Vseeno je ob prihodu tja najprej obiskala Turističnoinformacijski center, kjer so jo dodobra založili z zemljevidi, zgibankami, prospekti in priporočili iz ust prijazne uslužbenke, ki je Tetyano hitro postavila na realna tla: "En dan je čisto premalo, da bi si pogledali vse, kar ponujamo. Pri nas je res mogoče videti ogromno zanimivega." Zato ji je predlagala, da svoj omejeni čas v Postojni seveda nameni ogledu najbolj znane turistične jame na svetu, za piko na i pa še spoznavanju malo manj obleganega Predjamskega gradu. Tetyana se je zavedala, da videti več najbrž res ne bo šlo. "Ogled jame vzame kar veliko časa: da prideš do tja, se malo razgledaš, dobiš vse informacije, se prebiješ mimo ostalih turistov in se za konec še poslikaš pred vhodom."

A še pred tem

Dan sta s prijateljico začeli s kofeinskim postankom v obcestnem lokalu na Vrhniki, v Argos Cafeju. "Po 20 minutah čakanja sva dobili hladno kavo. Pa še računali so nama jo po drugačnih cenah, kot so bile napisane v ceniku," se slabega začetka spominja Tetyana. Nato sta nadaljevali z avtom po stari cesti, saj nista imeli vinjete, pa še veliko bolj sta uživali v počasni vožnji in čudoviti slovenski naravi. Po uri mirne vožnje po lepi cesti, ki sta jo imeli praktično zase, sta zapeljali skozi središče Postojne, kjer jima je v oči takoj padla ogromna tabla z znamenito črko "i". Prijazna uslužbenka, ki ju je založila s promocijskim gradivom, ju je tudi povabila v muzej v zgornjem nadstropju, kjer naj bi imeli veliko zanimivih stvari. "Ker je vsako prvo nedeljo v mesecu brezplačen, je predlagala, da prideva takrat," se uvidevnosti uslužbenke spominja Tetyana. "Poleg tega se je bližal čas naslednjega ogleda jame, ki sva ga hoteli ujeti, pa še avto sva pustili ob nekem gradbišču, saj ni bilo v bližini nobenega parkirišča..." Tako sta pohiteli novim doživetjem naproti.

Operacija Postojnska jama

Z gradbišča sta preparkirali na urejeno parkirišče ob ploščadi pred vhodom v jamo. Tam sta opazili še en informacijski center, ki pa ni bil deležen njune pozornosti, saj sta se morali podvizati, da bi ujeli naslednji vlakec. A najprej sta morali kupiti karti. Pred blagajno so ju prestregli nasmejani študentje promotorji, ponujajoči različne pakete in akcije. Na njeno grozo so ji predstavili paket za 66 evrov (50 evrov skupaj s popustom ob koncu poletja), ki vsebuje vstopnino za štiri atrakcije: Postojnska jama, Proteusova jama - Vivarij, Predjamski grad in jama pod Predjamskim gradom. Zgrožena nad cenami se je v svoji skromnosti odločila zgolj za kombinirano karto za Postojnsko jamo in Predjamski grad, kar jo je stalo slabih 28 evrov. "To se mi je zdelo še vedno predrago, da paketa za 66 evrov sploh ne omenjam!" V vsakem primeru pa zanj ne bi imela dovolj časa: "Iz jame ne moreš priti v manj kot uri in pol, če vštejemo obvezno slikanje pred vhodom, pa da se še malo razgledaš naokoli in se na koncu ob kavici prepustiš sončnim žarkom, saj je v jami res hladno, 9, 10 stopinj. Skoraj sem zmrznila in šele na sončku spet prišla k sebi." Preden sta zasedli svoji mesti na vlakcu, pa je promotorje še uspela povprašati o posebni ponudbi, ki jo je zasledila na spletu: gostom Modrijanove domačije v parku ob reki Pivki naj bi postregli s slovensko malico, ki vsebuje pršut, domači kruh, kozarec vina in sir. "Študent mi je rekel, da prvič sliši za kaj takega, da pa bo preveril, ali to samo piše ali je tudi res."

Končno pod zemljo

V uro in pol trajajočem ogledu so prevozili dva kilometra in pol z vlakcem, prehodili kilometer in pol skozi presunljive podzemne dvorane in se z vlakcem vrnili v dnevno luč. "Bilo mi je res všeč; še nikoli v življenju nisem videla česa podobnega!" edinstveno izkušnjo povzame Tetyana. Najprej jo je preplavila tesnoba, a fantazijske barve in oblike apnenčastih kreacij so ju kmalu popolnoma prevzele. "Hitro sem vzljubila vožnjo skozi ozke hodnike in res uživala." V spomin se ji je najbolj vtisnil kapnik v obliki poševnega stolpa v Pisi, poleg tega tudi stalaktiti vseh možnih barv in oblik, npr. tisti v obliki zaves. "Bila sem kot otrok!" Tetyana z velikimi očmi podoživlja skrivnosti podzemskega sveta. Nadalje jih je pot vodila mimo bazena s človeškimi ribicami, ki mnoge spominjajo na zmajeve mladičke. "To so res čudne kreature; tako dolgo živijo, od 80 do 100 let, pa še jesti jim ni treba prav pogosto," je Tetyana razmišljala med pritajenim pritoževanjem svojega želodčka. "Povedali so nam, da ne vidijo in da jih zaradi velike občutljivosti za svetlobo v bazenu zamenjajo vsakih pet let." Sicer pa niso dobili veliko informacij: le to, kako so jamo odkrili, kdaj se je v njej začel turizem, kakšna je razlika med stalaktiti in stalagmiti, a brez vsakršnih zanimivosti, anekdot. "Vodnica je - po liniji najmanjšega odpora - povedala svoje; ni pa znala pritegniti," pove Tetyana, ki sicer razume slovensko, a si je vseeno za dodaten evro priskrbela slušalke z razlago v ruskem jeziku. "V Postojni nihče ne zna rusko. Vodene skupine potekajo le v slovenskem, italijanskem, francoskem in angleškem jeziku. Vsi ostali pa si lahko doplačajo slušalke in se pridružijo eni izmed skupin."

Sicer pa Tetyana priznava, da celotna organizacija teče kot švicarska ura: 10 minut pred odhodom se odprejo vrata za vlakec, ki odrine s postaje, ko je poln. Celoten ogled pa je trajal natanko uro in pol, do sekunde točno. Pohvalila je še osvetlitev v jami, ki da pričara prav poseben ambient, in se v smehu spomnila: "Na koncu nam je vodnica pokazala še, kako je videti jama v naravni svetlobi." S prijateljico sta si bili edini: "Česa takega ne vidiš vsak dan."

Spet na prostem

"Na koncu nas je vlak pripeljal do Pivke, ki je zaradi suše skoraj ni več, in vsi smo iz podzemskega hlada takoj pohiteli na sonce." Bila je že dodobra premražena, čeprav je bila dobro oblečena in čeprav se je na vlakcu lahko ovila v eno izmed odej, ki obiskovalce ob visoki hitrosti ščitijo pred izjemno hladnim in vlažnim zrakom.

Premražene kosti sta s prijateljico nameravali pogreti ob skodelici kave. A ker so bile kavarne in restavracije v neposredni okolici vse zelo drage, sta se sprehodili nazaj v središče Postojne. Tam sta poleg restavracije Proteus našli majhen lokal z bogatim izborom sladoleda in dobro kavo po normalnih cenah. "Mestno središče je bilo preplavljeno s turisti. Z vseh strani so se razlegali tuji jeziki, predvsem francoščina, ki jo je res prijetno poslušati." Po kratkem sprehodu, za katerega sta potrebovali nekaj minut, sta sprevideli, da sta Postojno pripravljeni pustiti za sabo in v svojem raziskovanju odpreti novo poglavje.

Predjamski grad na koncu sveta

Pot ju je vodila devet kilometrov stran do Predjamskega gradu. Najprej pa sta morali plačati parkiranje, kar se je izkazalo za še eno zgodbo zase. Ker je imela Tetyana pri sebi samo bankovec za 20 evrov, ji je parkomat, na splošno zabavo dolge vrste za njo, vrnil 16 evrov in pol v kovancih. Ponovno v avtu sta videli samo eno, ne preveč nazorno tablo in bili nekoliko izgubljeni. "V križišču nisva vedeli, ali zaviti levo ali desno." Nekako se jima je uspelo pravilno odločiti, a zapletov še ni bilo konec. "Cesta je bila tako ozka, da mi ni jasno, kako avtobusi tja vozijo turiste... Rekla sem si: Kam sva se to pripeljali, kot na konec sveta!" Pripeljali sta se do skupine starih hiš in se spraševali, kam parkirati. "Videla sem dve majhni parkirišči, eno malo večje neposredno pred gradom in eno manjše malo višje, za še kakšnih 10 avtov." Na srečo je s prvega, čisto polnega parkirišča ravno speljal Italijan, tako da sta uspeli avto stisniti na pravkar sproščeno mesto. "Italijani imajo po navadi majhne avte, zato je bil prostor ravno pravšnji za naju," se pošali Tetyana in doda: "Je bilo pa vsaj zastonj. Vsaj parkomata ni bilo nikjer videti. Sicer pa tam tako in tako hodijo samo medvedje." Slikali sta se pred gradom v objemu stene in še naprej razmišljali o tem, kako ta kraj ni urejen za turiste. "Ne vem, kam dajo vse te ljudi. Celotna vas je zaparkirana do zadnjega centimetra, vključno z vrtički majhnih hiš, kjer živijo ljudje."

Poleg tega ju je čudila izrazita nerazvitost gostinstva. Opazili sta samo majhno, polno restavracijo, ki ne more zadostovati za tolikšno količino ljudi, in pa lokal s teraso, kamor sta se nič hudega sluteč usedli na pijačo. "Ko eno izmed dveh natakaric končno prikličeva k najini mizi, naročiva; ona pa me gleda, kot da bi prišla iz vesolja. Terasa je bila sicer lepa, a postrežba katastrofalna! Na koncu hočeva plačati, računa pa od nikoder." Tetyana je opazila, da nihče od tujih turistov ni dobil računa; natakarica je samo prišla do mize in povedala znesek. A izkušena Tetyana se ji ni pustila vleči za nos. Šla je do točilnega pulta in zahtevala račun. "Natakarica me je pogledala, kot da še nikoli v življenju ni slišala za kaj takega. Bila je čisto v svojem svetu," se nad čudaško postrežbo ne more nehati zgražati naša turistka. Nato je šla v grad, za katerega je že imela karto. "Punca pri vhodu mi je dala predstavitveno brošuro, to pa je vse. S tem v rokah nato hodiš po sobah in vidiš, kaj je treba pogledati." Notri je bilo precej gneče; zaradi ozkih hodnikov in strmih stopnic, kjer se promet hitro zatakne. "Takoj ko sem videla prazno stopnišče, sem hitro pohitela po njem. Kar zanimivo je bilo videti, kako so živeli." Tetyana je prehodila ves grad od tal do najvišje razgledne točke v živi skali, poslikala vse zanimive motive in prebrala prospekt - vse to v 15 minutah. "Vstopnica stane 9 evrov, če jo kupiš posebej. Za to, kar ponujajo, se mi zdi to dosti drago." Zgodbo o Erazmu Predjamskem ji je kdo povedal? "Kakšno zgodbo neki, v gradu ni bilo žive duše od zaposlenih." Nakar se spomni: "Aja, nekaj pa sem res prebrala na internetu, tako na hitro. Spomnim se, da je smrt dočakal na stranišču."

Navsezadnje - hrana!

"Gospo v TIC sem na začetku dneva povprašala po dobrih gostilnah za pozneje, ko naju bo zgrabila lakota. Priporočila mi je gostilno Špajza, picerijo Minutka ter gostilno in picerijo Čuk. No, ampak ker je to tako rekoč hitra hrana, naju pa je zanimalo kaj bolj domačega, sva želeli izvedeti za kakšno pravo gostilno." Za edino tako se je izkazala turistična kmetija Hudičevec skoraj pri Razdrtem, ki naj bi imela odlično hrano. A ker bi do tja že umrli od lakote, predstavnica TIC pa ni bila niti prepričana, ali so tisti dan sploh delali, sta to idejo hitro pokopali. Po celodnevni hoji in odkrivanju postojnskih zakladov pod in nad zemljo zgolj ob vodi, kavi in sladkih pijačah sta bili že tako sestradani, da s prehranjevanjem nista mogli več odlašati. "Ker do Hudičevca ne bi zdržali, sva se zapeljali do 15 kilometrov oddaljene gostilne Ob kaminu, na mirni lokaciji, z lepo naravo in ribnikom, ki sem jo pred časom opazila na poti na morje." Po celem dnevu lakote sta si želeli pojesti nekaj konkretnega. Na terasi sta si komaj izborili mizo in ko jo je prišel natakar pospravit, ju sploh ni pozdravil; domnevno nov prt, ki ga je razprostrl po mizi, pa je bil umazan. Zato ga je obrnil okoli, a madeži še vedno niso izginili. Ker je bil tam pred časom festival kraškega pršuta in vina, se je Tetyani zahotelo nekaj primorskega. Tej želji so ustrezali lignji po mediteransko in refošk, ki so popravili slab prvi vtis. "Prijateljica si je privoščila postrv s krompirjem za 10, moje pa je stalo 7 evrov in pol. Bila sem maksimalno zadovoljna; lignji na žaru so prišli skupaj z bučkami in korenčkom in porcija je bila ravno pravšnja. Skupaj sta plačali 28 evrov. Drago? "Drago." Po obedu je bil čas za vrnitev v Ljubljano, ponovno po stari cesti, in za strnitev celodnevnih vtisov: "Na splošno sem bila zelo zadovoljna; preživeli sva krasen dan in bili priči stvarem, ki jih še nisva doživeli. Prvič sem bila v jami in prvič videla tak grad. Seveda bi si želeli videti še več; a za to bi potrebovali veliko več časa, da o denarju sploh ne govorim."