz evra v največjem interesu. Nasprotno od splošnih ocen in pričakovanj nekaterih opazovalcev evrske krize bi izstop iz evrskega območja največ prinesel Irski in Italiji, medtem ko je najmanj privlačen za Nemčijo in Avstrijo. In prav Italija je država, ki ji je po ugotovitvah avtorjev analize dobro posvetiti največ pozornosti pri nadaljnjem odvijanju evrske dolžniške krize. Italija bi se utegnila izkazati za precej večjo težavo kot Grčija. Pa ne zato, ker je drugo največje evrsko gospodarstvo in bi finančna pomoč Italiji izčrpala evropske reševalne sklade, ampak zato, ker bi med vsemi evrskimi državami z izstopom največ pridobila. Za morebitno finančno pomoč tako zagotovo ne bo pripravljena sprejemati tako ostrih reformnih in varčevalnih zahtev trojke, kot jih je, čeprav z velikim odporom, sprejela Grčija.
Grčijo bi izstop iz evra pahnil v kaos
Pri tehtanju odločitve, ali je za državo bolje, da izstopi iz evra ali da kljub boleči notranji devalvaciji vztraja pri skupni valuti, je seveda odločilna ocena, v katerem primeru bi bilo državi bolje. Bi šla Grčija po poti Argentine, ki ji je šele z ukinitvijo vezave pesa na dolar in posledično močno depreciacijo domače valute uspelo znova izplavati iz recesije, ali pa bi Grčijo zajela še globlja kriza? Koliko bi nedostopnost do zunanjih finančnih virov ob uvedbi drahme škodovala Grčiji? Avtorja sta pri ocenjevanju, kateri državi je izstop iz evra najbolj pisan na kožo, izbrala štiri temeljne kazalnike: verjetnost urejenega izstopa iz evra, učinek izstopa na gospodarsko rast, učinek na stroške zadolževanja in učinek na plačilno bilanco.
Italija se je poleg Irske izkazala za najresnejšo kandidatko za izstop iz evrskega območja, kar je v nasprotju z ocenami nekaterih opazovalcev, da bi utegnilo vse večje prelivanje sredstev s fiskalno discipliniranega severa na "pobalinski" jug v izstop prisiliti Finsko in še kakšno nejevoljno kreditorko. Spomnimo, da je Finska lani zahtevala kolateralo v zameno za sodelovanje pri drugem reševalnem paketu za Grčijo. Po ugotovitvah avtorjev je Finska zaradi visokih stroškov izstopa pravzaprav ena najmanj verjetnih kandidatk za izstop iz evrskega območja. Na možnost načrtovanega izstopa iz evra, ki v državi ne bi povzročil popolnega "razsula" - navala na banke, bankrota, omejitev pretoka kapitala, hudih socialnih nemirov itd. -, kot opozarjata avtorja, z javnofinančnega vidika najbolj vplivata saldo tekočega računa plačilne bilance (ta pove, ali neka država v tujini zapravi več ali manj, kot zasluži s transakcijami s tujino) in proračunski primanjkljaj ali presežek. Ob prehodu države z evra na domačo valuto je namreč pričakovati, da bo država vsaj nekaj časa odrezana od tujih finančnih trgov.
Za države z malo notranjimi rezervami, torej za tiste, ki so močno odvisne od zunanjega financiranja, je načrtovan izstop iz evrskega območja zato precej manj verjeten. Španija, Grčija in Irska so po tem kazalcu na najslabšem, saj se vse tri soočajo s primanjkljajem v proračunu tudi brez stroškov zadolževanja (irski primarni proračunski primanjkljaj znaša dobrih deset odstotkov BDP, španski 6,5, grški pa 2,3 odstotka). Španija in Grčija pa se soočata še z globokim primanjkljajem v tekočem računu plačilne bilance (-3,5 oziroma -9,8 odstotka BDP). Na drugi strani lestvice so Nemčija, Avstrija, Italija in Nizozemska. V najboljšem položaju je največje evrsko gospodarstvo, saj ima tako primarni proračunski presežek (en odstotek BDP) kot precejšen presežek v tekočem računu plačilne bilance (5,7 odstotka BDP). Preostale tri države imajo primanjkljaj bodisi v proračunu bodisi v tekočem računu plačilne bilance, vendar nobena izjemno globokega. Med enajstimi analiziranimi (poleg že omenjenih sta avtorja v analizo vključila še Francijo, Belgijo in Portugalsko) bi imele torej te države zaradi najmanjše odvisnosti od tujine največ možnosti za mirno uvedbo domače valute.
Eden od zagovornikov izstopa Grčije iz evrskega območja je svetovno znani ekonomist Nouriel Roubini. Njegovo razmišljanje je logično, čeprav se Woo in Vamvakidis, sodeč po rezultatih njune analize, verjetno z njim ne bi v celoti strinjala. Še posebej ne z vidika velikih koristi, ki jih v izstopu iz evra za Grčijo vidi Roubini, avtorja pa ne. Roubini v enem od svojih prispevkov za spletni portal Project Syndicate pravi, da je Grčija ujeta v začarani krog insolventnosti, nekonkurenčnosti in poglabljajoče se depresije, iz katerega se ne more izkopati brez realne depreciacije valute. Ker Roubini ne vidi možnosti, da bi Grčiji uspelo hitro znižati stroške dela in tako povečati konkurenčnost izvoza, in ker tudi zadosten padec vrednosti evra proti drugim valutam ni verjeten, je edina realna možnost za Grčijo uvedba drahme in njena globoka depreciacija. Argentinski scenarij torej.
Analiza Wooja in Vamvakidisa pokaže, da bi Grčiji izstop iz evra prinesel koristi z vidika gospodarske rasti, in sicer okoli tri odstotke višjo rast. Če pustimo ob strani tehnične podrobnosti izračunov, je scenarij takšen, kot ga opisuje tudi Roubini. Grčija bi med enajsterico doživela najglobljo depreciacijo domače valute, tesno za petami pa bi ji sledila Italija s svojo liro. To bi seveda pocenilo grški in italijanski izvoz v tujino in spodbudilo gospodarsko rast. Na drugi strani je pričakovati apreciacijo nemške marke in avstrijskega šilinga, kar bi zmanjšalo konkurenčnost izvoza obeh držav in torej negativno vplivalo na gospodarsko rast. V Nemčiji bi ta negativni učinek utegnil znašati kar okoli sedem odstotkov BDP.
Izstop iz evra bi najbolj spodbudil gospodarsko rast Irske, za okoli sedem odstotkov BDP. Avtorja razloge vidita v majhnosti in odprtosti gospodarstva, pri čemer se Irska sooča tudi z eno največjih proizvodnih vrzeli med analiziranimi državami in bi tako lahko večjo konkurenčnost še najbolj izkoristila. Italija pa se lahko nadeja višje rasti predvsem zaradi precejšnje erozije konkurenčnosti gospodarstva od uvedbe evra dalje in prav tako precejšnje proizvodne vrzeli.
Za Grčijo bi utegnili biti učinki drahme še najbolj ugodni pri dolgoročnih stroških zadolževanja, pri čemer avtorja ne ocenjujeta kratkoročnih učinkov, ki so v veliki meri odvisni od tega, kako mirno in načrtovano bi državi uspelo preiti na domačo valuto. Podobno kot Roubini tudi predpostavljata, da bo Grčija vse svoje dolgove pretvorila v drahmo. Če država tega ne stori, to pomeni, da ji začne dolg v tuji valuti ob depreciaciji domače valute skokovito naraščati in dolga tako in tako ne bi mogla v celoti odplačati. Seveda kreditorji na pretvorbo evrskih posojil v manj vredne drahme ne bi gledali z navdušenjem, tudi Slovenija ne. A, kot pravi Roubini, evropski davkoplačevalci bi se lahko poplačali z lastniškim vstopom evropskega reševalnega sklada v grški bančni sistem, ki bi po uvedbi drahme za zagotovitev stabilnosti potreboval svež kapital.
Woo in Vamvakidis ugotavljata, da bi se stroški zadolževanja ob predpostavki pretvorbe evrskih dolgov v domačo valuto dolgoročno najbolj zmanjšali Grčiji, Portugalski, Irski in Španiji. Nemčiji, Avstriji in Nizozemski pa bi se celo povečali, saj bi ob njihovem izstopu popustil zdaj močan učinek varnega zatočišča. Nemčiji je v nekaj izdajah obveznic uspelo iztržiti celo negativno obrestno mero; posojilodajalci so pripravljeni za varnost svojega denarja Nemčiji celo plačati, namesto da bi za posojanje denarja, kot je za banke običajno, pričakovali donos.
Italija bo za Nemčijo trši oreh kot Grčija
Nemčija ima, kot je razvidno iz te analize, precej razlogov za vztrajanje pri ohranjanju celovitosti območja evra. Slabše se ji piše v primeru izstopa katerekoli države, saj bi se posledično znižala konkurenčnost njenih izdelkov in storitev na trgu te države, hkrati pa bi se nemški proizvajalci doma soočali s cenejšo konkurenco iz teh držav. Seveda bi bili že zaradi samega reda velikosti negativni učinki na Nemčijo pričakovano večji, če bi iz evra izstopila Italija, kot če bi to storila Grčija.
Avtorja menita, da lahko razmerja med evrskimi državami in njihove poteze v zadnjih dveh letih krize dobro ponazorimo s teorijo iger. Še posebej z eno od ugotovitev teorije, da namreč igralci niso vedno pripravljeni sodelovati, tudi če bi bil rezultat v tem primeru za vse boljši. To ponazarja klasična zapornikova dilema. Aretirana prestopnika imata na mizi enako ponudbo policista. Če prvi izda drugega, drugi pa molči, bo prvi odkorakal brez kazni, drugi pa bo moral odsedeti leto dni, in seveda obratno. Če oba molčita, bosta oba dobila enomesečno zaporno kazen, če pa izdata drug drugega, bosta dobila vsak po tri mesece zaporne kazni. Jasno je, da bi bilo za oba najbolje, da molčita. A težava je v dejstvu, da z vidika posameznika molčati ni najboljša strategija - če bo drugi spregovoril, bo molčeči na precej slabšem, kot če kolega izda. Prav zato se vsak zase odloči, da bo kolega izdal in raje pristal na tri mesece kazni, kot pa se izpostavil grožnji enoletnega sedenja za rešetkami.
Enako avtorja ugotavljata za igro med Nemčijo in Grčijo in odločanje med uvedbo evrskih obveznic in varčevanjem. Za obe državi bi bilo najbolje, če bi Nemčija pristala na uvedbo evrskih obveznic, Grčija pa na dosledno izvedbo reform. Če bi se torej državi odločili za sodelovanje. A ker je, tako kot ilustrira zaporniška dilema, z vidika Grčije za državo najbolje, da ne izvaja reform, za Nemčijo pa, da ne pristane na evrske obveznice, je pričakovani rezultat prav tak: Grčija ne varčuje, Nemčija pa ne pristane na evrske obveznice. Če bi namreč Grčija pristala na varčevanje, hkrati pa Nemčija ne bi pristala na uvedbo evrskih obveznic, bi bila Grčija precej na slabšem, kot če nasprotuje varčevanju. In seveda obratno.
Ker je na nasprotnem polu koristnosti vztrajanja v evru Italija, je pomembno, kako se bo kriza odvijala na relaciji teh dveh držav. Avtorja opozarjata, da ima Italija le malo razlogov za uvajanje strogih varčevalnih in reformnih ukrepov v zameno za morebitno pomoč iz evropskih reševalnih skladov. Prav tako sta izjemno skeptična do ocen investitorjev, da so evropski politiki za ohranitev evra pripravljeni plačati, kolikor bo potrebno, ali da so države v krizi pripravljene igrati tako, da bo izid pareto-optimalen. Torej tako, da nobena država ne bo na slabšem kot po kakšnem drugem scenariju, vsaj ena pa bo na boljšem.
Avtorja se sprašujeta, ali je Nemčija pripravljena Italijo "podkupiti", da ostane v evru. In njuna ugotovitev po teoriji iger je, da je najverjetnejši rezultat, da bo cena "podkupnine" za Nemčijo previsoka, Italija pa bi z izpolnjevanjem morebitnih zahtev trojke imela prevelike stroške in bi se zato prej kot Grčija odločila za izstop iz evrskega območja. Nič kaj optimistična napoved za prihodnost evrskega območja torej.
Odkar sta avtorja julija letos objavila analizo, se je sicer zgodilo že nekaj pomembnih premikov: Evropska centralna banka (ECB) pod vodstvom Maria Draghija je napovedala, da bo pod določenimi pogoji v neomejeni količini odkupovala obveznice evrskih držav, v četrtek pa je nemško ustavno sodišče, tudi z nekaj omejitvami, dalo zeleno luč ustanovitvi stalnega mehanizma za zagotavljanje stabilnosti evra. A to seveda še zdaleč ne pomeni, da je evrska kriza stvar preteklosti in da so se države začele obnašati v nasprotju s teorijo iger. Konec koncev je Grčija nedolgo tega trojko zaprosila za podaljšanje roka za izpolnitev reformnih zahtev trojke, Nemčija pa prav tako še ni pristala na evrske obveznice.
Morda pa sta odločnejša politika ECB in previdno popuščanje Nemčije znak, da so evropske države vendarle sposobne tudi sodelovanja v skupno dobro in ne le iskanja najbolj optimalnega izhoda zase.
