Nova tovarna naj bi stala na istem mestu kot stara, torej v Ormožu. "Če jo bomo ponovno gradili, bo to feniks na pogorišču nekdanje slovenske politike," meni Franc Štih, ki je bil eden naših največjih pridelovalcev sladkorne pese. Štih slovenskim politikom očita, da so prvi prodali državne delnice TSO tujcem in k istemu početju nato spodbudili še zadruge.
Pesa dobro prenaša sušo
Za ponovno obuditev pridelave sladkorne pese se naš sogovornik zavzema iz več razlogov: "Na poljih nam manjka ta strateško pomembna kultura v kolobarju. Pesa je zelo trdoživa in je edina kultura izmed teh, ki so zdaj na polju, ki dobro prenaša sušo. Pred tridesetimi leti so nas težko prepričali, da smo se odločili zanjo, saj je za pridelavo zelo zahtevna poljščina. Počasi smo jo osvajali, a ko smo jo osvojili, ko smo bili na vrhuncu tako po njeni kakovosti kot količini in ko smo imeli na poljih najsodobnejšo mehanizacijo, so nam tovarno zaprli."
Franc Veršič, podpredsednik Združenja pridelovalcev sladkorne pese, spomni, da je odločitev o zaprtju TSO padla v času, ko je bila kmetijska ministrica Marija Lukačič. "Dopovedovali smo ji, da je velika škoda, da ukinjamo pridelavo in predelavo pese," pravi Veršič in razkrije, kako so si v združenju zamislili ponovno obuditev te proizvodnje. Začeli bodo s študijo o upravičenosti projekta, nadaljevali pa z lobiranji v Bruslju, kajti Slovenija bi smela sladkor proizvajati le, če bo EU ukinila proizvodne kvote zanj. Zaradi zaprtja TSO je namreč naša država iz evropskega proračuna prejela zajeten kup (dobrih 63 milijonov evrov) denarja: 34,8 milijona evrov lastniki TSO, 900.000 evrov rafinerija in 27,4 milijona kmetje v obliki neposredne pomoči oziroma investicijskih podpor. "Ta odškodnina je bila le navidezno velika. Nekateri so z njo plačali nekaj položnic, drugi smo nabavili mehanizacijo, toda če bi iz dobička od pridelave pese najel kredit pri banki in ga vsa ta leta odplačeval, bi bil na boljšem, saj bi brezplačno dobival še stranske produkte od sladkorne pese. TSO nam je namreč dajala separacijski mulj, zaradi česar smo potrebovali skoraj tretjino manj mineralnih gnojil," nam je pojasnil Franc Štih.
Tudi živilci so za
Slovenija porabi okoli 100.000 ton sladkorja na leto, če bi njegovo proizvodnjo oživili, pa njeni snovalci načrtujejo, da bi slovenski predelovalci surovino zanjo pridelovali na 8000 hektarjih površin. Tovarno naj bi zgradili na pogorišču stare, jo financirali s krediti, kmetje z imeni in priimki pa naj bi bili v njej vsaj 25-odstotni lastniki.
Za ta projekt se ogrevajo tudi proizvajalci pijač in konditorskih izdelkov. Tatjana Zagorc, direktorica Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij, pravi, da zato, ker so se tudi njim, odkar nimamo lastne proizvodnje sladkorja, pogoji poslabšali. "Evropski trg s sladkorjem obvladujejo trije veliki trgovci. Lani, ko je bila kriza s sladkorjem, ko ga dva meseca skorajda ni bilo mogoče nikjer kupiti, so ga naša živilska podjetja nabavljala po bistveno višji ceni kot konkurenca. Avstrijci, denimo, so ga kupovali po 450 evrov za tono, slovenski živilci so zanj plačevali 1100 evrov," razmere opiše Zagorčeva in sklene: "Človeka boli srce, ker so uspešno tovarno, ki je zaposlovala kopico visoko izobraženih ljudi in s katero je intelektualno živela vsa okolica, zaprli in razgradili, a zdaj sanjajo o novi. Morda se pa te sanje ob dobrem poslovnem načrtu uresničijo..."
