In ki čaka na nevihto… Nikakor se namreč ni moč otresti občutka, da so radi izmuzljivi, tako kot nekoč Cocteau Twins ali danes Radiohead. Vendar so Sigur Ros svoje enigmatične partiture postavili v drugačen kontekst, kar bi lahko pripisali izoliranosti, vendar v skrajno pozitivnem literarnem smislu. Njihove skladbe so skladbe, polne upanja, z zavedanjem, da srečnega konca ni - ta je utopija, tako kot njihov izmišljeni jezik vonlenska, ki je bolj mit kot kar koli drugega, mi je zaupal basist Georg Holm. Nekaj pa je gotovo: njihove muzike so zelo organske in neodvisne, še zlasti ker se mnoge od njih niso imele namena zgoditi. V tem je največja prednost sproščenih Islandcev, ki s svojim big bandom jutri prihajajo v Maribor.
Zaslediti je številne "analize" vaše glasbe, a sami zelo neradi govorite o njej, kar je z vidika njene abstraktnosti povsem logična poteza. Ali je vašo glasbo - ne glede na pester nabor možnih opisov - sploh mogoče opredeliti?
O glasbi je praktično nemogoče razglabljati, še zlasti če jo ustvarjaš. Velikokrat - vsaj v našem primeru - gre za razmišljanja, ki jih ujameš v nekem trenutku ter jih počasi sestavljaš v zgodbo, v nek tonski zapis, ki se ureja sam od sebe ali pa preide v kaos. Zato je Sigur Ros treba poslušati v celoti. Ne oporekam nekaterim atmosferičnim opisom, a mnogi ne slišijo momentov, ki z njimi nimajo prav nič skupnega. Če bi bil slikar, me ljudje zagotovo ne bi spraševali, naj razložim, zakaj in kaj pomeni tisto, kar sem prenesel na platno. Pri glasbi je drugače, saj ji je vzeto polje vidnega, zato ni mogoče razložiti, zakaj se je zgodila, zakaj se dogaja… Preprosto se zgodi.
Ali mi potem lahko razložite občutke, ki se med izvedbo zbirajo v vas in med vami?
Ves naš zvočni spekter je sinteza in kompromis nas samih. Najprej ga moramo poiskati pri sebi in potem med nami. Zato je pomembno, da imamo sorodne vizije, kar se glasbe tiče. Celo nekatera nasprotja v strukturi se med izvedbo zgladijo. Občutki zato drsijo, včasih so bolj elegični, včasih povsem vsakdanji v pogledih interakcije z okoljem, v katerem živimo in se gibamo.
Torej se partiture poslušajo kot odraz in kompromis vaših značajev?
Na neki način zagotovo. Vse, kar počnemo, je povezano s tem, kdo smo in od kod prihajamo. In značaj se osmisli prav na ta način, pravzaprav na različne načine, saj se opredmeti v nekaterih ločenih prvinah, nas pa je več. Veliko lahko povem že s tem, da nikdar ne bi igrali glasbe, ki nam ne bi bila všeč.
Koliko pa pri tem odpade na karakterne prvine vašega naroda?
Nekaj zagotovo, saj korenin ne moremo zamenjati. Vsak narod ima svoje posebnosti in te se - ne glede na naše "on the road" življenje - ohranjajo v nas. Vendar se ne bi poistovetil z vsemi. Nekatere poteze so nam skupne, druge manj. Največji islandski pisatelj Halldor Laxness je v knjigi Sjálfstatt fólk (Neodvisni ljudje) odlično poosebil naš karakter - in moram reči, da se strinjam z njim. Ima kar prav, ko pravi, da smo veseli in srečni ljudje, in hkrati zelo trmasti. Slednje še posebej drži, tudi za Sigur Ros.
Omenili ste literaturo. Spominjam se, da sem v času gostovanja Sugarcubes v Ljubljani leta 1989 prebral, da Islandci zelo radi berete knjige, da ste v tem celo v svetovnem vrhu.
Hm, tega ne morem z gotovostjo potrditi. Vem pa, da na leto pri nas izide največ knjig domačih avtorjev glede na število prebivalcev. Torej bi rekel - ne vem, če največ beremo, zagotovo pa največ pišemo.
Glede na splošni efekt vaše glasbe, ali sebe prej kot glasbenike razumete kot nekakšne vmesnike, ki vzpostavljajo kontakt med vidnim in nevidnim?
Vedno sem se imel za glasbenika; če sem iskren, se dolgo časa nisem zavedal, da sem glasbenik. Šele pred nekaj leti sem prišel do spoznanja, kaj pravzaprav sem. Mogoče je na to zapoznelost vplivala samokritika, saj se nikoli nisem imel za dobrega glasbenika, a vse, kar počnem, sem vedno počel s srcem. Delim prepričanje, da ni pomembno, kaj počneš, temveč, kako to počneš. Lahko si odličen umetnik, a ničesar ne ustvariš, lahko pa si povprečen, a zelo ustvarjalen. Mnogi mislijo, da ti dve stvari ne gresta skupaj, a še kako gresta - samo poglejte punkerje. Če sebe izraziš skozi glasbo, četudi ta ni zahtevna, je to veliko več od razne neemotivne tehnične perfekcije. V umetnosti je tako, da mnogi niti ne vedo in ne pridejo do spoznanja, kakšen talent se skriva v njih, a bi lahko ustvarili velika dela.
Po uspešnem albumu With a buzz in our ears we play endlessly se je veliko špekuliralo o vašem koncu.
Sigur Ros nikdar nismo šli narazen, po takratni turneji je šlo za skupno odločitev, da vzamemo leto dni premora. Kasneje se je izkazalo, da tudi to ni bilo res. Turnejo smo zaključili novembra 2008, a že marca naslednje leto smo bili znova skupaj v studiu, le da tega nismo obešali na veliki zvon. Torej obdobje mirovanja le ni bilo tako dolgo, kot se je namigovalo, le včasih ne povemo vsega. Dober mesec dni smo preživeli v studiu in že pripravljali album Valtari. Delali smo z zavoro, saj nismo hoteli prehitevati stvari. Raje smo pustili, da so ideje malce odležale, in se jim kasneje znova posvetili. Jonsi se je ukvarjal s solo albumom, zato mu je čas brez Sigur Ros prišel prav - pa tudi nam, da smo kakšno studijsko intervencijo naredili brez njegove vednosti. Priznam, malce smo bili zlobni. Poleg tega smo tudi kot bend stalno nekaj počeli - ne nazadnje smo izdali živi album in koncertni film Inni…
Prav na omenjenem "popastem" albumu se nahaja skladba Festival, ki nekako že da slutiti vaš zvokovni povratek domov, kakor se tudi lahko razume Valtari…
Najbolj čudna stvar pri albumu Valtari je, da je nastajal zelo dolgo. Prve posnetke smo naredili že leta 2006. Takoj, ko smo zaključili delo na albumu Takk, smo začeli delati na idejah, danes zbranih na tem albumu. V tem tiči osnovni razlog, da ga je bilo tako težko končati - ker je album kot celota zelo shizofren in nima neke kompaktne oblike, kot so jo imeli naši prejšnji projekti. Želeli smo posneti ambientalno ploščo, ki bi imela "sound", s katerim bi se približali našemu izhodišču. Skladba Festival je tako blizu temu, a še vedno zelo daleč od idej, zbranih na Valtari.
Omenili ste, da so nekatere skladbe starejšega datuma. Ali obstaja razlog, da ste jih dali takrat na hladno? Ali so potrebovale čas, da so nekatere ideje, skrite v njih, dozorele?
Ne gre za dovršene skladbe, bolj za kratke inserte, ki so nam bili všeč, a nismo vedeli, kako bi jih povezali v enotno pripoved. Posneli smo kratke in daljše sekvence, od trideset sekund tja do nekaj minut. Vmes smo se začeli zanimati tudi za druge ideje, jih realizirali, a v sebi vedno nosili opomin, da moramo te "ostanke" nekoč realizirati v smiselno celoto - nekoč, ko bomo vedeli, kako! Za Valtari tako pravim, da je to album, ki se je moral zgoditi.
Prav na njem je prišlo do trka starih in novih idej - ali je težko včerajšnje rešitve povezati z današnjimi idejami?
To je bil najtežji del realizacije albuma - dosnemavanje, kolažiranje, produkcija sama. Nekatere skladbe, na primer Rembihnutur, bi lahko uvrstili že na prejšnje albume, a nismo vedeli, kako. Veliko vlogo pri tem je odigral producent Alex Somers. Hitro smo spoznali, da je bil on tisti manjkajoči člen. Takoj je slišal, kako bi stvari morale zveneti, jih povezal ter vzpostavil vmesnike, ki so sekvence povezali v zaključeno delo.
Mislim, da Alex ni imel težkega dela, saj je praktično del družine Sigur Ros.
Imel je predvsem potrpljenje, ki ga mi nismo imeli.
Prvi vtis ob poslušanju albuma je, da ste tokrat nekoliko zapostavili vokal in dali prednost instrumentalnim intervencijam.
Vse stvari, ki so povezane z glasbo, počnemo nezavedno. Imamo nek načrt, a zgolj toliko, da imamo neko oporo, če gredo stvari narobe - pri ustvarjanju glasbe in snemanju pa se povsem prepustimo občutkom. Pri Valtari je bila osnovna ideja ta, da posnamemo atmosferski album, to pa je bilo tudi vse, kar je bilo načrtovano. Tudi besedil je bilo sprva več, kot jih je pozneje Jonsi odpel. V danem trenutku smo začutili, da so odveč, zato smo raje delali na intrumentalizaciji. Tako preprosto je to - na neki točki se odločiš in tako potem ostane.
