Morda je šlo za neuspel manever, s katerim bi vplivali na sodnika, o čemer je po tekmi govoril Aleš Mejač. Morda za podzavestno reakcijo, povezano s strahom pred napako, ki bi jo lahko odrešil sodniški pisk. Tudi o strahu oziroma živčnosti, ki jo je prinesla "tekma desetletja", je govoril trener Maribora Darko Milanič. Kljub pozitivni energiji, ki je je bilo v Ljudskem vrtu znova v izobilju, so bile noge v prvem polčasu namreč nekoliko trde. Še precej bolj se je vijolični strateg hudoval nad reakcijo nogometašev v tistem odločilnem trenutku. Dejal je, da mu gredo trenutki nezbranosti, ko nogometaši zastanejo in mahajo z rokami proti sodniku (v tem primeru Arghus, Tavares in predvsem Jasmin Handanović) močno na živce, kajti nogometaši naj bi igrali, ne pa razpravljali s sodnikom.

A pravijo, da je po bitki lahko biti general. Če bi Borbalan nasedel, namreč to danes ne bi bila glavna tema pogovorov med navijači, ki so kljub razočaranju še dolgo v noč prepevali po mariborskih lokalih. Čeprav se je med tekmo zdelo, da se je sodnik odločil napačno, je po analizi, ki so jo opravili tuji mediji, bližje resnice, da žoga stranske črte ni prešla z vsem obsegom. Tako sodnik za golom Muniz Fernandez ne bo nosil toliko bremena, kot ga je pred dnevi po tekmi med Osasuno in Barcelono, ko je spregledal prepovedan položaj ob izenačujočem zadetku katalonskega kluba ter s tem oškodoval klub iz Pamplone in posredno tudi madridski Real. V vodo je padla tudi teorija zarote, o kateri so se šalili nekateri, in sicer, da Muniz Fernandez verjetno ve, da Zlatko Zahović in Darko Milanič navijata za Real...

Izgovorov pri sodniku, ki je dve napaki sicer storil (drugi zadetek Dinama je bil regularen, ob golu Mejača pa bi moral pustiti prednost), Mariborčani niso iskali. To tudi ni razlog za poraz, temveč razlika v izkušnjah in kakovosti igralskega kadra, pa tudi posrečena taktika trenerja Dinama Anteja Čačića. Nič čudnega, da mu nogometaši pravijo stari lisjak, kajti z visoko postavitvijo in presenečenjem (Ibanezom) v prvi postavi se znova ni zmotil. To mu ni uspelo prvič, temveč že 31. zapored, kolikor traja niz neporaženosti.

Verjetno nogometaši Maribora niso bili toliko zamišljeni zaradi sodniških odločitev niti igre Dinama ter taktike gostujočega trenerja kot zaradi napak ob golu, ki so odločilno vplivale na potek tekme. Milanič je dejal, da so bili na tovrstne ostre predložke Sammirja v petmetrski prostor pripravljeni, a se je znova potrdilo, da teorija in praksa v nogometu včasih stojita na nasprotnih bregovih. Ob podobnih podajah so bili namreč vijolični večkrat nezanesljivi. Škoda, kajti zanimivo bi bilo videti, kako bi Maribor igral, če bi bil izid dlje 0:0 in bi imel ligo prvakov na dosegu roke. Tako pa je bila pot Dinamu proti ligi sanj hitro tlakovana. Ob prednosti, ki so jim jo podarili Mariborčani, so lažje uveljavili premoč v kakovosti posameznikov in prevladi na sredini igrišča, ki je bila znova odločilna.

Tako se Mariborčani tekmecu niso dovolj približali, da bi jih do lige prvakov lahko poneslo občinstvo, ki je bilo tudi tokrat glasno. Še več kot 20 minut so najbolj zvesti navijači Maribora ostali na stadionu, nogometaši pa so iz slačilnic prišli nazaj na igrišče in jih pozdravljali. Še peščica prijateljev Dinama, ki so se med tekmo nekajkrat pogumno oglasili, a bili hitro utišani s huronskim žvižganjem, je z občudovanjem gledala na drugo stran stadiona.

In najpomembneje: dogajanje je ostalo v okvirih športa tako na tekmi v Zagrebu kot Mariboru. V nasprotju z nekaterimi minulimi tekmami med slovenskimi in hrvaškimi moštvi izgredov ni bilo, zato bo ostal zgolj spomin o tekmi med novim neuradnim prvakom nekdanje Jugoslavije (Dinamo) in podprvakom (Maribor), ki je obema prinesel veliko. Dinamu ligo prvakov, Mariboru pa nov napredek pri rasti, ugledu in krepitvi tradicije kluba. Obenem je dal vijolični ponos drugim nogometnim delavcem (vsaj peščici, ki je pri svojih namerah iskrena) upanje, da je mogoče izplavati iz živega blata, v katerega se pogrezajo klubi.