Tekst in fotografije: Meta Černoga
"Daj, Gaja, obrni se," zašepeta še niti meter visoka deklica črni kobili. Vrv je ohlapna, nobena prisila ni potrebna, konj se obrne in sledi navodilom deklice. Doseči tisti pravi, pristni stik, pri katerem ni prisotnega nobenega strahu med otrokom in veliko živaljo, kar konj zagotovo je, ni preprosto. A ko je ta cilj enkrat dosežen, tedaj Darji Žnideršič z Ranča Kaja in Grom, zaigra srce. "Neverjeten je odnos, ki se vzpostavi med konjem in otrokom," pravi, ko sledi doživljajem prvih skupin otrok, ki so se v letošnjem poletju udeležili programa, ki se imenuje equility.
Gre za posebno disciplino, zabaven nov šport, ki je sestavljen iz različnih preizkusov in vaj, ki jih izvajajo konji ob ukazih vaditeljev. Ti vodijo svoje konje z glasom in govorico svojega telesa, nikoli z bičem ali drugimi prisilnimi sredstvi. Ta disciplina ne prikaže samo inteligence konja, ampak tudi nesebično povezanost z vaditeljem. Gre za podobno disciplino, kot je agility iz sveta kužkov, vendar tokrat za igro s konjem.
Pravi stik s konjem
"Equlity se je pravzaprav razvil zaradi želje, da bi ljudje konje spoznali tudi na drugačen način. Sami sicer to delamo že leta, vendar doslej dejavnosti te vrste nismo dali imena. Zdaj smo ga zaščitili z imenom equility prav zato, da ne bi prešel prek meja sožitja z živaljo in prijateljskega dela ter postal preveč profesionalen, saj bi bil v takšnem primeru za živali lahko tudi škodljiv," pripoveduje Žnideršičeva, ki s soprogom Andrejem vodi Ranč Kaja in Grom (že nekaj let je na Razgorju pri Vojniku) na način, ki je prijazen do konj, po metodi Tellington TTouch, ki uči osnovne filozofije prijaznosti namesto prevlade. Njihov namen je širiti razumevanje, sočutje in skrb za druga živa bitja tako, da učijo ljudi ravnati z živalmi pazljivo, sočutno in razumevajoče. Na tak način lahko živali postanejo človekove učiteljice, kar je predvsem lepo videti pri otrocih.
Mnogo otrok ima namreč tudi strah pred konji, ne vedo, kako bi se jim približali. Prav zato so na ranču vzpostavili takšno obliko druženja s konjem, ki je prijazna za vse otroke, tudi za takšne, ki so morda malo bolj plašni, do tistih, ki zaradi telesnih in mentalnih ovir ne morejo jahati konja na klasičen način.
"Neverjetno je, kako dobro so otroci sprejeli equility. Ponudimo jim tako jahanje kot equility, vendar se jih veliko odloči prav za slednjo možnost. Želijo si pristnega odnosa in takšna zbližanja so zares neverjetna. Gre za sožitje, navsezadnje tudi za veliko samozavest, ko otrok, majhen kot je, s svojo pojavnostjo in zavestjo uspe mogočnega velikega konja brez prisile popeljati naprej. Ko se konj obrne, če mu to na ustrezen način reče. Tak način ni primeren le za otroke. Iz izkušenj vemo, da si veliko ljudi, morda več žensk kot moških, želi kaj drugega, ne prav ježe na konju. In takšna oblika je zagotovo primerna za vse," pripoveduje Darja Žnideršič, ki je vesela tudi dejstva, da so lahko v takšno obliko načina dela vključeni vsi konji: tako ostareli kot poškodovani in tudi žalostni konji. Veliko konj namreč zaradi poškodb "upokojijo", niso več primerni za ježo, ker pa so bili tega navajeni, postanejo žalostni in prav od žalosti jih, kot razloži velika poznavalka konj, tudi veliko umre.
Terapija za konja in otroka
Tako equility dobro deluje tudi kot terapija za oba: za konja, ki se kljub starosti še počuti dejavnega, in za otroka, na katerega ima terapevtski učinek, mu dvigne samozavest in ob delu z njo doseže tudi notranji mir, ki je za otroke, ki odraščajo v dandanašnjem divjem tempu še kako potreben.
Vsako leto imajo na ranču tudi integracijo, ponovno vključevanje drugačnih otrok v okolje in tudi tu je delo s konji neprecenljivo. "Včasih še sama ne morem verjeti, kakšni pristni odnosi se vzpostavijo. Če samo gledamo živali in otroke, to simbiozo, se lahko od njih ogromno naučimo. Equility jih spodbudi k složnosti, medsebojni pomoči… Osnova vseh naših metod s konji je partnersko delo z živaljo. Da ti konj sledi zato, ker si mu pravilno povedal, naj ti sledi, in ne zato, ker se te boji. Bičev in raznih drugih pomagal pri tej disciplini ni," razloži Žnideršičeva. Sam moraš najti način, kako boš konju nekaj dopovedal. Na lep način, ne na silo.
"Ko opazujem otroke pri takšnem delu, vidim, da vsak uporabi svoj način. Eden reče: ‚Prosim te, pojdi.‘ Drugi mu pokaže, tretji ga boža in mu šepeta, naj vendarle gre… Konj se razmeroma hitro odzove. Če najdeš pravi način, to ni težko. Otroci to obvladajo bolje kot mi, odrasli. Pri nas otroci spoznajo konja kot živo bitje s svojo govorico, čutenji, življenjskimi navadami… Učijo se konja razumeti, z njim vzpostaviti pravilno komunikacijo, skrbijo zanje na način, ki je prijazen tudi konjem. Vsak naš program je v tesni povezavi z naravo, živalmi in preprostimi modrostmi starih ljudi, ki so podpirali solidarnost, skrb za drugega, spoštovanje narave, živali in sočloveka."