V okviru letošnje vileniške razprave o avtorjih nomadih ste zapisali, da za vas vprašanje identitete postaja vse težje, vse bolj zapleteno, kar je zanimivo, saj se ljudje z leti pogosto vse bolj zapirajo v lastna stališča.

Vprašanje identitete je enostavno, če se vam z njim ni treba preveč ukvarjati, če pa se, postaja vse bolj zapleteno. Edino, o čemer sem z leti vse bolj prepričan, je, da je identiteta fluidna in da je narobe, če se čvrsto oprijemamo le ene. To počnejo le ljudje, ki hočejo iz te identitete nekaj pridobiti, na primer nacionalisti, ki verjamejo, da so drugačni, posebni, in da jim zato pripada nekaj več ali drugim nekaj manj. Sicer pa je treba v tem obilju identitet po mojem izbrati tiste, ki nam najbolj ustrezajo. Zame je vsekakor zelo pomembna moja identiteta, povezana s Kanado, kjer živim že dvajset let, hkrati pa seveda tista, ki me povezuje s poljem srbskega jezika, v katerem pišem; tega dela identitete ne morem in nočem prezreti. Poleg tega se, ko potujem naokrog, po vsem ozemlju bivše Jugoslavije, še vedno počutim povsem doma in tudi ta skupna balkanska in srednjeevropska identiteta je del mene. Če k temu dodam še judovsko, sem kar nekako srečen, ko pomislim na vse te moje sestavne dele, četudi si včasih med seboj nasprotujejo.

Se celo bojujejo?

Tudi, a tudi ta bitka je plodna, sili me, da z različnih vidikov, enkrat na primer z judovskega, drugič z balkanskega, rešujem kakšno vprašanje. Teoretično je sicer mogoče vse življenje živeti v neki odročni vasi in gojiti isto zaprto identiteto, a praktično niti to ne drži, tudi v še tako zaprtih skupnostih imate razlike. Po zaslugi interneta pa smo tako in tako vsi postali nomadi. In to fluidno ali hibridno identiteto mora tudi pisatelj uporabiti na vse mogoče načine.

Ker je nomadstvo v glavi, ne le v nogah?

Absolutno. Prevečkrat pozabljamo, da smo preko interneta zapustili dom in mizo, za katero sedimo pred računalnikom, da hodimo po muzejih, po daljnih deželah. To nekoč ni bilo možno.

Ali ni predhodnica teh virtualnih potovanj ravno književnost, s pomočjo katere so ljudje začeli potovati? Se ni to mentalno nomadstvo začelo z umetnostjo, še posebej s knjigami, preko katerih je bralec "odšel od doma" v druge kraje, druge čase, vrnil pa se je spremenjen?

Vsekakor, vstop v vsako knjigo je vstop v drug svet, s katerim ni nujno, da se identificiram, lahko ga tudi v celoti zavrnem, a je to okno, skozi katerega pogledam vanj. Singerjeve knjige so na primer takšno okno, ki te popelje globoko v svet judovstva. Bralec, ki ima vnaprej izdelana mnenja, tega ne bo bral, tisti odprtega uma, ki ne zavrača ne Juda ne Roma, pa bo v tej identiteti našel podobnosti in razlike s samim seboj. Singer slika fantastične prizore iz judovskega življenja, ki pa kažejo tudi na to, kako smo vsi "Judje", kako teče življenje od rojstva do smrti. Tako preprosto je to.

Singer je v osemdesetih letih, ko so ga prevedli v slovenščino, močno začaral tudi slovenske bralce prav s to svojo mešanico tujosti in podobnosti.

Verjetno je eden najlepših primerov, da lahko Nobelova nagrada potegne iz sence pisatelja, ki se tako lahko pokaže kot zares velik. Veliko Nobelovih nagrajencev ni pokazalo ničesar. Žal. Singer je genialni pripovedovalec, zmožen je povedati zgodbo o najmanjši podrobnosti in je živ dokaz, da imajo ljudje radi zgodbe, da bralec hoče zgodbo. Tudi bralci z bolj izostrenim okusom ali nagnjenjem do drugačnega, denimo postmodernističnega pristopa, ki morda ponuja kakšne druge zgodbe, so ga z užitkom brali; enako velja za moje pisateljske kolege, postmoderniste, realiste, vsi so uživali v njegovih knjigah.

In se pri tem majčkeno sramovali? (smeh)

Majčkeno, da. Človek se namreč vedno malo skriva za nekimi identitetami, s katerimi se predstavlja v javnosti. Jaz na primer nosim identiteto postmodernističnega pisatelja, dali so mi jo in sprejel sem jo, ta nalepka me določa in na neki način jo moram vzdrževati. Tako kot pisatelj vedno nastopam s te pozicije, četudi včasih sploh ne razmišljam kot postmodernist in četudi kakšnega pisatelja cenim ravno zato, ker ni postmodernist.

Zapisali ste: "Hotel bi biti zgolj svoje besedilo." Toda avtor ni isto kot tekst, realni pisatelji so velikokrat za bralce celo razočaranje, ker so "človeški, prečloveški", kot bi rekel Nietzsche.

Da, rad bi bil svoje besedilo, a ne morem biti, ker ima besedilo nekaj več od tega, kar je avtor napisal. Je vseobsegajoče in istočasno unikatno, ljudi veliko lažje kot jaz napelje k temu, da ga sprejmejo. Besedilo namreč ni nikoli le moje, besedilo se vedno poraja tudi samo od sebe, jaz ga le beležim.

... in skozi vas govorijo tudi drugi?

... da, in to ne v kakšnem mističnem smislu, ampak besedilo to enostavno zahteva. Če na primer pišete o fantu in dekletu, morate biti oboje, fant in dekle, da bi besedilo sploh lahko obstajalo; sicer tega njunega odnosa ne bi mogli opisati. Istočasno pa tekst ustvarja nekaj med njima, česar jaz ne morem več ločiti, in če to poskušam, se mi odtegne in naredi nekaj po svoje. Zato pravim: rad bi bil besedilo in rad bi poznal vse, kar prinaša, a morda je celo bolje, da ne vem; mogoče bi me hudo presenetilo. Pogosto se mi zgodi, da kaj napišem, nato pa se začuden sprašujem: od kod pa je tole? Ali ko prebiram svoj nedokončani roman: v njem so deli, za katere se sploh ne spominjam, da sem jih napisal.

Sama sem to pozabo pripisovala staranju.

Človek ne more skladiščiti vsega, kar je naredil, možgani sami čistijo spomin, selekcionirajo, delajo prostor za nove vtise, stari izginjajo. Nekoč je Samuel Rushdie lepo povedal: "Pisatelj je največji cenzor, med tisočimi možnimi zgodbami izbere le eno, ki jo opiše." Nikoli nisem razmišljal na ta način, a ko sem to prebral, se mi je zazdela ta misel fantastična. Res je pisatelj najhujši cenzor, hujši od vsakega drugega, zunanjega, edino, česar ne more narediti, je to, da bi sam sebe poslal v zapor. Sicer pa ima absolutno oblast!

Povejte mi kaj o tej "nemi pesmi", o kateri govorite v svoji kratki zgodbi. Je to pesem v takem avtorjevem zaporu, ki nikoli ne pride na papir, ali pesem, ki ne potrebuje več besed?

Nema pesem je nastala kot asociacija na nemo kolo, ki resnično obstaja, gre za ples brez glasbe, kjer ritem dajejo le z udarci noge. Nema pesem je tista, ki poje vas, vi je ne pojete, ker je ne poznate, ona vstopi v vas, iz nekega mističnega kroga, in se v vas oglaša. Nekdo je menil, da sem s to pesmijo hotel nakazati neko popolnost, nam pa so dosegljivi le nekateri njeni fragmenti. Ta interpretacija je zanimiva, četudi nisem imel tega v mislih. Nema pesem je kasneje postala tudi del romana Pijavke.

Meni se nema pesem ne zdi popolnost v smislu dokončne redukcije besed, se pravi še en korak naprej od haikuja, ampak nekaj, kar se dogaja zunaj besed, ker te niso več potrebne.

Res je, besede niso več potrebne, besed ne zamenjujejo niti zlogi lalala ali melodija, ljudje v tej zgodbi se v nekakšni kabalistični maniri povzpnejo na hribček in pojejo nemo pesem.

... pred beograjskim hotelom Jugoslavija! Še kar komičen, ironičen vdor realnosti!

... da, kajti ta griček je res tam in na njem zares stojijo stebri stare beograjske železniške postaje. Veliko tega je v tej zgodbi, mogoče celo preveč, a mi je bilo sladko vanjo dati te različne elemente.

In rezultat je ta, da v nasprotju z mnogimi zbirkami kratke proze vaših zgodb nisem mogla brati eno za drugo, ker so takšni koncentrati, da sem vmes potrebovala predah.

Za te besede se vam lahko le zahvalim. Ko pišem kratko zgodbo, se trudim, da bi bila čim bolj definitivna, s čim manj možnostmi za spremembo, v nekem mehanizmu moje zavesti brišem vse, kar ni potrebno. To velja za tiste zgodbe, ki obsegajo nekaj strani, pri tistih najkrajših, ki imajo le nekaj stavkov, je na delu neki drug mehanizem. Umetnost pisanja kratkih zgodb je po mojem ravno odvzemanje, pri romanu, nasprotno, dodajanje. Roman prenese vse.

Vaš roman Vaba nima niti enega odstavka in nima poglavij. V enem kosu je.

Kar sem seveda povzel po Thomasu Bernhardu. Njegovi romani v enem dahu so mojstrovina in to formo sem prevzel, ker sem se tudi sam kot pisatelj v njej dobro počutil. Na ta način sem napisal nekaj romanov, a v zadnjem sem si rekel: dovolj tega, zdaj pa napiši klasičen roman! Z odstavki, poglavji, dialogi, z vsem, kar mora biti v njem. Napišem ga, ga preberem in - se zgrozim! Gnusno!

(smeh) Pa ste ga dali komu za prebrat? Mogoče se motite...

Ne, nisem, nikomur ne bi dal brati česa takega. Predelal sem ga v en sam pasus, spet, kot prej. In veliko bolje zveni. Seveda je treba vedeti, avtorji znotraj tega načina vendarle pišejo zelo različno. Sam sem v Vabi in drugih romanih na primer ponavljal refren, stavek o dvomu, ali sploh lahko napišem to zgodbo, zdaj pa sem ta ritmični element, ki je pospeševal dogajanje, nekoliko opustil. Zdaj bom vnesel več dialoške forme, a še vedno brez navednic, morda z indirektnim govorom.

In kako se imenuje ta zadnji roman?

Nima še naslova. Če bo zdravje, bo izšel na pomlad.

Kako vam zvenijo vaše knjige v prevodih, ste zadovoljni?

Spomladi je bil v Beogradu simpozij mojih prevajalcev, petnajst jih je bilo in vsi so javkali zaradi konjunktiva. Ko je bilo teh žalostink konec, sem jim povedal, da sploh ne vem, kaj je konjunktiv. Ne uporabljam ga zato, da bi jih mučil, ampak zato, ker tako pač pišem.

No, konjunktiv, vezni naklon, je forma posredovanja, relata refero, torej negotovosti, nezanesljivosti, nedokončanosti, to pa je gotovo nekaj, kar je sam duh vašega pisanja.

Tako je. Ampak je lepa oblika, kajne?

Lepa, res.

Nemščina ga je menda izvrstno razvila. In po Bernhardu sem povzel tudi dvojno pripoved, na primer "John je dober borec, je rekel Alan, je rekel Peter". To povzemanje, obnavljanje je ravno tako tista negotovost, o kateri govorite in ki me zanima.

V romanu Vaba je lik ženske, ki je judovsko vero prevzela iz ljubezni do moža, pa tudi iz kljubovanja, v času, ko se je že začenjal protijudovski pogrom. Je bila to gesta svobode, boja za pravico do izbire identitete?

Lik temelji na moji mami, kot je o njej rekel oče, bila je trda bosanska glava. Nič je ni moglo ustaviti. In ker je verjela, da si njen prvi mož in sinova zaslužijo, da zamenja vero, je to naredila, čeprav jo je rabin, ki je opravil proces, svaril, v kakšno nevarnost se spušča - v tridesetih letih prejšnjega stoletja. V tem njenem ravnanju je bil vsekakor tudi delež kljubovanja, danes bi rekli političnega, takšnega v pozitivnem smislu. Toda pred ustaši ji je iz Zagreba, kjer je družina živela, potem ko so moža odpeljali v taborišče, uspelo pobegniti v Beograd še s starimi srbskimi dokumenti. Mama in sinova so skrivaje preživeli vojno, mož je umrl v taborišču. A tragedije še ni bilo konec: otroka sta ji po vojni umrla v železniški nesreči. Sestri sem pred časom rekel: strašno je pomisliti, da je moralo umreti šest ljudi - tudi moj oče je imel pred vojno ženo in dva otroka, ki so jih pobili -, da bi se lahko rodila midva.

Vaba, ki to opisuje, velja za vaše najboljše delo, kako pa vi sami ocenjujete svoje romane?

Vaba je po mojem eden izmed treh najboljših, poleg romanov Gec i Majer in Svetski putnik. Slednji je meni najljubši, četudi je preveden le v francoščino, ker je obveljal kot tretji del trilogije o vojni v Jugoslaviji. V njem sem res nadaljeval to zgodbo, a skozi oči Kanadčana, ki se spoprijatelji s Srbom in Hrvatom, ki imata nasprotujoča si mnenja glede dogodkov, a sta vseeno na neki način zelo povezana, tako da je Kanadčan celo ljubosumen na Hrvata, ker mu je prevzel srbskega prijatelja.

Torej ne roman Pijavke, za katere je vaša žena rekla "Rodil se je Tolstoj!", vi pa niste prepričani, ali je bil to kompliment ali ironična graja?

Mislim, da bolj slednje. Pri tem romanu me je zanimalo, koliko lahko napišem v enem pasusu, in tako sem napisal monstruozni monolog, dolg 400 strani, monolog človeka, ki je na meji norosti, kjer meša marsikaj in si izmišlja neko peščeno knjigo, po Borgesovem vzoru, in govori tudi o sporu med Judi in Srbi, kar je razburilo srbske Jude, saj so se bali, da bi jih Srbi napadli…

Leta 2004? Napadli?

V Srbiji je precej antisemitizma, verjetno zato, ker pač mnogi cenijo judovski narod. Vem, da nacionalistične Srbe moti tudi, kadar me teoretiki označijo za srbskega pisatelja, češ, kaj pa je on naredil za Srbijo?

Stara zgodba. Glede vašega mnenja, da mnogi cenijo Jude, pa moram reči, da to v Evropi zaradi tega, kar počne Izrael v Palestini, ne velja več.

Strinjam se, da Izrael dela tudi slabe stvari, a evropski pogled je vedno pristranski, ne glede na to, na katero stran se postavi. Stvari niso nikoli enoznačne.

Seveda ne, to nam kaže tudi naša zadnja balkanska izkušnja, kjer verjetno nikoli ne bo v celoti znano, kdo vse je zakuhal stvar, a dejstvo je, da so srbski vojaki imeli orožje in so napadali, pobijali v drugih republikah, in ne obratno.

Vsekakor, celotna balkanska zgodba je popolnoma nora. Neka skupina ljudi ni hotela, da se spor mirno reši. V tistem času sem bil predsednik Zveze judovskih skupnosti, in ko so me obiskovali tuji novinarji, sem jim skušal dogajanje v Bosni osvetliti s treh strani, a so me vedno ustavili: ne begaj naših bralcev s tremi stranmi, povej, kdo so dobri, kdo zli. Tudi zato je nastala zgodba o Sarajevu kot zglednem multikulturnem mestu, v resnici pa je bilo takšno marsikatero mesto, džamije so bile tudi v vseh drugih velikih jugoslovanskih mestih.

V Ljubljani ne, še danes je nimamo.

V Zagrebu in Beogradu so bile in so še. Stvari so bile bolj zapletene, kot se zdi.

A to ne bi smelo pripeljati do relativizacije, kajti jasno je, kdo je poslal tanke na ljubljanske ulice, kdo bombardiral Vukovar, kdo obkolil Sarajevo, kdo pobil Srebreničane.

Se popolnoma strinjam. A če vzameva zid, ki so ga Izraelci postavili okoli Gaze, z njim so se vendar ustavili samomorilski napadi.

Gradnja zidu je norost, enaka tisti v Berlinu po vojni.

Res je, a morda je včasih potrebna, da bi se preprečilo še kaj hujšega.

To je kapitulacija razuma in zmaga grobe sile!

V Izraelu ni razuma, dva kozla trkata drug v drugega, nihče noče popustiti.

Kaj se je zgodilo z Judi, ki jih je vaša Zveza reševala iz Sarajeva?

Uspeli nam jih je evakuirati, ko je še deloval zračni most med Sarajevom in Beogradom. Okoli 700 do 800 jih je prišlo v Beograd, kar je bilo zelo veliko, saj je imela beograjska judovska skupnost takrat 1400 članov. Pomagali smo jim, tudi svetovna judovska skupnost je pomagala, medtem ko srbske pomoči nismo hoteli, da ne bi Miloševićevi od nas zahtevali protiuslug. Po letu dni, ko je postalo jasno, da vojne ne bo konec, četudi so ljudje prišli z eno torbo, računajoč na vrnitev, smo jim po naših kanalih zagotovili sprejem v drugih državah, 150 jih je odšlo v Kanado, 120 v Anglijo, povabile so jih judovske skupnosti z vsega sveta, le ZDA jih na naše veliko začudenje niso hotele, sprejeli so le dva mešana muslimansko-judovska para. Tako so zdaj raztreseni po vsem svetu, le peščica se jih je vrnila v Sarajevo. Že trinajst let vsako leto pripravljamo srečanje Judov bivše Jugoslavije na različnih koncih bivše države in tako se srečujemo s tistimi, ki živijo v Jugoslaviji, z onimi, ki so bežali v zadnji vojni, pa tudi s tistimi, ki so emigrirali prej.

So to predvsem verni Judje?

To so posvetni Judje, četudi vsakič pride tudi rabin, za pobožne.

Če iz judovske identitete preskočiva v rockovsko: kaj menite o bendu Partibrejkers, katerih slavni stavek "Kreni prema meni" ste navedli v svoji zgodbi. Zakaj je imel srbski rock tako dobre tekste?

Partibrejkersi so gotovo naš najbolj vroč rock, igrajo še danes, rad imam tudi Električni orgazam, pa Disciplino kićme, pa tudi novejše skupine. Teksti pa: zrasel sem ob teh stihih, ta rockovska poezija je vpisana v premnoge generacije.

Na wikipediji o vas začuda piše, da ste bili tudi pobudnik peticije za legalizacijo marihuane, to se zdi Američanom očitno zelo pomembno.

Res je, da sem sprožil to peticijo, ki smo jo pripravili v okviru Studia 92, v ozračju osemdesetih let, ko so se nekatere stvari izkristalizirale. Zavzeli smo stališče, da je uživanje marihuane človekova pravica, da država ne more prepovedati njene uporabe. Nismo zahtevali stoodstotne legalizacije, ampak le dekriminalizacijo uporabe. A doživeli smo neverjetne napade, nekateri so zato umaknili svoje podpise, ker so se bali posledic, skratka, čas ni bil zrel.

Ali ne gre pri preganjanju marihuane za neverjetno hipokrizijo, ob vsem alkoholu, ki ga pijejo otroci, ob vseh kemičnih drogah, ki jih ljudem kot zdravila predpisujejo zdravniki?

Smešno je, kar se dogaja, res je. Alkohol je gotovo največje zlo, družba pa dovoljuje njegovo uporabo in tudi uporabo vseh teh zdravil. Še posebej veliko jih uživajo v ZDA, kjer množično uporabljajo uspavalne tablete, ki vas pahnejo v odvisnost po treh dneh; potem so tu tone prozaca, vse to zaradi ideologije, da moraš biti vesel, biti moraš razpoložen in nasmejan, ne smeš biti negativen, nerazpoložen.

Neučinkovit na delu?

Tudi.

V Vabi pravi vaša mama, da je sreča navada. Zame je to izjemna misel, res se človek navadi biti srečen, in to navado mora gojiti, da se mu občutek sreče stalno obnavlja.

Tako je trdila moja mama, ona, ki je skusila toliko nesreče. Pogosto je rekla: nimam časa biti nesrečna, v nesreči ni ničesar. Sreča pa je navada, poznati morate le pot do nje. Če se zjutraj zbudim ves sesut, ker sem ponoči slabo spal ali sem imel težave, si takoj zavrtim malo reggaeja in takoj me dvigne. Reggae in C-vitamin!

Rituali sreče!

Prijateljem, ki so me spraševali, kaj sem se naučil iz zen budizma, sem vedno rekel: naučil sem se, da je življenje čakanje na avtobus. Stojiš in čakaš, ni ti treba nenehno pogledovati, ali prihaja, ni se ti treba živcirati, ker ga še ni. Če zamuja, ga ne moreš pospešiti. Umiri se. Pride, ko pride.