Ponovna izdaja vašega prvenca Samo mrtve ribe plavajo s tokom je manjše presenečenje, še zlasti, ker so vas podprli ljudje, ki vas pred tem niso slišali. Kaj se je premaknilo, da imamo sedaj pred seboj ličen izdelek in ne več samoizdane "položnice"?
Pri Založbi Pivec sem naletel na odprte ljudi, ki so sprejeli moje pogoje. Vzpostavili smo odnose, v katere verjamem in z njimi lahko živim. Rekel bi, da sem postal član družine in to mi veliko pomeni. Nimam neprijetnih občutkov, o katerih so mi v zvezi z založbami govorili drugi glasbeniki, nekaj pa sem jih zbral tudi sam. Veseli me, da na tem svetu še obstaja založba, ki ima pristen in pošten odnos.
Ali k temu pripomore tudi spoznanje, da ste v vmesnem času dosegli določeno stopnjo prepoznavnosti?
Prepoznavnost težko ocenjujem, zato morate vprašati poslušalce, a dejstvo je, da se moja publika ne deli po starosti, statusu ali izobrazbi. Oni pač najdejo mene in ne jaz njih, saj nikoli nisem imel namena "loviti" poslušalce na kakršne koli oblike pompoznega agitiranja. Večji obisk pomeni, da jim moje početje ugaja in zato imam te ljudi še toliko rajši. Ljubše mi je, da pride manj, a toliko bolj srčnih poslušalcev - in teh je vedno več.
Zagotovo ste pred tem ponudili material založbam, da bi vam pomagale realizirati prvenec. Kakšni so bili odgovori "velikih?"
Sem in nisem, njihovi (ne)odgovori pa me vsekakor niso zadovoljili. Vse se zgodi z razlogom in sam verjamem, da usoda dobro ve, kaj dela. Založniki vedno ne, a naj jim bo odpuščeno. Muzika je in bo vedno našla pot med ljudi, pa če oni - in tudi mediji - obstajajo ali ne!
Torej je bila samozaložba pred nekaj leti edina rešitev, da so vaše pesmi prišle v naša ušesa?
V digitalni dobi niti ne. Franci Cvetko, zaveden Prlek in velik ljubitelj kulture, je začutil, da če ne bo stvari malce pospešil, še nekaj časa ne bo nič na mizi. Poskrbel je za samozaloženo verzijo, ki je s svojim punkovskim dizajnom povsod pritegovala pozornost.
Na sploh sta vam "do it yourself" in "lo-fi" filozofija zelo blizu, če sodimo po albumu...
Bolj kot v tehnologijo verjamem v energijo.
Kakšne so razlike med prvo in drugo izdajo pretežno istega materiala? Ali takratne zgodbe zdržijo še danes?
Naslov albuma je ostal enak, dodal pa sem tri skladbe, ki so dopolnile koncept prve plošče in ji obenem dodale življenjskost, ki je neločljivo povezana z njenimi osnovnimi elementi. Zvok je bolj izostren, saj je medtem dozorelo tudi uho, za kar gre velika zahvala Andreju Hrvatinu, ki je poleg že od samega začetka, in ta plošča, to dete, je tudi njegovo. Pozna se, da ima veliko srce, ne samo dober občutek za glasbo. Ali zgodbe držijo? Definitivno, za njimi stojim, pravzaprav vedno bolj.
O vas večkrat zapišejo, da ste prleški Iztok Mlakar. Kako gledate na to?
Zlagal bi se, če bi dejal, da mi primerjava ne godi. Že kot najstnik sem z zanimanjem sledil njegovim delom in svojo jezikovno pozornost obrnil k materinščini, ki je prej prleščina kot zborna slovenščina. Iztok je velik ustvarjalec. Vesel sem, da se osebno poznava. O najinih podobnostih in vtisih, ki jih zapuščajo najina dela, lahko sodi le posameznik. Z mojega zornega kota bi rekel, da se s svojstvenim pristopom lotevava tematik, zgodb in občutkov, ki so obema blizu. Od tu občutek podobnosti.
Vsaka pesem na albumu ima tudi "podnaslov" oziroma dodatno misel - zakaj?
Preprosto zato, ker je besedila nemogoče ločiti od glasbe, saj so nastala na glasbo in tako dobila tudi svoj izhodiščni karakter. Kakor špricar: ko ga enkrat zamešaš, ne moreš več ločiti vina od vode. Namig na albumu je zgolj zato, da usmeri pozornost, o čem bo tekla beseda.
Kako kot "insajder" ocenjujete kantavtorsko sceno v Sloveniji in obstoj prireditve, kakršna je Kantfest, ki se začenja prav danes?
Priča smo preporodu kantavtorstva in to je zelo dobro. Hvala bogu za internet, saj so mediji zelo gluhi za naš stil in način izražanja. V njem je veliko resnice in bojim se, da je prav ta resnica problem, ki nas stane večjo medijsko pozornost. Moj prvi kantavtorski nastop se zgodil na prvem Kantfestu leta 2003. Če do njega ne bi prišlo, morda ne bi bilo tega branja, moje plošče in mene takšnega, kot sem. Peter Andrej, hvala.