Umetnost mora biti vedno tuja
Zanimiva je izkušnja nomadstva letošnjega prejemnika nagrade vilenica Davida Albaharija, pisatelja judovskih korenin, ki od leta 1994 živi v Kanadi in še naprej piše v svojem maternem jeziku, srbščini. Nalepkam se ni mogel izogniti ne glede na to, kam se je odpravil, je priznal. Med bolj izvirnimi oznakami, ki jih je prejel, je "prostovoljni izgnanec", ki se mu zdi nelogična, saj se prostovoljstvo in izgnanstvo pomensko izključujeta. "Edina oznaka, ki jo sprejemam, je ta, da pripadam rokenrol generaciji. In biti pripadnik Rolling Stonesov ni nekaj slabega, dolgo živiš in vse preživiš, kot Keith in Mick." Opozoril je, da bi se nemara o nomadstvu vseh in vsakogar danes dalo govoriti tudi zaradi vseh ur, ki jih preživimo na svetovnem spletu.
Tudi Dimitré Dinev, ki je leta 1990 iz rodne Bolgarije pobegnil v Avstrijo, se ni zares našel pod oznako nomad. Izraz se mu je zdel simpatičen, kolikor je pač nov in ima pozitiven vrednostni predznak, saj se je doslej srečeval predvsem s politično nekorektnimi izrazi, ki so odpirali razprave, v katerih se je moral kot avtor legitimirati in boriti za svoje pravice, je razložil. "Večina pa spregleda, da mora umetnost vedno ostati nekaj tujega, da jih sploh nagovori, da jih pripravi do tega, da razmišljajo." Medtem ko mu mnogi izrazi, ki jih je prejel, niso bili všeč, se je nad metaforičnostjo nomadstva ogrel, saj izraz asociira s svobodo, za nameček pa nomadi dejansko gojijo zelo močno kulturo pripovedovanja zgodb.
Zaščitništvo, ritmičnost, prisila
"Pisatelji se po migraciji pogosto znajdejo v poziciji, ko novega jezika še ne obvladajo dovolj in vztrajajo v prvem, a hkrati izgubljajo tla pod nogami, saj niso več v živem stiku z njim," je ocenila moderatorka. In ker se pisatelj izgradi v jeziku, jo je zanimalo, ali je mogoče spremeniti jezik, ne da bi se spremenil tudi slog pisanja. Za Davida Albaharija je prav to eden od razlogov, da še naprej piše v srbščini. "Ko poskušam pisati v angleščini, to zveni kot slab prevod. Zato sem se odločil, da pustim to opravilo profesionalcem, ki lahko pri tem še zaslužijo. Le Nabokovu je uspelo. Najboljši stilist je bil v ruščini in potem je bil najboljši stilist še v angleščini."
Maja Haderlap, ki kot slovenska pisateljica z avstrijske Koroške piše deloma v slovenščini, deloma pa v nemščini, je razložila, da sta jo socializirala slovenski jezik in slovenska literarna tradicija, a je zaradi okolja del nje hitro postala tudi nemščina. Pred desetletji je izključno v slovenščini pisala namenoma: "Čutila sem, da moram ščititi jezik, ki v avstrijski javnosti nima zaščite in ni prisoten." Tudi ko je lanskoletni, z nagrado Ingeborg Bachman okronani roman Angel pozabe napisala v nemščini, je ugotavljala, da gre za slovenski tekst, saj ob prevodu ni začutila tujosti.
"Pišeš v jeziku, v katerem ljubiš. Ne v jeziku, ki ga ljubiš. Med obojim je razlika. In to je odgovor na vprašanje, kdaj se je pri meni porodila potreba, da sem zamenjal jezik," je razložil Dimitré Dinev. Našel pa je tudi druge razloge. Eden je ritmičnost jezika, ki se te polasti. "Če skušam pisati v bolgarščini, tega ritma ne slišim, saj nisem v vsakodnevnem stiku z njo." Med drugim je bilo njegovo preživetje na neki točki odvisno od tega, da se hitro nauči nemško. "In nikoli ne smemo pozabiti na osebno zgodbo avtorja." Sam meni, da Solženicin nikoli ne bi pisal v angleščini, saj je bil že velik avtor, ko je emigriral, česar ne moremo reči za Brodskega.
Včasih je krivo vreme
Uporaba tujega jezika pomeni prodor v teritorije, ki si jih kulturno in zgodovinsko lastijo drugi, ugotavlja Maja Haderlap. Pisatelj je po njenem tisti, ki se nikoli ne zadovolji s čisto funkcionalnostjo jezika, medtem ko družba jezik sili v delovanje na površju in praktično uporabnost. Zavrnila pa je "obvladovanje jezika" kot pozo in celo oblastno pozo, saj verjame, da je vsak jezik po sebi tuj. "Ko sem se lotila pisanja romana v nemščini, sem imela občutek, da mi ravno nemščina omogoča, da se približam otroštvu, zdelo se mi je, da skozi drug jezik vse jasneje vidim." Morda so nemški bralci prav zato sprejeli njeno zgodovinsko pripoved, katere protagonisti so koroški Slovenci, kot del svoje zgodbe. Dimitré Dinev je za svoje delo v nemškem govornem prostoru prejel kopico nagrad, medtem ko ga imajo v rodni Bolgariji za literarnega tujca. Med največja priznanja prišteva dejstvo, da bo njegova kratka zgodba prisotna v nemških šolskih čitankah in da je njegov roman na seznamu knjig za maturo. Za dober sprejem je bolj kot kritiki, ki ga tišči v migrantske okove, hvaležen bralcem.
Zgodba Davida Albaharija je nekoliko drugačna in potrjuje stereotip o bralcih ameriškega kontinenta, ki slabo berejo in razumejo evropsko literaturo. "Kot pisatelj tam skoraj ne obstajam, sem neviden. Radi imajo priseljence, a ne priseljenskih pisateljev." Nekoliko je do Kanade le prizanesljiv. "Dobra nora Kanada," ji je dejal. Dali so mu denar, da napiše knjigo v srbščini, a ne v angleščini ali francoščini, ni pa jih zanimalo, kje jo bo objavil. Nazadnje je svoje poreklo nomadskega pisatelja pripisal kar podnebnim pogojem. "Če so zime tako dolge kot v Calgaryju, ni drugega dela kot pisati. A moji romani so kratki in zime so bistveno daljše. Sem pa vedno večji perfekcionist. Morda so zime zato vse daljše."