Na vrh Evrope s slovensko ekipo je utopija

Glede na velika vložena denarna sredstva in vrhunski igralski kader bi bila neuvrstitev (najmanj) v polfinale evropske lige prvakinj velik neuspeh.

Polfinale je - če ne bo nepričakovanih zadev ali višje sile - realen cilj, in če se ne bomo uvrstili med štiri najboljše v Evropi, bo to tudi zame neuspeh. A na kratek rok ne moreš obljubiti ničesar, saj o (ne)uspehu odloča veliko dejavnikov, kot so poškodbe, bolezni in podobno. Poznam vsaj tri vrhunske ženske klube, ki so potrebovali pet let, da so prišli na vrh Evrope: Slagelse, Krim in Budućnost. A vsi trije so takrat začeli z nižje ravni, na kateri je trenutni Krim, razlika je le v tem, da Slagelse pravzaprav ni imel svojih igralk, ampak je takoj kupil skoraj celotno ekipo. Na drugi strani se Oltchim in Györ že deset let trudita priti na vrh, a jima, čeprav imata vse pogoje, to še vedno ni uspelo. Če bi zdaj v Krimu začeli s slovensko igralsko zasedbo, bi morali tako, kot so začenjali takratni Krim, Budućnost in Slagelse: s selekcijo domačega kadra, ki bi ga nato nadgrajevali z vrhunskimi igralkami iz tujine. To bi pomenilo, da bi potrebovali petletni ciklus, kar bi bilo realno in sprejemljivo, a vsi želijo in hočejo čim prej samo navzgor, proti vrhu in na vrh.

Verjetno ste pod pritiskom, da je treba glede na denar in kader nujno doseči uspeh že v letošnji sezoni.

Ne. Če nekdo želi na silo narediti rezultat, mu to nikoli ne bo uspelo, tudi če ima na razpolago veliko denarja in vrhunsko zasedbo. Veliko je primerov, ko so klubi želeli kar čez noč poseči po vrhu, a so potem za to potrebovali veliko časa ali pa sploh niso bili uspešni. Le tisti, ki dela kakovostno, trdo in potrpežljivo na dolgi rok, je lahko uspešen. A če se bo v javnosti in medijih že zdaj začelo govoriti in pisati o tem, da bi ob tolikšnem denarju in takšnem igralskem kadru bil neuspeh, če ne bomo že letos prvi v Evropi, bo to pri ljudeh takoj dobilo negativen prizvok.

Pred lansko sezono je Krimovo vodstvo govorilo o triletnem projektu naskoka na vrh Evrope, pred letošnjo je znova oznanilo začetek triletnega projekta. Ali se zadeva spet začenja znova?

Morebiti je prišlo do nesporazuma in napake v interpretaciji. Kot trener imam triletni načrt in tudi moja pogodba s klubom je triletna. Tudi Vinko Kandija in Marta Bon, moja predhodnika, ki sta zaznamovala Krim, sta oba imela triletni načrt. Pred minulo sezono sem prišel v Krim, tako da se je zdaj začelo drugo leto mojega triletnega ciklusa.

Ali to tudi pomeni, da imate leto manj časa - dve namesto tri - za osvojitev naslova prvaka Evrope?

Teoretično da. A naša osnovna želja je postati v naslednjem obdobju resen kandidat za vrh Evrope.

In čigave rokometne delnice v letošnji evropski ligi prvakinj najvišje kotirajo?

Glede na kakovost igralskega kadra in vložena sredstva je favorit le eden - romunski Oltchim iz Valcee. Na vsakem igralnem mestu ima po dve ali celo tri vrhunske igralke, na položaju leve zunanje pa celo štiri. Za njim je madžarski Györ, potem pa sledi skupina ekip, v kateri je tudi Krim, poleg njega pa še Budućnost, Larvik, Hypo, Podravka vegeta, Ferencvaroš... V zadnjem obdobju so danske in ruske ekipe sicer malce padle, vendar sem prepričan, da se bodo kmalu vrnile.

Pred lansko sezono ste v klub pripeljali pet tujk (Avstrijko Gorico Ačimović, Danko Kristine Bille Hansen, Madžarko Ibolyo Mehlmann ter Hrvatici Kristino Franić in Andreo Šerić), a nobena ni več igralka Krima. Se niso igralsko in značajsko vključile v ekipo ali niso dale od sebe tistega, kar ste pričakovali?

V Krim sem prišel zelo pozno, ko so imele kakovostne ekipe in igralke že sklenjene pogodbe, zato smo imeli le malo časa poiskati zamenjave na tržišču. Poleg tega so bile v klubu takrat specifične razmere: že med sezono je odšla Zacsikova, na koncu Lekićeva in Cvijićeva, poškodovani sta bili Zrnčeva in Vergeljukova, noseča je bila Varlečeva, kariero je zaključevala Čečkova... Morebiti bi se lahko odločili za nakup še kakšne Slovenke, a jih je bilo takrat v ekipi že devet. Zato smo na tržišču vzeli le tiste, za katere smo mislili, da bi nam lahko koristile in pomagale. Tudi pogodbe so bile sklenjene tako, da je lahko ena ali druga stran po enem letu prekinila sodelovanje. S peterico smo se potem razšli iz različnih razlogov, ki ste jih omenili v svojem vprašanju. Mislim, da je bilo tako za klub kot za večino igralk bolje, da smo prekinili nadaljnje sodelovanje.

Poleg vseh petih tujk so Krim zapustile tudi tri slovenske reprezentantke: Iris Guberinić, Neja Šoberl in Alja Koren. Ali zato, ker se same niso videle v tako močni igralski konkurenci ali pa vi kot trener niste več računali nanje?

Guberinićeva je odšla, ker se je po poškodbi vrnila Zrnčeva, Iris pa je bila tista, ki je začasno pokrila krilni položaj. Šoberlova je bila nekaj let tretja vratarka in se je poleg močnega dvojca Grubišić-Stefanišin težko prebila v ospredje. Neja je študentka ekonomske fakultete in odločila sva se, da je trenutno zanjo bolje, da gre v drug klub, v katerem bo več branila in hkrati imela manjše rokometne obveznosti kot pri Krimu. Pri Korenovi je bila glede odhoda bolj moja želja kot njena, kajti v Krimu ji v igralskem in osebnostnem razvoju ne moremo nič več ponuditi. Potrebuje odhod v tujino in da tako igralsko kot življenjsko dozori ter potrdi kakovost. So pa vse tri potencialne kandidatke, da se nekoč vrnejo v klub.

Že lani se je v Krimu napovedovala "slovenizacija" igralskega kadra, a ni bilo nič od nje. Tudi vseh sedem letošnjih okrepitev prihaja iz tujine, skupaj pa ima klub kar enajst tujk. Ali najboljše Slovenke (Grosova, Jeričkova...), ki so cenejše, nočejo priti, ker bi pretežno sedele na klopi ali pa niso dovolj kakovostne za Krim?

Bom pošteno povedal: dve stvari - biti najboljši v Evropi in to doseči s slovensko ekipo - sta v tem trenutku nezdružljivi. Sta nerealni, utopija. Z Grosovo smo bili v resnih razgovorih, a se je odločila, da želi biti v ekipi, v kateri bo vodilna igralka in bo imela polno minutažo. Z njeno odločitvijo se strinjam, kajti tega ne morem zagotoviti nobeni igralki v Krimu. Lahko sem ji zagotovil le to, da si bo minutažo delila z Barbaro Varlec Lazović, Grosova pa se je - po mojem mnenju pravilno - odločila, da ne pride k nam. Jeričkova je verjetno trenutno najboljša slovenska igralka, zrela osebnost, ki je že diplomirala in se popolnoma posvetila rokometu, v Franciji pa ima polno minutažo in je tretja strelka v eni najmočnejših evropskih lig. Zanjo je dobro, da še eno sezono igra v tujini, potem pa bo morala razmisliti, ali bi prišla igrat na takšno vrhunsko raven, kot je Krimova. Pogovarjali smo se tudi z Neli Irman, a smo skupaj ugotovili, da je vodilna igralka in ikona Zagorja, zato bi bil njen odhod udarec tako za klub kot celoten slovenski rokomet. Bili smo še v resnih pogovorih s Katjo Čerenjak, ki pa se je, čeprav ne vem pravih razlogov, odločila, da ne pride.

Krim se je že v minuli sezoni ubadal s slabšim obiskom evropskih tekem v Stožicah: nekaj zaradi slabših rezultatov, delno zaradi premajhne identifikacije okolja s klubom. Ali se ne bojite, da se bodo letos ljudje še težje identificirali s klubom, v katerem prevladujejo tujke?

Mislim, da obisk v Stožicah sploh ni bil tako skromen, nad številom gledalcev na nekaterih tekmah sem bil pozitivno presenečen. Morebiti je bilo videti, da jih je malo zaradi velikosti dvorane. Če bi igrali na Kodeljevem, bi jih bilo več kot takrat, ko smo bili evropski prvaki. Verjamem, da naši gledalci hodijo gledat kakovostne tekme, precej bolj kot na zahodu pa zmage. A težava v Sloveniji je, da zmage doživljamo preveč evforično, poraze pa preveč tragično, medtem ko so tekme v tujini predvsem družabni dogodek. Če bomo dobro igrali in zmagovali, bo tudi obisk naraščal, če pa ne bo tako, pa je seveda veliko bolje, da igrajo Slovenke namesto tujk. V Kielu imajo v ekipi le tri Nemce in ponavadi igra le eden, a je dvorana vedno polna do zadnjega kotička. Enako je s Hypom, v katerem so domače igralke v manjšini, a to ne predstavlja težav, obisk pa je vseeno dober. Podobno je z nogometnim klubom Chelsea in s številnimi ekipami v različnih športih, tako da je stanje primerljivo s Krimom. Ob tem bi rad poudaril, da je lahko v Sloveniji tudi igralka iz tujine vzor. Nihče me ne bo prepričal, da so košarkarski vzori mladih Slovencev le Milič, Nachbar, Lorbek, Smodiš ali Dragić, ampak tudi Jordan, Bryant ali Nowiztki. Tako velja verjetno tudi za druge športe.

Kot trener ste bili tudi na Danskem in v Črni gori, a obakrat predčasno končali svoje delo.

Leta 2006 sem se odločil, da bom skušal narediti trenersko kariero v tujini. V danskem klubu KIF Vejen sem našel idealen prostor za rokomet: južno od mesta Kolding so bile v tistem trenutku tri najboljše moške nemške in evropske ekipe, Kiel, Flensburg in Hamburg, ligo prvakov je igral tudi danski Kolding, severno pa najboljše ženske danske ekipe, Ikast, Viborg in Slagelse. S klubom sem imel triletno pogodbo, a s klavzulo, da se lahko po enem letu odločim, kaj bom storil glede na družino. Meni je bilo v Koldingu super, a v manjšem mestu ni bilo takšnih šol, kot smo si jih želeli, pa še nekaj drugih stvari ni bilo povsem po naših željah. Zato se družina ni odločila, da bi odšla z mano na Dansko in sem po enem letu zapustil Kolding. Začetek ni bil obetaven, saj smo na drugi ligaški tekmi izgubili z Randersom za 21 zadetkov, čeprav sem bil v klub pripeljan kot "trener ubijalec" danskih ekip. Po visokem porazu me je direktor poklical in me vprašal, kaj se je zgodilo. Povedal sem mu, da je vse, kar je bilo možno, šlo narobe. Na njegovo vprašanje, ali bo bolje, sem mu pozitivno odgovoril. Takrat se je pokazalo, da obstaja medsebojno zaupanje, preko pokalnega tekmovanja se nam je nato celo uspelo uvrstiti v Evropo, sestavili pa smo tudi dobro ekipo in načrt dela za naprej. Kljub predčasnemu odhodu sem še vedno v odličnih stikih z vsemi vodilnimi možmi kluba in igralkami, ugotovil pa sem, da tako kakovostno, kot delajo trenerji v Sloveniji, delajo le redkokje v Evropi.

V Črni gori ste bili pred leti v takšni dvojni vlogi, kot ste sedaj v Sloveniji - trener najboljšega kluba v državi (Budućnost) in selektor ženske reprezentance.

Za odhod v Črno goro v sezoni 2007/08 sem se odločil iz dveh razlogov. Prvi je bil začetek štiriletnega projekta, katerega idejni vodja je bil Predrag Bošković in na osnovi katerega naj bi Budućnost prišla nazaj na vrh Evrope, črnogorska reprezentanca pa naj bi se uvrstila na veliko tekmovanje, po možnosti tudi na OI. Drugi so bile odlične letalske povezave med Podgorico in Ljubljano, kar štirikrat na teden, zato je lahko družina pogosto prihajala k meni ali jaz domov. Takrat sem takoj po Danski šel v povsem drugačno okolje, z drugačnim načinom razmišljanja, mentaliteto, pritiski... Osnova je bilo selekcioniranje domačega igralskega kadra, potem pa načrtovani prihod vrhunskih okrepitev. Že na začetku smo razmišljali tudi o vrnitvi Bojane Popović: najprej se je priključila reprezentanci, nato še Budućnosti, zelo uspešno pa so se razvijale tudi mlade igralke, ki so zdaj okostje kluba. Predvsem pa smo začeli s profesionalnim in znanstvenim pristopom do rokometa. Žal mi je, da v Črni gori nisem ostal dlje, saj je bil projekt odlično zastavljen in se je tudi čudovito končal - z naslovom prvaka Evrope v minuli sezoni. A žal so prišle nekatere osebne zadeve in težave, ena teh pa je bila tudi bolezen mojega očeta. Oče je potem dokaj hitro umrl, njegova bolezen pa je bila eden od razlogov, da sem se že po enem letu vrnil v Slovenijo. Ponosen sem, da v Budućnosti še vedno delujejo vsi trije trenerji, ki sem jih pripeljal v klub: Dragan Adžić, Vlatko Đonović in Marko Mrak.

V kolikšni meri je Zoran Janković, alfa in omega Krima, prispeval k vaši odločitvi, da ste se pred lansko sezono vrnili na trenersko klop dvakratnih prvakinj Evrope?

Priznam, da je bil odločilen dejavnik.

Nekateri vam očitajo, da ste vse svoje tri velike uspehe (dvakrat evropski prvak s Krimom, srebrna kolajna z moško reprezentanco na EP 2004 v Sloveniji) dosegli, ko je za vašim hrbtom stal Janković: na klubski ravni kot alfa in omega Krima, v reprezentanci kot predsednik RZS.

Mogoče bi lahko vprašanje zastavili tudi drugače: "Gospod Janković, zakaj ste vse velike rokometne rezultate dosegli prav s trenerjem Tisljem?" Jasno je, da nikdar in nikjer sam trener ne more doseči nič, enako velja tudi za predsednika. Preden sta se najini poti združili, sva že bila zelo uspešna vsak na svojem področju. Takrat je bil Janković prvi in hkrati edini športni funkcionar, ki se je odločil, da bo vrhunsko ekipo z vrhunskimi pogoji dal v roke mlademu slovenskemu trenerju. To je bila pogumna in velika poteza, za katero sem mu hvaležen. Kjer koli so bile vrhunske ekipe in dobri pogoji, do leta 2000 noben slovenski trener ni dobil prave priložnosti, bolj ali manj enako se dogaja še danes.

Zakaj takšnih trenersko-predsedniških uspešnih kombinacij v Sloveniji ni več?

Gre za ljudi, ki vodijo klube in/ali nacionalne športne zveze. Janković je imel idejo in vizijo, da bo nekaj dosegel in mu je tudi uspelo. To je bila njegova velika želja in ljubezen. Takšnih ljudi, kot je on, je v slovenskem športu in nasploh v družbi na žalost premalo. Še najbližje njegovemu načinu dela in razmišljanja je mogoče Herman Rigelnik v odbojki, v rokometu je bil podoben človek Tone Turnšek, trenutno sta to tudi Franjo Bobinac in Franc Krašovec. Škoda, da sta svojo športno pot prehitro zaključila Loris Požar in Joc Pečečnik, za katerega bi bilo lepo, če bi se preizkusil še v kakšnem drugem športu. Za velike dosežke je seveda potreben pravi vodja z vizijo in karizmo, kar je Janković nedvomno pokazal na vseh področjih svojega delovanja. Upam, da se bo kmalu našel kdo, ki bo šel po njegovih stopinjah. Kar se tiče rokometa, je za naše okolje finančno sprejemljiv, medtem ko drugi kolektivni športi niso. Jasno je, da si ne more v vseh pomembnih kolektivnih športih privoščiti moštev, ki se bodo borila za evropski vrh. Tega ni mogoče denarno zdržati, zato je treba iskati športe, ki so Slovencem primerni in v katerih lahko dosežejo najboljše rezultate z relativno majhnim vložkom. In pri tem je rokomet pri nas v veliki prednosti pred drugimi športi.

Ste trener najboljšega kluba v državi in selektor ženske reprezentance. Se strinjate z oceno, da ste v konfliktu interesov: v klubu skoraj vse temelji na tujkah, v reprezentanci pa potem skorajda nimate igralk, ki bi si skozi Krim nabirale izkušnje?

Da, obstaja konflikt interesov. Zdaj ni več skrivnost in lahko prvič javno spregovorim o tem: že v lanski sezoni sva se resno pogovarjala s predsednikom RZS Franjem Bobincem o tem, da ne bi več vodil reprezentance. Tudi moja pogodba z RZS je bila napisana tako, da ne bi bil več selektor, če bi dobil zaposlitev v kakšnem klubu. A sva se potem glede na specifično situacijo, v kateri je bila ženska reprezentanca, odločila, da do konca izpeljem sedanji ciklus, saj ne bi bilo pošteno, da mojega naslednika kar čez noč vržemo v ogenj. V zvezi z žensko reprezentanco se stvari na RZS popravljajo, prav tako se intenzivno išče tudi ustrezna oseba, ki naj bi me nadomestila. Upam, da jo bodo čim prej našli.

Toda v takšni dvojni vlogi je skorajda nemogoče zadovoljiti obe strani, kar so vam očitali tudi nekateri stanovski kolegi: po eni strani doseči v klubu vrhunski rezultat predvsem s Slovenkami, v reprezentanci pa imeti igralke, ki bodo - čeprav v Krimu nimajo ustrezne minutaže - imele nujno potrebno kilometrino.

Najboljši dosežek ženske članske reprezentance na velikih tekmovanjih je osmo mesto na SP 2003 na Hrvaškem. Takrat so bile v reprezentanci igralke iz Krima, ki so imele s trenerjem Vinkom Kandijo in mano za sabo sedem let vrhunskega profesionalnega rokometa. Zaradi težav z zunanjimi igralkami smo na tem tekmovanju prvič nastopili tudi z naturaliziranima Natašo Derepasko in Agnieszko Matuszewsko, tretja tujka je bila Olga Čečkova. Takrat je bila ekipa najbolj konkurenčna najboljšim in je bila osma. Zmotno je pričakovati, da bi lahko kateri koli selektor s sedanjim reprezentančnim kadrom naredil odmevnejši rezultat. Prav tako je zmotno mišljenje, da so bili slabši dosežki v zadnjem času posledica tega, da sem bil v dvojni vlogi in da sem sedel na dveh stolčkih - klubskem in reprezentančnem. Je pa zdaj težje biti v dvojni vlogi kot nekoč, ko je glavnina reprezentantk igrala v Krimu.

A verjetno morate reprezentančne interese podrediti klubskim.

Ne, ni povsem tako. Ko delaš v klubu, je ta na prvem mestu, ko delaš v reprezentanci, je ona prva. Po drugi strani pa drži, da bi bilo v lanski sezoni, glede na slabše Krimove rezultate, mogoče bolje, da bi Slovenke dobile več priložnosti za igro. In to se je proti koncu tudi začelo dogajati. A težava je tudi v tem, da so v času najtežjih tekem naše igralke najbolj obremenjene, ker so skoraj vse tudi redne študentke. V obdobju, ko imajo izpite, so tudi tekme lige prvakinj, kar seveda pušča številne posledice na zbranosti. Delo v klubu sem zastavil tako kot v preteklosti, v času, ko ni bilo evropskih obremenitev, pa so se v trenažnem procesu Slovenke večkrat pomerile s tujkami. To je bil najboljši trening in primerjava z njimi. To je tisto, kar je Slovenke delalo boljše, in prepričan sem, da so vse slovenske igralke v Krimu v prejšnji sezoni napredovale. To, da so imele najkakovostnejši trening, ko so igrale proti tujkam v našem klubu, je bilo storjeno tudi v interesu in dobrobit reprezentance. Verjetno pa bi ljudje drugače gledali tako name kot na Krim, predvsem bolj pozitivno, če ne bi bil hkrati tudi reprezentančni selektor.

Glede na igralsko politiko v Krimu se zdi prihodnost slovenskega ženskega rokometa vse prej kot svetla.

Rokomet je najkakovostnejši in najuspešnejši kolektivni šport v Sloveniji, tako v moški kot ženski konkurenci. In tudi najcenejši. V nobenem drugem ženskem športu nismo imeli takšnih asov, kot so Deja Doler, Branka Mijatovič, Anja Frešer, Tanja Polajnar, Simona Šturm, Alenka Cuderman, Tanja Oder... A v tem trenutku je prišlo do "vakuuma": mlade slovenske igralke z relativno malo truda in na dokaj lahek način pridejo v tako velik klub, kot je Krim. Naredijo preskok iz osnovne šole kar na fakulteto: več od tega ni, kar pomeni, da so že zgodaj dosegle svoj vrh. Ženski rokomet ima kakovost, a igralke potrebujejo dobre pogoje za dobro delo na dolgi rok, predvsem pa moramo biti potrpežljivi. Če se bo vse to zgodilo, se lahko že v naslednjem olimpijskem ciklusu uvrstijo na veliko tekmovanje, ni pa realno, da bi se tam trenutno borile za najvišja mesta. V letu 2013 bo zanje zelo primerno tekmovanje - sredozemske igre. Z bronasto kolajno na SI v letih 1997 in 2001 so bili postavljeni dobri temelji za rezultate v prihodnosti. Ne vidim razlogov, da tudi tokrat ne bi bilo tako.