Slovenija premore pestro pahljačo izbire nosilcev izobraževanja od vrtca do univerze - kajpak okrašeno z značilnim nerganjem vseh vpletenih. Nejevolja je pogosto na mestu: vrtci v pomlajajočih se soseskah že vrsto let ne dohajajo povpraševanja, podružnične šole so pod nenehnim pritiskom kratkoročne (kratkovidne) racionalizacije, najbolj popularne gimnazije omejujejo vpis na najbolj odlične med odličnimi, trnova pot do vpisa na nekatere študijske smeri meji že na absurd ...

Kljub naštetemu pa se v katerikoli druščini, seveda s posebnim užitkom, če vsebuje vsaj enega pedagoškega delavca, razplamti debata o izbiri ter o dobrih in slabih: vrtcih, osnovnih, srednjih in glasbenih šolah, fakultetah in športnih klubih. "Kam boste pa vi vašega ta malega vpisali? V Rdečo ali Rumeno osnovno šolo? Mi smo v taaaki dilemi. V Rdeči imajo zelo fletno ravnateljico, v Rumeni pa je menda ena krasna vzgojiteljica za prvčke. Pa vaš ta srednji, ki ima vse pet? Bo šel na Vrhunsko ali na Vrhovno gimnazijo? Za našega si ne moremo dosti zmišljevati, gre kar na Vaško, kjer vse od kraja vzamejo. A vaš ta velik pa kar na medicino, pravite? Na katero fakulteto pa - na Podgrajsko ali Obrečno? Menda je kar precejšnja razlika med njima. Naš se je odločil, da bo pravnik, ampak je imel zelo malo točk na maturi in je sprejet na Obmejno - kaj hočemo; klima je pa menda tam zelo ugodna."

Neskončna lahkost/peza (pre)velike izbire na področju izobraževanja je za starše in otroke pogosto bolj naporna kot šolanje, ki sledi. Menim, da predvsem zato, ker posledicam te izbire pripisujemo pretiran pomen. Na lastni koži sem občutila, da v nekaterih okoljih veljajo za neodgovorne ali čudaške starši, katerih otroci obiskujejo kar tisto osnovno šolo, v katero so "padli" glede na šolski okoliš, gimnazijo izberejo po načelu "kamor se pride peš v četrt ure", študij pa po "srčnem imperativu".

V priročniku Andreja Korena Ravnateljevanje – Vprašanja o vodenju šol brez enostavnih odgovorov (Univerza na Primorskem, Koper; Šola za ravnatelje, Ljubljana; 2007) beremo: "Marzano piše tudi, da skupina dejavnikov na ravni šole prispeva 7 odstotkov spremenljivk vpliva na dosežke učencev. Spremenljivke na ravni učiteljev, kot so metode poučevanja, oblikovanje kurikula in vodenje razreda, prispevajo 13 odstotkov. Spremenljivke na ravni učencev – domače vzdušje, predhodno znanje in motivacija, nadarjenost in zanimanje – pa prispevajo 80 odstotkov. Na prvi pogled torej ravni šole in učiteljev nista videti pretirano pomembni. Vendar sta. Marzano (2000) pravi, da podatek, da šola pri dosežkih učencev prispeva 10 odstotkov razlik, pomeni izboljšanje za 23 odstotnih točk. Povprečen učenec, ki obiskuje 'dobro' šolo, bo imel za 23 odstotnih točk boljši dosežek kot povprečen učenec 'slabe' šole. Če gledamo tako, šola veliko prispeva k dosežkom učencev."

Navedki iz priročnika za ravnatelje so mi blizu, tudi če se oprem le na svojo dolgoletno prakso v srednji šoli, ki si dijakov ni mogla izbirati, ampak je sprejemala vse, ki so se nanjo vpisali. Bera lastnih zaključkov, ki jih uspem napraviti, pa je iz leta v leto bolj borna in je zdaj taka: prvič, srednješolca se ne da niti predvideti (ker je iz drugega vesolja) niti prevzgojiti (ker smo za to nekaj let prepozni); drugič, delo učitelja je v mladostniku razviti ali vsaj ne pokvariti, kar je v zasnovi dobrega; tretjič, generacija je, kakršna pač je - prej ko ji prideš pod kožo, šolmošterček, bolje zate. Tretji zaključek velja le za generacijo dijakov; za generacije staršev namreč slutim le to, da prihajajo v valovih: valu permisivnih staršev iz zadnjih dveh desetletij prejšnjega stoletja bo po kratkem oddihu sledil val permisivno vzgojenih staršev, juhu!

Po opažanjih mojih znancev, ki poučujejo mlajše otroke, nas čaka sedem suhih let: če starši od športnega trenerja pričakujejo, da bo njihovega desetletnika, prisotnega na manj kot polovici treningov, pripeljal v državni vrh, bomo morali tudi "navadni učitelji" iz vode delati vino. To, da je večina osnovnošolcev odličnih in prav dobrih ter da ima celo na "vaških" gimnazijah skoraj polovica dijakov prvega letnika dokazilo o nadarjenosti, mojo trditev navidezno postavlja na laž, a kaj, ko slovenske Potemkinove vasi niti kulis nimajo več… Če bi bili, denimo, vsi lepi, beseda lepota človeštva ne bi vznemirjala, ker ne bi ničesar označevala. Slovenska osnovna šola postaja navidezni svet Odličnih in Nadarjenih, pri čemer ti dve oznaki ne pomenita skoraj ničesar več.

Ob poročilih o rezultatih prehoda s srednjih šol na fakultete prihaja do nasprotne situacije: delež uspešnih se stabilizira in postane statistično normalen, zato je nujno treba najti kaj, kar ni normalno v kakem drugem pogledu... Iskreno se razbesnim ob ciklično objavljanih komentarjih o tem, da naša šola promovira mlade, ki so "prilagodljivi"; praviloma so takoj za tem navedena dekleta kot tisti del populacije, ki to značilnost sistema "bolje izkoristi". Kako poenostavljeno in nepošteno! Se mar učimo pri iranskih ideologih? Ali je vključenost v družbo in v aktualni sistem izobraževanja, ki je kljub slabostim rezultat nekega konsenza, nujno nekaj grešnega? In - ali je prav vsak, ki se ne prilagodi, potencialni ajnštajn?

Druga skrajnost je namreč individualizacija za vsako ceno, ki se pri nas izraža s poplavo odločb o posebnih potrebah. S pretirano individualizacijo lahko povsem izničimo pomen socialne vključenosti; še več: otrok ali mladostnik bo nekoč odrasel in iskal službo, pečat "posebnih potreb" pa bo prežal nanj v žalostni družbi drugih okostnjakov iz omare. Dobronamerne pobude staršev in uspešna obravnava strokovnih služb kaj lahko pripeljejo tudi do absurdnih odločb o prilagojenem pouku za bodočo vzgojiteljico, ki ima motnje pozornosti, ali za bodočega ekonomista, ki ga pesti diskalkulija. Še tako razumevajoč bodoči delodajalec ničesar od navedenega ne bo mogel niti smel razumeti kot priporočilo.

Odločba, ob kateri moja nekdanja dijakinja s cerebralno paralizo uspešno študira slovenistiko in ki je tudi pri poklicu ne bo ovirala, je vse kaj drugega. Pisala sem že o tej gimnazijki, ki se je kljub črnim napovedim ne le prebila skozi gimnazijsko matematiko, ampak jo je na maturi opravila z odlično oceno. To dekle je poosebljen dokaz, da ama quilla (ne bodi lenuh), etično-moralno pravilo domorodcev plemena Kečua, zapisano celo v bolivijsko ustavo, še vedno deluje. "Ali boste vadili ali pa vas bo na odru deset minut fajn sram," je nedavno pridigal moj znanec glasbenik devetim malim instrumentalistom, ki so se pripravljali na nastop. In so vadili, vadili, vadili, ker niso dopustili, da bi jih bilo sram… Pravi balzam v času, ko je biti nadarjen-ampak-len ponosno izrečen izgovor za vse neuspehe in ko je sram menda le še slabiče.

V iskreni želji, da bi otroku pomagali, nekateri starši izgubijo kompas. V drugem razredu osnovne šole na roditeljskem sestanku besnijo, da je šola tista, ki naj otroka uči, ne pa da morajo oni sedeti poleg, ko se otrok prebija skozi Psička Pafija. (Mimogrede: Težave in sporočila psička Pafija Polonce Kovač so jagodni izbor življenjskih spoznanj o sobivanju.) V tretjem razredu starše "sreča pamet": namesto otroka izdelajo kartonsko uro, saj bi bila njegova gotovo slabo ocenjena (celo moj mož si je privoščil ta greh, nakar mu je učiteljica na moje nezatajevano veselje brala levite). V petem pišejo domače naloge in izdelujejo plakate. V devetem in nato do konca srednje šole sestavljajo lažna opravičila in besne prijave na šolski inšpektorat. Tudi taki so, a k sreči maloštevilni, ki si (v današnjih časih?!) najdejo dodatno službo, da lahko plačujejo inštrukcije, in ko to ni dovolj, šolnine za "bolj prijazne" srednje šole in fakultete.

Naj ob zaključku priznam, pa če me jadikujoči cehovski kolegi raztrgajo na kosce: v zadnjih nekaj letih sem se znašla v nekakšnem čarobnem oblaku, v katerem se mi večina prej zapisanega zdi bolj kot grde sanje - ali pa je to, kar doživljam zdaj, različica alamutskega raja. Iz leta v leto doživljam manj konfliktov, komaj kak popravni izpit še podelim, skoraj vsi dogovori čudežno držijo, starši moji strokovni presoji večinoma zaupajo, rezultati se višajo… Morda gre za zatišje pred viharjem. Pa kaj.

Starši in dijaki "moje" dovčerajšnje 4.b, tole razmišljanje posvečam vam, ki ste osmislili štiriletno delo vseh vaših učiteljev in nam v malho nasuli še dobro mero optimizma za prihajajoče generacije!

Marta Zabret poučuje matematiko na Gimnaziji in srednji šoli Rudolfa Maistra v Kamniku.