"Marija iz Nazareta je bila zaročena z Jožefom; in preden sta prišla skupaj, se je izkazalo, da je noseča," je z gosjim peresom po pergamentu pisal carinik Matej. "Njen mož Jožef je bil pravičen in je ni hotel osramotiti, zato je sklenil, da jo bo skrivaj odslovil. Ko je to premišljeval, glej, je prišel k njemu duhovnik iz Jeruzalema in rekel: 'Jožef, Davidov sin, jaz sem Gabrijel in prišel sem ti povedat: ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene. Kar je spočela, je namreč od Svetega Duha. Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov.'"

Tukaj bi Matej zadovoljno še enkrat prebral, kar je napisal, pomočil pero v črnilo in nadaljeval:

"Jezni Jožef je na to porekel: 'Če govoriš resnico in si ti duhovnik in je Marijin sad v resnici od Svetega Duha, bo to gotovo potrdil DNK-test očetovstva. Če je vse tako, kot si povedal, naj bo otroku ime Jezus.' Gabrijel pa mu je odgovoril: 'Resnično, povem ti, tudi DNK-testiranje na Inštitutu za sodno medicino v Jeruzalemu bo potrdilo moje besede.' Jožef, Davidov sin, pa je spregledal Gabrijelovo namero in rekel takole: 'Na testiranje v Jeruzalemu ne pristanem, ker so tam duhovniki, ki bodo potrdili vsako tvojo besedo, ne, ko se bo otrok rodil, hočem, da gresta na testiranje v Nemčijo.' Stisnjen v kot je Gabrijel pristal na testiranje v Nemčiji, in res, DNK-analiza je potrdila, da je Jezusov oče. Jožef je zapustil ženo in odprl malo tesarsko delavnico v Samariji, Gabrijel je zapustil Judejo in se vdal alkoholu, Marija pa je v Nazaretu ostala sama in kmalu rodila sina, ki so ga imenovali Črtomir."

Tako, vidite, bi se začel življenjepis izraelskega preroka Črtomirja, če bi pred dva tisoč leti obstajala možnost ugotavljanja očetovstva z analizo DNK. Tako pa je ubogi Jožef verjel pohotnemu duhovniku. Ostalo je Nova zaveza.

Zanesljivih metod za ugotavljanje očetovstva ni bilo niti pred dvainštiridesetimi leti, ko je mladoletna Tanja iz nekega manjšega kraja pri Celju v razmerju z duhovnikom in profesorjem na Teološki fakulteti v Ljubljani nepričakovano - zanosila.

"Ne boj se roditi, kajti kar je v tebi spočeto, je resnično od Svetega Duha," je menda rekel mladi teolog, ves v potu pred dekletom. "Rodila boš sina, in daj mu ime Peter." "Peter, kot sveti Peter?" je bila presenečena bodoča mlada mamica. "Da, kajti oznanjal bo radostno vest po Bližnjem vzhodu," ji je rekel z blagim glasom. "Čakaj, torej bo tudi on Božji Sin?" so se Tanji usta razlezla v širok nasmeh. "Ne," ji je odgovoril duhovnik. "Postal bo menedžer velike multinacionalke za Bližnji vzhod. Vendar bo od Svetega Duha."

Tako se je rodil Peter S., projektni menedžer in koordinator nemškega industrijskega giganta Würth za Bližnji vzhod. Oziroma tako vsaj trdi Peter, dvainštiridesetletnik, ki je te dni spravil javnost na noge s trditvijo, da je nepriznani duhovnikov sin izpred let. Res pa to ne bi nikogar posebej vznemirjalo, če ne bi neznanega profesorja teologije trideset let pozneje papež Janez Pavel II. imenoval za ljubljanskega nadškofa, pa nato za prefekta Kongregacije za ustanove posvečenega življenja, papež Benedikt XVI. pa nekaj let pozneje počastil še s škrlatnim nazivom kardinala.

Zgodba o anonimnem nemškem menedžerju Petru S. in kardinalu Francu Rodetu se plete kot kakšna španska žajfnica - dobro, palestinska -, samo boljša: iz davne ljubezni mladoletnega dekleta in duhovnika se rodi otrok, ki tisoč osemsto epizod kasneje odkrije, da je njegov oče prefekt vatikanske kongregacije, zadolžen za nič več in nič manj kot posvečeno, čisto in primerno vedenje katoliških redovnikov.

V fantastičnem zapletu Njegova Vzornost gospod prefekt zahteva, da se opravi test očetovstva na Inštitutu za sodno medicino v Ljubljani, ki ga vodi Jože Balažic, ki je za slovensko Cerkev vodil kampanjo proti novemu družinskemu zakoniku in oploditvi z biomedicinsko pomočjo. Peter S., seveda, tak predlog zavrne in zahteva testiranje na nevtralnem terenu, v Nemčiji.

Cerkev je namreč pripravljena na vse, to vemo iz bližnje in daljne zgodovine, in kdo ve, kakšna bi bila naša prihodnja zgodovina in v katero smer bi se nadaljevala, če bi Peter S. s svojim odvetnikom pristal na to, da se DNK-testiranje opravi na ljubljanskem inštitutu. Po nekaj dneh bi gospod Balažic na novinarski konferenci pred tisoči novinarjev z vsega sveta svečano sporočil, da je po večkrat ponovljenem DNK-testiranju na zahtevo gospoda Petra S. in dodatnih preverbah na rimski Gregoriani potrjeno, da je oseba, katere vzorec je bil testiran, spočeta od Svetega Duha, in da je tako neizpodbitno ugotovljeno, da je Peter S. Božji Sin.

Nad Ljubljano bi zasijala betlehemska zvezda repatica, na Inštitut za sodno medicino bi prišli trije modri z darili za Božjega Sina in že naslednji dan bi se Peter S. pojavil na balkonu papeške palače, pred sto tisoči ljudi na Trgu svetega Petra, v družbi z materjo, Blaženo Devico Tanjo, in vzornim kardinalom Francem Rodetom.

"Oče naš, ki si..." bi začel Božji Sin molitev in razširil roke.

"Oče naš?!?" bi prebledel kardinal Rode. "Kaj vas je več?"