Rabljena otroška oblačila in opremo je mogoče kupiti tudi v second hand trgovinah, preko spleta in na bolšjih sejmih. Ti načini so v tujini bolj razširjeni kot pri nas, kjer imajo mnogi starši še vedno odpor do oblačil iz druge roke, katerih izvora ne poznajo. Pri otroških oblačilih postavljamo najvišje higienske zahteve. Po drugi strani pa se širi prepričanje, da so rabljena oblačila bolj zdrava kot nova, saj naj bi pranja sprala nevarne kemikalije in uničila škodljive sestavine barv. Kot pravijo strokovnjaki urada za kemikalije, ogrožajo zdravje oblačila, ki vsebujejo azobarvila. V takih primerih pranje pomaga, da se izpere snov v izdelku. Vendar pa njihove raziskave kažejo, da so to le izjemni primeri leta 2011 na slovenskem tržišču niso našli spornih izdelkov.

V uporabo rabljenih otroških stvari nekatere prisili stiska, druge vzpodbudi praktičnost, tretji pa reciklažo dojemajo tudi kot moralno etično početje. Večina pa bi se verjetno strinjala, da je vsaj tu pa tam čudovito kupiti otroku kakšno novo stvar. Med njimi je tudi Zvonka Simčič, ki petletnemu sinu z veseljem kupi kaj po svojem občutku, čeprav si tega pogosto ne more privoščiti. "Na srečo imava okoli sebe socialno mrežo, ki svoje delo izvrstno opravlja," pravi Zvonka Simčič. "Veliko stvari, ki jih ima moj otrok na sebi, prihaja iz tega naslova."

Kroženje uporabljenih otroških stvari med sorodniki, prijatelji in znanci je v Sloveniji priljubljeno in razširjeno. Andreja je dobila veliko oblačil od prijateljic, ko so bili otroci še majhni in je, kot pravi, še imela nekaj družabnega življenja, ki je za prakso izmenjave oblačil očitno nujno potrebno. Z vstopom v vrtec in šolo pa je začela več kupovati. Tudi Mojca Janželj Tomažič je od prijateljev in sorodnikov dobila skoraj vse, dokler sta bila njena otroka še zelo majhna. "Z odraščanjem in večjo velikostjo je tega manj. Skušamo pa tudi imeti čim manj in čim bolj uporabne stvari," pravi Mojca Janželj Tomažič, ki večkrat kakšno stvar tudi sama predela.

Zvonka Simčič porabi največ denarja za nakup čevljev in copat. "Zelo delikatna se mi zdijo obuvala. Pri njih je še kako pomemben material. Tega pri izbiri dajem na prvo mesto."

Skrb za izposojene stvari je lahko za starše zelo obremenjujoča, a včasih pač ne gre drugače, kot da se dogovoriš za izposojo. "Izmenjava oblačil je super, saj so tako stvari koristno uporabljene, vsi imamo manj stroškov, pa še dodatno pozitivno vez ustvarja med nami ali pa negativno, če dobiš stvari nazaj v precej slabšem stanju, kot so bile, ali pa jih sploh ne dobiš, jih pokvariš ali izgubiš," pravi Andreja, sicer mati treh otrok.

Zvonka Simčič ves čas skrbi, da so stvari pretočne. "Kar dobiva, dava naprej znancem. Nekaj jih zamenjava za eko zelenjavo in eko vino." Igrače, ki jih njen sin preraste, nese na Rdeči križ in Karitas, saj se ji zdi, da imajo otroci prijateljev dovolj igrač. Neformalna izmenjava in trgovanje z rabljenimi otroškimi stvarmi se dogajata tudi na internetu. Vendar se Simčičevi zdi bolj priročno, če sama najde ljudi, ki potrebujejo stvari njenega sina. Več kot kak dodatni evro ji pomenita človeški stik in zaupanje.

Mojca Dimec Bogdanovski, mama petletnega fantka, povezuje reciklažo z možnostjo vzpostavljanja solidarnosti med starši, zato vse obleke, tudi nekaj kosov opreme, daruje naprej. Tudi sama bi z veseljem uporabila kak rabljen kos oblačil, igrač, opreme, in ga seveda tudi uporabi, če ji kdo kaj pokloni. "Vendar nimam vzpostavljene nobene mreže, premalo vrstnic poznam, ki bi imele malo starejšega fantka, za katerim bi lahko moj kaj ponosil, tako da večino oblačil, igrač in opreme pač kupim iz prve roke. Večinoma ne kupujem v trgovinah, za katere menim, da so precenjene, nepravične ali ponujajo uniformirana oblačila brez domišljije. Izbrala sem si trgovsko verigo, za katero menim, da je v njej skritega še najmanj potrošniškega zla; mogoče se motim."

Posel in etika reciklaže

Trgovin z rabljenimi otroškimi oblekami je pri nas dokaj malo. V Ljubljani obstaja le ena specializirana trgovina za otroška oblačila in opremo, ki tudi sprejema v komisijsko prodajo. Silvana Fistrovič se je s to dejavnostjo začela ukvarjati pred devetimi leti zaradi svojih treh otrok. "Pri treh otrocih ne moreš kupovati samo novih stvari. Nikoli mi ni bil problem otroku obleči rabljeno oblačilo. Tudi prej so obstajale take trgovine, a bolj za opremo, jaz sem ponudila še oblačila. Povezava med sprejemanjem in prodajo je logična, saj s tem pomagaš tako tistemu, ki bi se rad znebil stvari, kot onemu, ki bi jih rad kupil."

Trgovina Smrkolin sprejema oblačila v komisijsko prodajo samo dvakrat na leto, ob zamenjavi sezon. Ljudem, ki prinesejo stvari v prodajo, Silvana Fistrovič svetuje ceno, na katero doda 25 do 30 odstotkov svoje marže. Po njenih besedah je vsako leto več ljudi, ki prinašajo oblačila v prodajo. Oblačila kar gredo v promet, čeprav je prodaja v zadnjih dveh letih nekoliko upadla. "Lepo ohranjena majčka S. Oliver, ki stane v trgovini 15 evrov, pri meni pa dva, bo šla prva. Dosti ljudi pogleda sestavo, tudi zaradi alergij. Drugim pa je pomembno samo to, da je poceni."

Ljudje, ki prodajajo, v Smrkolinu običajno tudi kaj kupijo in z izkupičkom kompenzirajo nakup. Od septembra do novembra je največ povpraševanja po obutvi in oblačilih.

In kdo so njene stranke? "Stranke so zelo različne," pravi Silvana Fistrovič. "Srednji sloj več kupuje kot nižji. Včasih vidim človeka, ki si težko kaj privošči, ampak rabljene stvari otroku pa ne bo kupil." Izjava je presenetljiva, saj bi pričakovali ravno obratno. Očitno ima ekološka zavest večji vpliv na prodajo in kupovanje rabljenih oblačil kot pa socialna stiska. "Ljudje pogosto kupijo in prinesejo stvari v prodajo iz ekoloških razlogov. Raje, kot da bi vrgli stran, prinesejo v prodajo ali podarijo raznim ustanovam," ugotavlja Silvana Fistrovič. Čeprav bi pričakovali, da se bodo komisijske trgovine v času krize namnožile, opaža, da jih je sedaj manj kot nekoč. Zakonodaja pri nas te dejavnosti ne vzpodbuja z olajšavami, kot je praksa v tujini. "Pri tej dejavnosti ne moreš računati, da boš obogatel. Vsako leto si mislim, zdaj bo pa boljše. A imam vsaj službo, delati pa moraš v vsaki službi."

Očitku, da država dejavnosti ne podpira, se pridružuje tudi Mateja Šventner, ki vodi trgovino z rabljenimi oblačili Šuss v Ljubljani. Moti jo, da mora pri prodaji rabljenih oblačil plačevati 20-odstotni DDV, kar je več kot pri prodaji rabljenih avtomobilov.

Otroška oblačila so sicer le del prodajnega programa v Šussu. Oblačil ne jemljejo v komisijsko prodajo, razen v primeru zaprtja kakšne trgovine. Uvažajo jih iz Nemčije, Nizozemske in Belgije. Gre za podarjena oblačila, ki jih ljudje odlagajo v zabojnike ali pa prinesejo v zbirne centre. Tam jih ločujejo na oblačila, ki so za prodajo, in tista za reciklažo. Na podoben način pride v skladišče trgovine Šuss tudi del oblačil iz slovenskega prostora. Mateja Šventner, vodja trgovine Šuss, jih zbira v okviru projekta Tovarna dela Tekstil, s katero sodeluje kot prostovoljni partner.

Ljudje, ki pridejo v Šuss prvič, so še zadržani, nekaterim je nerodno, nekatere pa kar odnese ven, ko vidijo, da gre za rabljene stvari. Drugim postane zanimivo. "Kupci so zelo različni, tudi višji socialni sloji kupujejo pri nas. Veliko je učiteljic," kot zanimivost doda Mateja Šventner.

V tujini je reciklaža oblačil mnogo bolj razvita kot pri nas. Veliko prebivalcev razvitih držav želi živeti na okolju prijazen način. Nabavljati in znebiti se stvari na način, ki ima smisel, postaja čedalje večja vrednota. Surovine in energija, ki so bile porabljene za nastanek oblačil, so z njihovo ponovno uporabo bolje izkoriščene, povzročajo manj onesnaženja ter posledično zmanjšujejo globalno segrevanje. Kroženje oblačil je v skladu s trajnostni razvojem, zato veljajo taka oblačila za bolj "bio".

Reciklaža otroških oblačil in opreme je povsod po svetu sestavni del družinske ekonomije. Medtem ko slovenski starši nimajo težav z izmenjavo rabljenih oblačil v krogu sorodnikov in prijateljev, pa je marsikomu še vedno nerodno, da bi jih kupil ali prodal v komisijski trgovini. Če bi bilo tovrstne ponudbe več, bi postala takšna praksa tudi bolj praktična in bi morda lahko omajala predsodke do rabljenih otroških oblačil s trgovskih polic. V družinski dinamiki je pač praktičnost zakon.