Ker je bilo v fernaži nastanjenih več kot 1000 brigadirk in brigadirjev, nas je skrbelo, da bi se bolezen, ki jo prenašajo uši, razširila. Iz varnostnih ukrepov sta dr. Marušič in referent glavnega štaba MDB medicinec Ščuka uvedla strog zdravstveni režim. Pred vsakimi vrati je bila posoda za dezinfekcijo, potrebno je bilo neprestano umivanje, z obutvijo smo morali iti za dezinfekcijo čez apno. Tako ni prišlo do širjenja bolezni!

Sicer so med brigadirkami in brigadirji nastajale srednješolske ljubezni, vendar okrog tega ni bilo problema. V Novi Gorici ni bilo nobenega problema s spolno prenosljivimi boleznimi. Nekatere srednješolske simpatije in ljubezni so se kasneje razvile tudi v zakonske zveze.

Za fernažo so se sušili betonski kolektorji za mestno kanalizacijo. Da bi preprečili izsušitev in s tem pokanje betona, je bilo treba kolektorje neprestano zalivati z vodo. Cevi so bile zaradi odmaknjenosti primerne za očem skrita srečanja brigadirskih parov. Pri tem je nastal edini "problem", da so bili ob tem brigadirji premočeni zaradi zalivanja cevi.

V Gorici so bile zastopane brigade iz vseh republik Jugoslavije. Med njimi tudi Župska brigada iz Srbije, sestavljena pretežno iz močnih kmečkih fantov. S komandantom brigade sva se dogovorila, da jim predamo najtežja dela, tudi kopanje temeljev za tovarne Meblo. Teren, ki se je ob deževnem vremenu spremenil v težko premostljivo močvirnato blato. Lopato je bilo moč zasaditi v močvirno blato, vendar je sam nisi več spravil ven. Spomnili so se in so za lopatin ročaj, po domače štil, zavezali žico, tako so jo lahko izvlekli trije. Bilo je zelo težko! Bili so štirikrat razglašeni za udarne! Župčani so po akcijah v brigadi v Župi razvili široko aktivnost za sodelovanje z Novo Gorico. Občine so ustanavljale skupna dela in organizacije. Nastala je trdna vez. Župski brigadirji so z mladinci še nekajkrat prišli na izlet, pogledat, kako raste Nova Gorica, mesto, na katero so bili tudi oni ponosni! V poletni izmeni, v kateri se je udejstvovala srednješolska mladina, so bile zelo razvite različne dejavnosti. Od kulturno-prosvetne, športne, šahovske do fizkulturne. Imeli smo krožke, prireditve, tekmovanja in brigado popravljalcev - brigado Ivana Cankarja. Spremljalo jih je deset profesorjev, ki so jih učili. Vsak dan so imeli najprej tri ure učenja, nato so šli delat. Kasneje smo ugotovili, da so vsi uspešno opravili popravne izpite.

Na glavnem odboru zveze mladine Slovenije, kjer sem odgovarjal za srednješolsko mladino, so določili, da grem za komandanta MDB v Novo Gorico. Začeli smo razvijati veliko aktivnosti, brigadirstvo je pomenilo velike aktivnosti mladih in okoliškega prebivalstva. Kulturno-umetniško društvo Kajuh so tvorili umetniki, ki so v brigadi in po okoliških vaseh vse do Kobarida prirejali igre in širili umetnost. Profesor Janez Kuhar je imel harmonikarski zbor in pevski zbor. Ko so se brigadirji ob koncu dela zbrali pred fernažo na kosilu, je z zborom zaigral, pelo se je udarne pesmi, plesali smo kolo.

Zjutraj je imela brigada pred zajtrkom razgibavanje, ob osmih smo odšli na 6-urno delo. Ob dveh je sledilo kosilo in enourni počitek. Popoldne so potekale različne aktivnosti: učenje tujih jezikov, športne tekme, imeli smo miting športnikov. Po večerji smo se zabavali in plesali. Nastala so številna literarna dela. Konec avgusta je bila zaključna kulturno-prosvetna slovesnost. Odvijala se je v sušilni dvorani za fernažo.

Brigade so se ocenjevale po delavskih normah, prirejenih za mladince. Ko je brigada izpolnila normo, je postala udarna. Na magistrali smo imeli mitinge, kjer smo razglašali tako brigade kot posameznike udarnike. V brigadi se je spletlo mnogo prijateljstev, ki so ostala vse do danes. Na ta čas imam lepe spomine in ponosen sem, da sem sodeloval pri gradnji Nove Gorice.

Stane Markič, Ljubljana