Tisti, ki Olimpijo spremljajo skozi zgodovino, vedo, da trenutni položaj ni nič novega. Nesrečni nogometni kolektiv od leta 1991, odkar obstaja slovensko državno prvenstvo, spremljajo finančne težave, razprtije, nejasnosti... V času Jugoslavije je bila Olimpija policijski klub z močno podporo oblasti. Bila je stabilna in najboljša v Sloveniji. Po osamosvojitvi so se dolgovi in organizacijske težave začeli kopičiti. V prvih letih se to na igrišču še ni poznalo, nato vse bolj. Primat je prevzel Maribor, Ljubljana pa v zadnjih dvajsetih letih ni uspela sestaviti strukture kluba, ki bi bil mestu v ponos. Temu primerni so tudi rezultati, ki jih dosega članska ekipa. Poraja se vprašanje, zakaj? Eden tistih, ki klub skozi čas podrobno spremlja, je Marko Miklavič, nekdaj vodja navijačev Green dragons, danes športni novinar. "Eden od problemov je v okolju. Ljudje se ne znajo združiti, kot so se v Mariboru pod vodstvom Zlatka Zahovića. Še pomembneje je, da tisti, ki pridejo v Olimpijo, najprej vidijo lastne interese. Tu tiči bistvo. Olimpija je maska v rokah ljudi, ki jim je mar le za doseganje osebnih ciljev. Zato se dogajajo znane stvari." Pravi, da v isti koš spada tudi sedanje vodstvo z direktorjem Sanelom Konjevićem in predsednikom Izetom Rastoderjem, pa tudi Mile Ačimović, ki ga uradno ni več v klubu.

Rastoderju v neuradnih pogovorih nekatera znana nogometna imena očitajo avtoritarnost. Pa da zmotno misli, da se spozna na nogomet, kar vodi v neposrečene odločitve, skregane z nogometno logiko, medtem ko naj bi debela denarnica privlačila razne svetovalce. Pod Rastoderjevim vodstvom so nogometaši plače dokaj redno dobivali. Vse do pred kratkim. Plačila za julij namreč zamujajo, razlog pa niso morebitne finančne težave, ampak naj bi bila to kazen za slabše rezultate. Še preden sta odstopila Ačimović in Šiljak, je bilo nogometašem rečeno, da bodo plačilo za svoje delo dobili, ko bodo dosegli prvo zmago, ob treh zmagah zapored pa premije, ki jih sicer ne poznajo. Vzeli so jim tudi klubske avtomobile, zato je nastal problem, kako naj pridejo v 20 kilometrov oddaljeno Duplico pri Kamniku, kjer trenirajo. Kontroverznih ukrepov in organizacijskih spodrsljajev je bilo pod taktirko sedanjega vodstva več. Pred dvema letoma so nogometaše zaradi neporavnanih računov vrgli iz sob, kjer so bivali.

Podobne zgodbe, kot so iz Stožic prihajale v minulih dneh, so nekoč izza Bežigrada. Dolg se je kopičil že, ko je bil prvi mož Ivan Zidar, minus na bančnem računu se je povečeval tudi kasneje. Nihče od veljakov v direktorskih in predsedniških vlogah, kjer so se zvrstili Peter Ameršek, Ivan Prostor, Jože Colarič, Miro Gavez..., ni voza potegnil iz blata. Da bi se rešili dolga, so ustanovili nova društva. Tako je bilo nenadoma več Olimpij: NK SCT Olimpija, NK Olimpija, NŠD Olimpija... Nogometna zveza pod vodstvom Rudija Zavrla je v tistih časih tolerirala tako imenovana "by-pass" društva. Na tak način so se klubi znebili dolgov in kot druga pravna oseba nastopali v prvi ligi. Ko je leta 2002 na čelo ljubljanskega kluba s poslovnim interesom prišel Jurij Schollmayer, je bil srž problema ravno v tem, v pravnem nasledstvu. Schollmayer ni želel prevzeti pravnega nasledstva oziroma dolga NK SCT Olimpija in NK Olimpija, ki je po njegovih besedah tedaj znašal okoli osem milijonov mark oziroma štiri milijone evrov. Nogometna zveza pod vodstvom Rudija Zavrla je trdila nasprotno in razvnel se je boj.

"Ko sam še nisem bil v nogometu, je nogometna zveza na sestanku klubov, ki so uporabili by-pass, dovolila delovati na tak način oziroma ostati v ligi. Ko sem prišel v klub, pa so dejali, da je NŠD Olimpija, katere upravljalec sem bil, pravna naslednica prejšnjih dveh Olimpij. Vsi smo vedeli, da to ne drži, a so na vsak način vztrajali pri tem," je dejal Jurij Schollmayer, ki je ravno zaradi tega po dveh letih zapustil Olimpijo. Ostal bi nekoliko dlje, če bi se kaj premaknilo pri gradnji stadiona, ki ga je želel zgraditi.

Leta 2005 mu je dalo sodišče prav. Odločilo je, da Olimpija, ki jo je vodil, ni bila pravna naslednica prejšnjih Olimpij. "A tedaj je bilo že prepozno. Nisem bil več v nogometu. Ni imelo smisla, da bi posegal po tožbah," pravi in dodaja, da tudi okolje ni bilo najbolj primerno za ustvarjanje uglednega nogometnega kluba. "Ko sem prišel za Bežigrad, je imela Olimpija okoli milijon evrov sponzorskih sredstev. Rekel sem si, da potrebujemo še milijon in bo v redu. A takoj po mojem prihodu so nam skoraj vsi sponzorji obrnili hrbet. To precej pove o okolju, v katerem deluje Olimpija," je dejal. Po besedah nekaterih nogometašev, ki so igrali v tistem času, so bile takrat plače redne, organizacija na primerni ravni. V ekipi so bila znana imena na čelu z Robertom Prosinečkim, največjim zvezdnikom, ki je kadar koli igral v slovenski ligi. Temu primeren je bil obisk na tekmah.

Da okolje ni naklonjeno gradnji uspešnega kluba, meni tudi Bojan Prašnikar, ki je bil v štirih obdobjih pri Olimpiji. V sedemdesetih kot igralec, v prvi polovici devetdesetih je bil dvakrat državni prvak, leta 2001 je bila Olimpija pod njegovim vodstvom druga po znameniti tekmi za naslov prvaka proti Mariboru in nazadnje letos, ko je bil na klopi le nekaj mesecev. "Ključno je, da so pričakovanja nerealna. Problem je tako v vodstveni strukturi kot okolici. Vse se hoče storiti čez noč. V nogometu pa se to ne da. Nogomet ima svojo logiko, ki jo je treba dobro upoštevati, kar pa v Ljubljani ni mogoče," meni Bojan Prašnikar.

Po Schollmayerjevem odhodu je bil klub v še večjih težavah kot prej in kmalu je sledil popoln potop. Dogodil se je leta 2005. Tedaj je šla voda dokončno čez rob. Olimpija ni prestala licenciranja in sledil je sestop v peto ligo. Umrl je en klub, istega leta se je rodil nov. In z njim tudi nov boj. Tokrat za ime Olimpija. Ustanovili so NK Bežigrad z jasnim namenom, da se nekoč preimenuje v Olimpijo, ki je takrat formalno še obstajala. Stara Olimpija z vsemi enormnimi dolgovi je bila namreč likvidirana šele leta 2008. Prvi predsednik Bežigrada je bil Miloš Junkar, vodja projekta na igrišču Primož Gliha, pomembno besedo sta imela še Aleš Remih in Janez Sodržnik, kasneje se je pridružil tudi Miran Pavlin. Ta je bil skupaj s somišljeniki glavni nasprotnik ideje, da bi se klub združil z Interblockom Joca Pečečnika. Leta 2007 je Bežigrad ostal član akademske športne zveze Olimpija in s tem postal upravičen do uporabe tega imena. Preimenoval se je v NK Olimpija Bežigrad, leto kasneje pa v Olimpija Ljubljana, kakor se imenuje danes.

"Težko je reči, da je to isti klub," o sedanji Olimpiji v primerjavi s staro pravi Prašnikar. Da nova Olimpija razen imena nima veliko skupnega s staro, meni tudi Schollmayer, z njima se strinja še marsikdo. Nekdo je nekoč rekel, da je nogomet pošten do tebe, če si ti do nogometa. Ali je Olimpija poštena do nogometa, pa je mogoče razbrati že iz njenega grba. Tam se sveti letnica 1911. Ne le, da to ni letnica ustanovitve nove Olimpije (ustanovljena je bila leta 2005), ampak ni niti stare. Resda začetki ljubljanskega nogometa segajo v leto 1911, ko je bil ustanovljen prvi klub. A imenoval se je Ilirija, ne Olimpija. Ta torej ni stara 101 leto, temveč sedem let.