Ko je v Coni smrti (The Dead Zone, 1983) razširil svojo vrsto kaosa na politično raven, je bil to najmanj prepričljiv del filma. V filmu Sence preteklosti (A History of Violence, 2005) v ospredju ni le družina, ki je pod pritiskom gangsterjev, ampak predvsem sam virus nasilja. V Smrtnih obljubah (Eastern Promises, 2007) je šlo za globalno tragedijo spolnega suženjstva in prodaje žensk. Film pa nam ostane v spominu zaradi prostorov, ki delujejo ločeni od sveta: bordel v navadni hiši v neki londonski soseski, brivnica v stranski ulici ponoči, kjer smo priča krvavemu umoru, ali turška savna, ki je prizorišče brutalnega pretepa. Lani smo si imeli priložnost ogledati zasebni kaos, do katerega pride, ko se Carl Jung zaljubi v mazohistično pacientko (in bodočo psihologinjo) Sabino Spielrein v filmu Nevarna metoda (A Dangerous Method, 2011). Vse to se je vedno odvijalo pred Cronenbergovo mirno, klinično kamero, ki kot da gledalcu predstavlja anamnezo.

Kapitalizem ga je izpljunil

Njegov zadnji film Kozmopolis (Cosmopolis, 2012), posnet po romanu ameriškega pisatelja Dona DeLilla, reklamirajo kot "prvi film 21. stoletja", verjetno zato, ker se odvija v hladnem osrčju krize kapitalizma. Navidezno naj bi se s tem filmom Cronenberg uradno začel ukvarjati s socialnim kaosom; kaosom sedanjega sveta. Zveni obetavno, še posebej, ker bi radi videli Cronenberga, kako prilagodi svoj pogled na razpad telesa in uma na sistem, ki ima simptome bolezni.

Junak je Eric Pacer (Robert Pattinson), osemindvajsetletni milijarder, eden tistih posameznikov, ki jih uvrščamo v en odstotek tistih, ki si delijo svetovno bogastvo. V svoji dolgi limuzini, ki mu služi kot pisarna, se vozi po newyorških ulicah na poti k brivcu. To je brivec, h kateremu je hodil z očetom še kot otrok, tako da ima njegovo potovanje v filmu prvine vrnitve v preteklost. Malce spominja na iskanje pomena besede rosebud, besede, ki naj bi razkrila državljana Kana v filmu Orsona Wellesa z istim naslovom. Ampak tako kot rosebud na koncu ne pojasni Kana, tako je brivnica v Kozmopolisu le ena prvina Ericovega značaja.

Limuzina je opremljena z vso visoko tehnologijo, ki jo potrebuješ za sledenje globalnim denarnim tečajem. V limuzini ima sestanke, zdravnikov pregled (izve, da ima asimetrično prostato, a nima pojma, kaj to pomeni), seksa z ljubico (Juliette Binoche), opravlja potrebo ter, najbolj pomembno, poskuša obvladati gibanja kitajskega juana, kar mu ne uspe in zato njegov imperij kapitala propade. V mestu divjajo domiselni anarhisti, ki mečejo mrtve podgane in opozarjajo na pošast, ki hodi po svetu, pošast kapitalizma. Hkrati pa je New York paraliziran zaradi obiska predsednika Združenih držav in pogreba "sufi raperja" ter junaka ljudstva, čigar krsto spremljajo derviši skozi mesto. Ne samo to, Eric dobi zanesljivo informacijo, da ga hoče nekdo ubiti.

Cronenberg nam ponuja bežne podobe socialnega kaosa, medtem ko Ericova šefica za teorijo (Samantha Morton) v limuzini razlaga, da so takšni protesti sistemu potrebni, ker mu dajejo energijo in razmejitev. Film se v glavnem odvija v razpotegnjeni beli limuzina glavnega junaka, pa v okrepčevalnici, knjigarni, restavraciji, brivnici. Vsa ta prizorišča posedujejo tisti mir in občutek ne toliko osamljenosti kot samote, ki je značilen za režiserjeve filme. Tudi hrupna in nabita diskoteka deluje kot zadnje plesišče nekje ob robu sveta. Ko se proti koncu Ericova limuzina znajde na zapuščenih in praznih stranskih ulicah mesta, je pred nami človek, ki ga je kapitalizem prežvečil in izpljunil, čeprav je bil eden njegovih mladih kraljev.

Eric nekajkrat naključno sreča svojo ženo Elise (Sarah Gadon), bogatašinjo, pesnico, lepotico, ki kot da je iz porcelana. Prosi jo za seks, predlaga hotel na drugi strani ceste, vendar ne more omajati njene mirne načelnosti, čustvene in moralne trdnosti, ki je Ericu tuja. Pravzaprav je neke vrste leit motiv: Eric je ne more obvladati, tako kot ne more obvladati rasti kitajskega juana (v romanu sicer seksata, vendar je njun seks na prazni ulici ponoči kot srečanje dveh tujcev in ostane nekako anonimen).

Hipnotična moč junakove limuzine

Ulični kaos v glavnem vidimo skozi šipe počasi premikajoče se limuzine. V glavnem, a ne izključno. Ko Eric izstopi iz avta na Times Squaru med divjimi demonstracijami, v katerih letijo podgane in dimne bombe, je učinek osupljiv: prehod iz samostojnega sveta limuzine, kjer so stiki z zunanjim svetom virtualni, vprašanja kapitalizma in upora proti kapitalizmu pa zgolj teoretična, v kaotični svet spopadov med policijo in anarhisti, eden je celo v kostumu podgane, ustvari nepričakovan občutek osvoboditve; svobode v kaosu.

To je morda najbolj izviren prizor v filmu, ki sicer deluje že malo znano. Pogosto smo že bili v teh samotnih prostorih z Davidom Cronenbergom. Tudi poklicni žargon mešetarjev z valutami, povzet iz DeLillovega romana, ima podoben učinek kot zdravniški žargon v režiserjevih zgodnjih filmih: ustvari ločen, samostojen in nedostopen svet. Cronenberg nam pokaže, kot v prejšnjih filmih, kako se ta svet sesuje. Dramo kapitalizma je režiser prilagodil svojemu filmskemu svetu. Film ima počasno, hipnotično moč junakove limuzine, ki se počasi premika skozi mesto. Sarah Gadon v vlogi Ericove žene vnese v film nekaj skoraj ganljivega. Ampak čeprav nas film zapelje s svojim počasnim tempom (nekatere gledalce bo prav to odbilo), nič v filmu ne ponuja odkritja.

Cronenberg je eden najpomembnejših sodobnih režiserjev, Kozmopolis pa film, vreden ogleda. Kdo razen Cronenberga bi lahko posnel tako mimobežno apokalipso, če sploh gre za apokalipso in ne, kot trdi šefinja teorije, zgolj za potreben izbruh, ki bo sistem le še okrepil? Ericova (in naša) neuklonljiva pot do srečanja s človekom, ki ga hoče ubiti (sam spopad je žal malce teatralen), v zapuščeni zgradbi v zapuščeni soseski (pravo cronenbergovsko prizorišče) ima tiho, zelo neprijetno moč. Tako kot mnogi režiserjevi filmi Kozmopolis ostane v spominu kot neko duševno, pa tudi fizično stanje. Kriza, ki je zagrabila ves svet, pri Cronenbergu postane zgodba, ki govori manj o razpadu sistema in bolj o propadu ene izmed njegovih sestavnih celic. Film pušča vtis bežnosti sveta, videnega skozi šipe avtomobila.