Na začuden pogled pri podatku o kar številnih gostih iz Izraela je direktorica takoj pojasnila: "Mogoče je na vse skupaj vplivala tudi resnična zgodba, ki vam jo moram povedati, saj je tako topla in človeška. Med drugo svetovno vojno je bil hotel sedež civilne uprave, tu so bili sestanki visokih nacističnih funkcionarjev. Jula Molnar, takratna lastnica hotela, je za svoji gostji, Judinji z Dunaja, Augusto Kelsen in njeno hčerko, skrivaj našla stanovanje v eni od blejskih vil, potem ko je njune dokumente izmaknila iz pisarne nemške policije v hotelu."

Skrbno z dediščino

Veliko je tudi konferenčnih, kongresnih gostov, ki so že tako dobri gostje, še bolj pa so veseli, ker se jih veliko pozneje vrne z družinami in na Bledu preživi del dopusta. Seveda pa je vzdrževanje takšnega hotela izjemno zahtevno: "Zaradi spomeniškega varstva so vsi posegi zelo previdni. Načrtujemo prenovo fasade, vsa notranja oprema je stilska, zato lahko že tako enostaven poseg, kot je zamenjava televizorjev. predstavlja precejšnjo težavo. Ohranjeno je kopališče, zgrajeno leta 1925, ki ga še vedno polnimo z naravno termalno vodo iz lastnega vrelca. Voda ima temperaturo 22 stopinj Celzija in jo dnevno menjamo. Poleg bazena so gostom v sprostitvenem Studiu Luisa na voljo tudi savne ter bogata ponudba masaž, kopeli in lepotnih tretmajev."

Zgodba zase je seveda kulinarika s šefom kuhinje Simonom Bertoncljem, vsekakor je treba omeniti še vsaj barmana Mirana Petrevčiča, svetovnega podprvaka v mešanju koktajlov iz leta 2009. Tudi bogata vinska karta sodi k hotelu na takšni ravni. In če je to samoumevno, potem še bolj razveseljuje recimo droben podatek, da imajo pri zajtrku vsak dan drugo vrsto potice, poleg pa preveden recept za slovensko potico.

Stalna gostja tri desetletja

Približno sto gostov hotela je stalnih. Za gospo Heather Wane iz Velike Britanije, eno tistih, ki prihajajo že desetletja, je Bled magičen. "Ja, Bled... Je del mojega življenja, del moje mladosti. Včasih pridem dvakrat na leto in še vedno uživam. Toliko je spominov. Veste, to je moj skriti vrt," je začela svojo pripoved gospa, ki je redna gostja že več kot 30 let. "Prvič sva bila s soprogom tu leta 1981. Bilo je pravljično... Pokojni mož je igral golf in pred smrtjo me je prosil, da pokal, ki ga je osvojil v golfu, predam blejskemu klubu. To sem tudi storila."

Nekoliko se zamisli in počasi nadaljuje: "Po njegovi smrti hodim sem sama. Tu sem kot članica družine, osebje ima vedno tako spoštljiv odnos do mene. Seveda so spoštljivi do vseh gostov, vendar... Za nami so desetletja, v katerih smo navezali že kar prijateljske stike."

Leta 1991 je bila sedem dni edina gostja v hotelu, je povedala v smehu, vendar takoj dodala: "Vedno sem se počutila varno." Gospa z dobrimi osemdesetimi leti gre vsak dan na sprehod in naredi krog okoli jezera: "Srečujem znance in prijatelje. Saj ni treba veliko: pozdrav, nasmeh, vprašanje, kako sem. Res je, na žalost večina nekoliko pozno ugotovi, da v življenju ne potrebuješ vse tiste navlake, po kateri hlepiš. Imeti moraš le čas za ljudi in prijatelje."

Trideset let na recepciji

V Veliki Britaniji ima dva sinova, dva vnuka in dve vnukinji. "Vsi dobro poznajo Bled, ker jim stalno pripovedujem o hotelu, kraju in ljudeh, vendar tu niso bili še nikoli. Upam, da bom lahko prišla tudi prihodnje leto. Upam, da bo prišla z menoj vnukinja. Upam..."

Zopet za zazre v samo njej znane spomine in nenadoma zažari, ko zagleda gospoda, ki pristopi k mizici, za katero klepetamo. Polde Mavec, Radovljičan, legendarni receptor, ki je to delo opravljal od leta 1972 do 2003. Trideset let. Umetnik na področju diskretnosti. Marsikaj so mu gostje povedali, mu zaupali, vendar nikoli ni nikomur ničesar povedal naprej.

"Ja, veliko znanih, veliko bogatih gostov je bilo v tem hotelu..." začne odgovor na vprašanje, ali se spomni kakšne zgodbice v zvezi z njimi, in takoj diplomatsko pogovor nadaljuje v drugi smeri: "Zdaj težko vidiš na prvi pogled, ali je neki gost premožen ali ne. Jaz najprej pogledam čevlje."

V hotelu so vedno posebno pozornost namenjali stalnim gostom: "Kdor je bil petkrat ali desetkrat, je dobil pozlačeno kolajno, uradni fotograf ga je slikal, v baru so mu nazdravili s šampanjcem, hotel mu je priredil slavnostno večerjo. Tudi danes je tako in naši stalni gostje imajo 'svojo' mizo v zajtrkovalnici in jedilnici, vemo, v kateri sobi so bili najbolj zadovoljni."

Deklica je plezala na pult

Pogovor za trenutek zmoti nemško govoreči gost hotela, ki Poldeta prav prijateljsko pozdravi. "To je veletrgovec iz Hamburga. Približno 40 let že hodi v naš hotel. Tokrat je skupaj z vnukinjo, njegove hčerke pa se spomnim, ko je še kot otrok tekala po recepciji in se obešala na pult," nasmejan pove o prijaznem snidenju.

Polde je bil trideset let skorajda najbolj prepoznavna osebnost hotela, pa ni v njem nikoli prespal. Tudi z dopustom ni bilo poleti dolgo nič, saj je takrat glavna sezona in nikoli niso tvegali, da bi najemali nekvalificirano pomožno delovno silo: "Po mnogih letih sem dobil en dan dopusta, da sem peljal družino na morje."

Polde pogreša hotel. Vsak dan sproti. "Hotel je bil kot družina - ko sem se zjutraj zbudil in vstal, sem šel v hotel. V hotelu sem pozabil na vse sive plati življenja. Hotel ima svoj duh, čar, to nikoli niso bili zgolj zidovi."