Prof. dr. Janez Bogataj, etnolog

"Dokler nisem prebral vtisov tokratnih turistk, ki sta obiskali Postojnsko jamo in Predjamo, sem bil prepričan, da samo naši turisti negodujejo nad cenami za ogled jame in drugih znamenitosti. Sedaj pa vidim, da sta se ob to obregnili tudi Rusinji. Toda pogled in izkušnje potrošnika so eno, objektivno vrednotenje te brez dvoma pomembne turistične podrobnosti pa nekaj drugega. Zlasti Postojnska jama je brez dvoma verjetno ena tistih slovenskih naravnih in turističnih atrakcij, ki jim lahko pripišemo svetovni pomen. In vsak, ki je obredel že nekaj sveta, mi bo potrdil, da imajo take svetovne posebnosti in zanimivosti tudi svoje posebne cene. Zato menim, da sta bili ponudba paketa kot tudi cena le za Postojnsko jamo in grad Predjama v primernih okvirih. Manj primerno je bilo neznanje študenta, ki je (sicer pošteno) priznal, da prvič sliši za ponudbo pršuta, hišnega kruha, kozarca vina in sira v lokalu Modrijanove domačije. Očitno je temeljito 'usmerjen' le na uspešno prodajo paketov. Seveda je treba pri negodovanju tokratnih gostij o žafranasto dragi Postojni le upoštevati, kaj turist za določeno ceno dobi in kakšne so vsebine npr. štirih atrakcij. K takim paketom sodi tudi primerna usposobljenost vodnikov in vodnic. Pri tem je dobro znanje določenega jezika tako rekoč nujnost, vendar pa sta še pomembnejša vsebina in slog posredovanja informacij. Pri toliko posameznikih in skupinah, ki obiščejo jamo, lahko vodenje pri posameznikih postane tudi vodniški avtomatizem ali, kot je menila naša tokratna gostja, je vodnica 'po liniji najmanjšega odpora povedala svoje, ni pa znala pritegniti'. Vodenja v jami potekajo verjetno v jezikih tistih turistov, ki so med najpogostejšimi in predvsem najštevilnejšimi obiskovalci jame. Za nekatere druge jezike imajo slušalke, ki pa jih morajo turisti plačati, kot beremo iz zapisa. Brezplačnost slušalk bi bila morda dobra gesta, saj dobro vemo, da pogosto velika dejanja in uspehi v turizmu temeljijo na drobnih pozornostih in detajlih. Izvidnici sta pohvalili sprejem in informacije v postojnskem TIC ter organizacijo ogleda Postojnske jame, ki 'teče kot švicarska ura'. Prav gotovo laskavi priznanji, ki ju lahko tudi sam potrdim.

Nova zgodba za gostji je bil grad Predjama. Začudila ju je 'izrazita nerazvitost gostinstva', kar lahko z izjemo ponudbe v Jamskem dvorcu v Postojni le potrdim. To velja tudi za katastrofalno postrežbo, 'vesoljsko' strežno osebje in neizdajanje računov. Grad Predjama je zaradi posebne lege vsekakor eden najbolj atraktivnih gradov v Sloveniji. Vendar menim, da bo moralo sedanje uspešno vodstvo Postojnske jame nameniti v prihodnje prav vsebini tega gradu kar največ pozornosti (in seveda tudi nekaj sredstev). Zametki drugačnega pristopa so bili že narejeni, a je celota ostala neuresničena. Turisti pričakujejo vsebine za drzno postavljenimi grajskimi zidovi, zgodbe o Erazmu, češnjah in stranišču, grajska kuhinja mora biti opremljena kot kuhinja in ne le z napisom, turiste zanima, kje in predvsem kako so na gradu živeli, torej tudi spali itn.

Tudi v Postojni se je pokazala pogosto neprijetna značilnost našega turizma, in sicer nepoznavanje lokalne in regionalne kulinarike ter izbor lokalov, ki naj bi jih še posebno priporočili turistom. Čeprav sta naši gostji posebej poudarili, da iščeta dobro gostilno, sta se na seznamu treh lokalov znašli kar dve piceriji. Še bolj šokantne so bile izkušnje z natakarjem v gostilni Ob kaminu, čeprav je, po njegovih uvodnih baletnih spretnostih s prtom in odsotnosti najbolj temeljne zadeve pri komunikaciji z gosti, namreč da jih pozdravimo, sledilo zadovoljstvo z lignji z žara, ki so jim dodali še bučke in korenje. Tej jedi pravijo lignji po mediteransko, kar je pač ne preveč dobra domislica gostincev. Vprašanje je, ali sestavine jedi na krožniku upravičujejo njeno ime.

Toda kljub visokim cenam, mrazu v jami, neprijaznim natakaricam, natakarju, ki ne zna pozdraviti, picerijam, ozkim cestam in slabo označeni poti do gradu Predjama ter še čemu lahko iz zapisa razberemo splošno zadovoljstvo z obiskom. Vse je odtehtala namreč jama, torej zgledno urejeno naravno okolje z okamenelimi tisočletji."

Vito Avguštin, Dnevnikov urednik in novinar

"Začetek zadnje zgodbe v okviru Dnevnikove izvidnice je bil kot balzam za kar nekaj prejšnjih izkušenj - uslužbenka v TIC je bila očitno takšna, kot se za to službo spodobi. Končno nekdo od promotorjev turizma ni izustil, da pri njih ni prav veliko stvari, ki bi si jih turist lahko ogledal, končno nekdo, ki gostov ni pošiljal v sosednje mesto, ker da je bolj zanimivo. 'En dan je čisto premalo, da bi si pogledali vse, kar ponujamo. Pri nas res lahko vidite ogromno zanimivega,' je naši ruski turistki prijazno povedala uslužbenka postojnskega TIC.

Vedno in povsod se najde kdo, ki mu ni pomoči in pokvari vtis o kraju in dogodku oziroma v obetajoče popoln dan pravljičnega ogleda vnese vsakdanje tegobe in običajne zoprnosti. Vendar takšno je življenje tudi sicer in takšen nebodigatreba posameznik ali posameznica v spominu na izlet vsekakor vsaj malo zbledi, če se osnovne stvari dobro iztečejo. Če že mora iti kaj narobe, je pač boljše, da imaš težave s parkiranjem, pa je potem ogled tistega, zaradi česar si iskal parkirni prostor, toliko bolj impresiven in nad pričakovanji. Je že boljše, če je natakar zoprn, pa je potem hrana okusna, in ne obratno.

Kot v večini je tudi tokrat še najbolj šibka točka vseh turističnih znamenitosti in krajev zgodba - pripoved, ki obiskovalca pritegne, mu polepša dan, ga nasmeji in mu da občutek, da so to, kar je slišal, povedali samo njemu. Da lahko prijateljem potem doma o stvareh in znamenitostih, za katere vsak misli, da jih pozna, pove nekaj več in veliko bolj zanimivega, kot je možno prebrati in videti na spletu; da si vsak od prijateljev potem želi še sam na podoben izlet."