Po dnevu počitka pa je Contador napadel tam, kjer ni pričakoval nihče. Daleč od cilja, na nižjih, položnih klancih. S pomočjo klubskih kolegov iz Saxo Banka, do Vuelte najslabše ekipe ProToura, in prijatelja Tiralonga iz vrst Astane je izvedel napad za velike epske zgodbe. Hribovska vasica Fuente De v severni pokrajini Kantabriji, s podobno gorsko kuliso kot Kranjska Gora (neobičajna za "puščavsko" Španijo), je prav po zaslugi Contadorja v rdečem naenkrat postala znamenita. Purito je lahko le priznal, da bo še nekaj noči slabo spal.

Le mesec dni po kazni je Contador potrdil, da je najboljši etapni kolesar sedanje dobe. Z njim je bila Vuelta mnogo bolj zanimiva od Toura in nemara tudi Gira, čeprav sloves še zdaleč ne doseže slednjih. Znamenita preračunljivost ekipe Sky, ki je z Bradom Wigginsom prevladovala na Touru, je bila v Španiji neuporabna. Wigginsov rezalec vetra Chris Froome je hitro spoznal, da poskočnim Špancem ne bo kos in da so imeli srečo na Touru.

Contador je sam dejal, da je Vuelta njegova, ker je imel pogum. Ker je v njem do konca tlelo upanje, da zmore. Bil je psihično celo tako močan, da je po vsakem porazu znova dal Puritu z besedami vedeti, da naj se pripravi, da bo še poskušal. Pogum, srce in volja so Contadorju v krvi. Kolesar iz Pinte pri Madridu prihaja iz družine, kjer imajo več volje do življenja. Mlajši brat se je rodil s celebralno paralizo. Njega pa so, ko je bil že mladi profesionalec, z operacijo na možganih rešili zadnji trenutek zaradi pozno ugotovljene prirojene napake. Prav zato je čustva po zmagi na 67. Vuelti primerjal s prvo zmago po vrnitvi 2005.

Zaradi razkošnega talenta izjemno eksplozivnega hribolazca je sicer že zelo zgodaj dobil vzdevek španski "Pantani". A Pirat je šel hitro v pozabo. Z nekaj "miklavževega" daru, rojen je namreč na dan sv. Miklavža, decembrskega dobrotnika, je bil že na Touru 2007 rojen revolveraš. Bil je drugi v skupni razvrstitvi, ko so zaradi pritiskov o sumih o dopinški omadeževanosti Danca Michaela Rassmusena kar šefi iz ekipe Rabobank poslali domov. Con(ta)dor je prvič razširil krila proti Parizu. Že naslednje leto se je usoda malo poigrala. Organizatorji Toura namreč niso želeli povabiti ekipe Astana, za katero je tedaj vozil. Praktično s počitnic na morju je prišel na italijanski Giro in z zanj neznačilno strategijo sledenja oblekel rožnato majico in zmagal. In jeseni tudi na Vuelti.

S tem je po Anquentilu, Gimondiju, Merckxu in Hinaultu že imel trojčka velikih. Kot najmlajši. Zbral jih je v rekordnih 15 mesecih. Ko je leto kasneje še drugič zmagal na francoskem Touru kot član ekipe z Lancem Armstrongom, je bila prepoznavnost zagotovljena. Z Lancem sta imela malo vojno egov. "Armstrong je odličen kolesar, naredil je niz zmag, zmore narediti velike stvari z ekipo, vendar ga nikoli nisem občudoval in ga nikoli ne bom," je v Parizu pripomnil Alberto Contador. Armstrong mu ni ostal dolžan: "Prvak je vreden pač toliko, kot spoštuje klubske kolege in tekmece." No, tudi v Parizu leta 2010 je Contador pripeljal v rumeni, a se je kmalu za njim potegnila sled clenbterola. Čeprav je bil pozitivni test 40-krat nižji od minimalnih standardov, kot jih za detekcijo v laboratorijih zahtevajo predpisi WADA za to kemijsko snov, kazni ni ušel. Skupaj s celo vrsto prič, ki so pojasnjevale, da naj bi v dnevu počitka na Touru jedel kontaminiran zrezek iz mesa za bikoborbo vzgojenega bika, ter celo vrsto ekspertov, utemeljujoč nesmisel in nekorist tovrstne uporabe v dopinške namene, je bilo mednarodno športno razsodišče CAS jasno. Zmago na Touru 2010 in lovoriko Gira 2011, ki jo je privozil v obdobju moratorija, so mu vzeli. Kazen pa je bila po svoje "salomonska", saj je bil zunaj tekmovalnih cest le šest mesecev. Prav zato se zdi, da je še ne tridesetletni Con(ta)dor še bolj razprostrl krila ter da se v karieri ne bo zadovoljil le s kanarčki in podobnimi ptiči, ki jih z ženo Macareno lovita po stanovanju.