Je letošnji festival takšen, kot ste si ga zamislili pred štirimi leti?
V veliki meri da. Seveda pa smo v tistem času, ko pri nas še ni udarila kriza, pričakovali, da bo naš letošnji proračun znašal milijon evrov. Zdaj smo pet let ostali na enakem znesku 650.000 evrov, kar se morda komu zdi veliko. Vendar je to v primerjavi s festivaloma v Verbieru ali v Kuhmu, ki sta nam sorodna po svoji programski strukturi, izjemno nizek proračun. Še posebno če upoštevamo kakovost, ki jo nudimo.
V petih letih ste zmeraj menjavali rezidenčni orkester - začelo se je s Camerato Salzburg, "rumenjak" mednarodnega festivalskega orkestra so tvorili tudi člani Društva komorni godalni orkester Slovenske filharmonije. Letos je vlogo rezidenčnega orkestra prevzel Avstralski komorni orkester, ki mu bo ob boku muziciral še Festivalski orkester, v katerem so se združili izbrani domači in tuji solisti ter člani slovenskih pa tudi nekaterih tujih orkestrov. Zakaj letos takšna razdvojenost?
Nobene razdvojenosti ni. Jedro orkestra so tudi letos godala, ki morajo biti odlično uigrana. Lani smo imeli velik poudarek na simfonični glasbi, zato smo potrebovali velik festivalski orkester. Letos pa smo v letu evropske prestolnice kulture, dvorane v Mariboru so zaradi množice dogodkov zasedene, zato smo imeli težave pri zagotovitvi terminov za vaje. Na to okoliščino smo se odzvali tako, da smo v Maribor pripeljali po moji oceni najboljši komorni orkester na svetu in okoli njega zgradili festivalski orkester. To je optimalna rešitev, saj takšni orkestri dosegajo drugačen naboj in ustvarjalnost. Tukaj ne more biti sindroma utrujenega orkestra.
Pred dobrima dvema mesecema se je zgodil Festival Lent. Direktor Vladimir Rukavina je tedaj javno izrazil nezadovoljstvo nad zavodom Maribor 2012 - EPK, ker je v tujini, predvsem pa v Gradcu in Zagrebu, nezadostno promoviral festival. Kako ste vi zadovoljni s trudom tega zavoda pri mednarodni promociji Festivala Maribor?
Projekta smo se lotili zato, da bi pomagali Mariboru in vanj pripeljali kulturni turizem. V tem smislu smo samohodci, festival znamo peljati sami in zato nikoli nisem preveč računala na pomoč EPK. Nagovarjamo specifično publiko, imamo kontakte s približno 400 agencijami, ki se ukvarjajo s trženjem tovrstnih dogodkov. Januarja, ko smo se še bali, da festivala sploh ne bomo mogli izpeljati, smo morali 300 ljudi, ki so želeli priti v Maribor, preusmeriti na Schubertijado in festival v Budimpešti. Nekaj teh in veliko drugih nam je po pridobitvi sredstev in potrditvi letošnjega festivala uspelo pridobiti nazaj.
Letos ste prvič prejeli tudi denar Evropske unije.
Res je, kandidirali smo drugič, lani smo se sicer visoko uvrstili, a nismo dobili denarja, letos pa smo prejeli 100.000 evrov.
Pa država?
Dala je 14.000 evrov. Mesto Maribor pa nič. Zato se sprašujem, kaj bo prihodnje leto.
Vprašanje ste mi sneli z jezika. Kaj bo s Festivalom Maribor v prihodnosti?
Odgovor ni v mojih rokah. Za zdaj za prihodnje leto nimamo zagotovljenega niti centa. Z gospodom Danijelom Sajkom z Mestne občine Maribor sva izdelala strategijo za naslednjih pet let. Možnosti je več; med drugim bi nam mestni svet lahko podelil koncesijo. Smo namreč nevladniki in nas ni v občinskem proračunu. Lahko se prijavljamo samo na razpise. Letos smo prvič po letu 2007 kandidirali na razpisu Mestne občine Maribor, in sicer s programskim sklopom Festival za Maribor - gre za družbeno odgovorne programe, brezplačne koncerte, ki jih prirejamo v domovih za starostnike, v zaporih in še kje. Bili smo izbrani, vendar je teden dni zatem župan Franc Kangler razveljavil razpis in nismo prejeli ničesar.
Umetniški vodja Richard Tognetti bo letošnji festival sklenil z Beethovnovo Deveto simfonijo. Se z njo obenem tudi poslavlja od Maribora?
Tognetti je strašno navezan na Maribor. Skušam mu razložiti našo ekonomsko situacijo, a mu hkrati nočem izdati preveč, ker bi to zaviralo ustvarjalnost. Zato ima o naših razmerah malce lepšo podobo, kot je v resnici. Letos sem zavlačevala z odločitvijo, ali naj z njim podaljšam pogodbo za prihodnje leto, saj ne vem, kako bomo s financami, hkrati pa on po svetu blesti z Avstralskim komornim orkestrom in ima zato vse več ponudb. Ko sem le zbrala pogum in mu napisala daljše pismo in v njem opisala moje zadrege, mi je odpisal z besedami: "Moje srce je pri vas, računajte name!"