Kako se spoprimete s tako hudo, množično nesrečo?

Vse je pod nadzorom, naše službe pa se odzivajo po vnaprej pripravljenih načrtih. Na možnost takšnih nesreč se pripravljamo z vajami, poleg tega smo se z množičnimi poškodovanimi že večkrat srečali, na primer pri nesrečah avtobusov. V mojem mandatu je bila doslej najbolj množična nesreča s prevrnjenim nemškim avtobusom pri Kranju in verižno trčenje na dolenjski avtocesti. V takih trenutkih sem lahko na UKC Ljubljana le ponosen - lahko smo veseli, da ga imamo, saj se tu zdravijo najtežje poškodbe.

Koliko postelj imate na opeklinskem oddelku UKC?

Več kot 30 v dveh etažah. Na tem oddelku so najhujši poškodovanci iz različnih delov Slovenije, zdravljenje pa je zelo zahtevno in slabo financirano. Pri najhujših bolnikih, kakršni so tudi pri tokratni nesreči, stane zdravljenje tudi 300.000 evrov. Običajno je takšnih bolnikov nekaj na leto, bolnišnica pa za zdravljenje opeklin v posameznem primeru dobi le nekaj 1000 evrov. Tudi to prispeva k izgubam bolnišnice, cene pa se še znižujejo. Varčevanje v zdravstvu s krčenjem sredstev za bolnišnice žal tudi takšno dejavnost postavlja pod vprašaj. Tudi zato ne bi smeli špekulirati o stečajih in privatizacijah bolnišnic.

V UKC ste ravno sredi predaje dokumentacije izvajalcu, ki bo urejal novi klinični oddelek za hematologijo. Že dolgo je znano, da sedanji prostori občutljive bolnike z levkemijo in drugimi boleznimi močno ogrožajo. Kdaj se bodo preselili?

Dela se lahko začne takoj, v nove prostore bi se lahko bolniki preselili nekako v enem letu. Z vidika bolnikov je to seveda pozno, za kar mi je žal. Če bi na plodna tla padla naša ideja, da bi s kreditom urejanje oddelka financirali sami, bi se lahko bolniki preselili letos. Z vidika bolnišnice je financiranje iz državnega proračuna sicer lažje, saj nam ne bo treba odplačevati kredita, za bolnike pa bi bila boljša prvotna ideja, saj bi bili že v novih prostorih. V vladi se s kreditom takrat niso strinjali, leto zamude pa je vplivalo na skoraj 1000 hematoloških bolnikov.

Ti bolniki morajo zaradi neustreznih prostorov jemati protimikrobna zdravila. Kaj to pomeni za njih?

Nisem zdravnik, stroka pa pojasnjuje, da je to za bolnika slabše. Vsako dodatno zdravilo, ki sicer ne bi bilo nujno potrebno, je zanj slabo.

Nesojeni kredit ste nameravali odplačevati prav s prihrankom na račun teh zdravil. Koliko stanejo?

Na leto nekaj 100.000 evrov. V dveh, treh letih bi lahko s tem denarjem cel blok UKC opremili s klimatskimi napravami. Minister za zdravje Tomaž Gantar je zatrdil, da je ureditev hematološkega oddelka njegova prioriteta in nimam razloga, da mu ne bi verjel. Hkrati pa na drugi strani ni vse odvisno od ministrov za zdravje.

Kako daleč ste z urejanjem klime v glavni stavbi?

Od vključno tretjega do osmega nadstropja čisto pri koncu. Sredi vročinskega vala sem si ta teden ogledal stanje v sobah. Večina pacientov je z novimi klimami zadovoljna, udobje pa je večje. Čakajo nas še pritličje ter prvo in drugo nadstropje.

Pa urgenca, v kateri je bolnikom prav tako neudobno, zaposleni pa v zastarelih prostorih težko delajo?

Očitno bo vzpostavljena helikopterska pristajalna ploščad in vertikala za njeno povezavo z urgenco, a to je majhen del. Glavnina je povsem odprta, urgenca pa trenutno deluje na gradbišču. Zato se moramo tudi pri današnji nesreči drugače organizirati, kot bi se sicer. To investicijo v celoti vodi in nadzoruje ministrstvo za zdravje. Če bi želeli zanjo poskrbeti sami, bi se morale naše cene povišati za 10 odstotkov. Projekti so pripravljeni, problem pa je očitno v denarju. Prav tako ne vem, kakšna je vizija ministrstva, saj za zdaj nismo dobili nobenega jasnega odgovora.

Zdravstvo je za že več ministrov zapored glavna žrtev varčevanja v državnem proračunu. Kaj to pomeni za bolnišnice?

Žalostno je, da posebej izgublja prav zdravstvo. Skupaj s stalnim krčenjem cen, ki jih prizna zdravstvena blagajna, to pomeni, da smo prisiljeni zniževati stroške, bolnike pa obravnavamo z vse večjimi tveganji. Zniževanje stroškov dela prinaša nezadovoljstvo zaposlenih, zniževanje stroškov materiala pa sčasoma pomeni, da moraš zmanjšati obseg storitev. V nekem trenutku bolnikom ne bodo več mogli zagotavljati, da se ob krčenju sredstev zanje ne bo nič spremenilo.

Doslej smo imeli v Sloveniji zavidljiv standard v zdravstvu. Zdaj se potrebe ob staranju prebivalstva povečujejo, sredstva pa krčijo. Organizacijske rezerve smo v veliki meri že poiskali, nekaj jih je mogoče še v dežurni službi oziroma zmanjševanju nadurnega dela.

Kako blizu ste temu, da bo pomanjkanje denarja vplivalo na bolnike?

Tega ne moremo napovedati. Po naravi sem optimist in ne bi želel strašiti z napovedmi, da se bo konec tega leta kar koli zrušilo. Res pa se tveganje povečuje. Zagotovim lahko le, da se bomo potrudili, da bi bolniki varčevanje čim manj občutili.

V slovenjegraški bolnišnici so nedavno omenjali tudi možnost odpuščanja. Vi o tem za zdaj ne razmišljate?

Če bi določen odstotek ljudi odpustili, ne bi več mogli zagotoviti zdravstvenih storitev, ki so plačane. To pomeni, da bi bilo tudi prihodka manj, spirala pa bi bolnišnico vlekla na dno. Skupaj z državljani se moramo boriti, da bodo zdravstvene storitve korektno plačane.

Na zdravstveni blagajni vztrajno poudarjajo, da se je število zaposlenih v zdravstvu močno povečalo, pred nekaj leti pa ste z bistveno manj ljudmi bolnike obravnavali enako dobro.

Ljudje so bili z zdravstvom razmeroma zadovoljni tudi pred 200 leti. Z vidika razvoja medicine, zdravstvenih tehnologij in standarda zadovoljstva bolnika pa to, kar je držalo pred petimi ali desetimi leti, ne drži več. Poglejte samo biološka zdravila - danes zavzemajo že četrtino našega budžeta za zdravila, pred leti pa se jih skoraj ni uporabljalo. Nove zdravstvene tehnologije zahtevajo tudi, da se z bolnikom ukvarja več zdravstvenih delavcev. Navadna sintetična zdravila je bilo bolniku enostavno dajati, biološka zdravila pa zahtevajo precej bolj sofisticirano dajanje in precej več nadzora.

Zdravniška zbornica je v teh dneh opozorila na težave pri zaposlovanju mladih zdravnikov, ki jih je prinesla interventna zakonodaja. Kako hudo se zapleta v UKC?

Zakon o uravnoteženju javnih financ je v tem delu gotovo prinesel nekaj nesmislov. S tem ko je treba za vsako zaposlitev zaprositi ministrstvo za zdravje in zatem še svet zavoda, je bilo menedžerjem odvzeto orodje za vodenje. S tega vidika gre za nesmiseln ukrep, ki povečuje administracijo in stroške. Vsaj ministrstvo pa nam gre na roko - doslej je odobrilo 85 vlog oziroma skoraj vse. Zaposlujemo tiste kadre, ki jih potrebujemo za kakovostno obravnavo bolnikov - zdravnike, sodelavce v zdravstveni negi, farmacevte...

Ob napovedih veletrgovcev, da so omejitve dobav ob velikih zamudah bolnišnic pri plačevanju vse bliže, ste podvomili, da bi si farmacevtske družbe privoščile kaj takega. Ali niso takšne ocene, glede na omejitve dobav v sosednji Hrvaški in nekaterih drugih evropskih državah, precej naivne?

Na področju zdravstva sem raje naiven. Kulturno gledano je treba razumeti, da je naš prostor nekoliko drugačen od hrvaškega, verjamem pa tudi v zdrav razum. Predvsem tisti, ki regulirajo zdravstvene sisteme, se morajo vprašati, kaj je narobe. So v državah res druge prioritete kot zdravstvo? Zame je sociala prioriteta, najvišja prioriteta pa zdravstvo. Pri bolezni so ljudje najbolj ogroženi.

Vaša izguba je v prvem polletju znašala slabih sedem milijonov evrov, v rdečih številkah pa so tudi vse druge večje bolnišnice. Bo morala v končni fazi te izgube pokriti država?

Na koncu bo morala to pokriti, da bo zagotovila stabilen finančni tok v bolnišnicah. To je morala država kot ustanoviteljica bolnišnic že narediti v devetdesetih letih dvajsetega stoletja, pa še pred štirimi leti. Zdaj se bo moralo znova nekaj zgoditi, saj javne bolnišnice ne smejo propasti, prav tako jih ne sme nihče kupiti. Z zdravjem prebivalstva se ne sme trgovati.