Damjan Franz Lu

Z Ano Vehar, ravnateljico ljubljanske osnovne šole Vič, sva se sestala v njeni, no, dokaj skromni pisarni. Res ni nič posebnega. Skrbno urejena miza na levi, polna papirjev, omara z mapami nedaleč stran, najbrž kupljena v kakšni domači "ikei", in znova dokumenti… Deluje birokratsko in prav nič ni velika. Prostor je za računalniško mizo in malo manjšo mizo za sestankovanje na sredi sobe. Morda bi bil kakšen ravnatelj s takim prostorom povsem zadovoljen. Imeniten zapeček. Toda ne za Ano Vehar. Ko vneto razlaga o šoli in dandanašnjih šolarjih, človek dobi občutek, da jo prežema vsa šola. Sobica je pač zaradi nuje. Na osnovni šoli Vič imajo dve ločeni stavbi in več kot 800 učencev. Redki ravnatelji so dandanes tako angažirani.

Nemara nekaj o zanimivi sogovornici, ki to delo opravlja kakšnih petnajst let, pred tem pa je bila namestnica ravnatelja in učiteljica razrednega pouka četrtošolcev, povedo naslednje trditve: "Na vasi je danes več omike kot v mestu… Če bi učiteljstvo bolj nastopilo skupaj, bi bilo danes v šolstvu boljše stanje. Bolj si uspešen, več inšpekcij imaš na glavi."

Naše domneve, da je imenitna sogovornica pred začetkom novega šolskega leta, so se pokazale za resnične.

Intervju je na svoj način začela kar sogovornica: "Boste kavo?"

Ne, hvala. Samo zame ni treba. Si jo boste privoščili?

"Je ne pijem že tri leta."

Zaradi pritiska?

"Sploh ne. Bili smo v Izoli v hiši in smo si v nekem lokalu privoščili skodelico. Na poti domov sem pripomnila, da je imela malce nenavaden okus in da sem jih morda spila že preveč, pa mi je sin odvrnil, da se ji tako ali tako ne bom nikdar odpovedala, češ da sem z njo zasvojena. Tisti trenutek sem rekla, da se je ne dotaknem več, in tega se držim vse do danes."

Usodna odločitev

Vas je takšna vztrajnost pripeljala tudi med učitelje?

"Ta zgodba je drugačna. Nekega dne, ko sem bila v osmem razredu, nekje proti koncu leta, se je moj oče s kolesom odpravil v šolo k ravnatelju. V tistih časih moški niso hodili na govorilne ure, roditeljske sestanke in podobno. Ko se je vrnil, je dejal: ‚Rekel mi je, da si primerna za učiteljico.‘ Tako malokrat je šel, a ga je skrbelo, kaj misli nekdo drug. To je bilo to. Opravila sem sprejemni izpit iz slovenščine, matematike in glasbe, ki je bil takrat obvezen. Prepričana sem, da je velika napaka, da jih danes več ni. Raven znanja se namreč zelo slabša."

Nekateri si težko predstavljamo, kakšno je stanje v šolah danes. Obiskovali smo jo v nekih drugih časih, šoloobveznih otrok nimamo ali pa je že vse mimo…

"Standard znanja je bistveno slabši, kot je bil. Nacionalna preverjanja znanja so prav posebna zgodba. Vsako leto Evropska unija primerja rezultate po državah. Tako imamo navedeno Belgijo, kjer se rezultate upošteva pri oceni ali pa je pogoj za srednjo šolo. Seveda je odnos do takih preverjanj tako tam popolnoma drugačen kot pri nas, kjer se rezultati nikjer ne upoštevajo, razen v drugem krogu, če je preveč prijavljenih. Je to pošteno, da so rezultati tako nepomembni, potem pa nas evropsko primerjajo z drugimi? To je samo ena od sodobnih drobtinic."

Pa je vsaj začetek šolskega leta ostal enak? Kdaj se za vas začne?

"Za ravnatelja se začnejo priprave že mnogo prej. Tudi za učitelje. Na naši šoli, denimo, se starši in bodoči prvošolci z učitelji srečajo že junija. Pripravimo nekakšno igro. Poleg tega vsem staršem na dom pred začetkom šolskega leta pošljemo pismo z lepim sporočilom, v njem je med drugim naveden urnik, tako da je prvi šolski dan deloven in ne izgubljamo časa po nepotrebnem. Prvi dan tako ni običajne nervoze. Seveda je ta dan poseben, vendar je vseeno delovni dan."

Glede na to, da že več desetletij spremljate šolarčke, kako se po vaših izkušnjah med seboj s časom razlikujejo?

"Mislim, da se časi zelo spreminjajo. Predvsem v smislu, da se je razširilo mišljenje, kako je vse javno in da zato ni treba imeti nikakršnega odnosa. Kako sicer pojasniti, da se otroci v zasebnih šolah drugače odzivajo na šolo kot v javnih? Vzemimo primer šolarja, ki ima matematiko in slovenščino cvek. Šola mu mora po zakonu ponuditi dopolnilni pouk. A ga ne obiskuje. Mi nimamo na voljo prav nobenih sankcij, če se pouka ne udeležuje. Je to pošteno? Če je otrok negativen ali pa prav dober, vendar učitelj presodi, da mu v matematiki, na primer, neko področje ne gre od rok in naj zato pride naslednji dan k dopolnilnemu pouku, a ga ni. Se vam zdi pošteno, glede na to, da mu vse plača država?"

Res ni nobenih sankcij?

"Ne moremo mu pisati niti neupravičene ure. Med njimi so potem še taki, ki imajo dodatno strokovno pomoč. Mar ni bolj logično, da najprej izkoristimo dopolnilni pouk, ki ga ne želi obiskovati, preden si upravičen do dodatne strokovne pomoči? Ampak ravnatelj in učitelji ne more prav nič. Nimata vzvodov."

Saj šolstvo je bilo javno financirano že prej.

"Že, že, vendar si pred leti lahko vsaj napisal neupravičeno uro, če kdo ni prišel na dopolnilni pouk. Če otrok ne dela domačih nalog in ne izpolnjuje drugih obveznosti, danes ni prav nobenih sankcij."

Ko pokliče mama

Celo za domače naloge? Spomnim se učitelja matematike, ki je v takem primeru najprej pošteno zardel in nato pobesnel, tako da si nihče ni drznil na pouk brez izpolnjenih obveznosti.

"Če te otrok danes razjezi, te že naslednji dan kliče mama, češ kako sem govorila z njenim otrokom. Skratka, mislim, da bi morali javna sredstva bolje spoštovati. Če država plačuje in učitelj določi, bi moral otrok obiskovati vsak pouk."

Kakšna je pri tem vloga staršev?

"Menim, da bi morali oni prvi zahtevati od otroka, da v primeru slabe ocene ali težav z določeno snovjo hodi na dopolnilni pouk."

Vendar se to običajno ne zgodi?

"V redkih primerih starši res zahtevajo od otroka. V redkih primerih."

Ne predstavljam si, kje je torej tisti moment, ki bi…

"Danes je že malce preveč verbalnega pregovarjanja. Z njim učencev ne pripravljamo za življenje, v katerem je vendarle potreben red."

Se tudi starši torej spreminjajo generacijsko, če se vrnemo k njim?

"Zdi se mi, da se vedenje ljudi na splošno spreminja. Vedno večji je egoizem, vedno večji individualizem. To se kaže v tem, da se ljudje med seboj vse manj pogovarjamo. Olike pozdravljanja je vse manj. Strpnosti je manj. Mislim, da bi morali to začeti reševati pri glavi, pri državi. Povejte mi, kako naj se pogovarjam z učenci in jim govorim, da se napačno vedejo, če se v parlamentu tako zmerjajo? Kako naj otroku rečem, da se mora na državni proslavi primerno vesti, če na proslavo na Trgu republike na koncu pride kamela? Ali to sodi na državno proslavo? Kako torej v šoli ustvariti raven odnosa do države? Državna proslava je državna proslava, hec je pa hec."

S tem bi se bržkone vsakdo strinjal. Otrok potrebuje vzor.

"Če se v parlamentu tako nečloveško obdelujejo, kako naj potem otroku rečem, kako naj se drugače vede, saj je vzorec nekje dobil. Etike je vse manj. Še dobro, da imamo podeželje, saj je to bolj olikano kot mesto."

Prav zadnjič je kolega novinar, ki prihaja iz Prekmurja, na uredniškem sestanku rekel nekaj podobnega.

"Jaz sem iz Podpeči in če primerjam državne proslave, na katerih sem bila, torej na Toškem, v Ajdovščini in v Ljubljani, lahko ugotovim, da se med seboj po odnosu do države zelo razlikujejo. Ljubljanske so tako umetne, tako visoko umetniške, da komaj veš, da je državna proslava."

Bi rekli, da je vprašanje etike nekakšen globalen trend ali je to pač značilnost na Slovenskem?

"To je zelo odvisno od države. Enkrat sem imela priložnost obiskati kanadsko učilnico - a ne na državne stroške, da ne bo kdo pomislil - in sem opazila red. Nemara veste, kakšno inšpekcijo sem imela na šoli? Namreč, bolj si uspešen, več inšpekcij imaš na glavi. V minulem šolskem letu sem imela inšpekcijo, ki je spraševala, kako hodi učiteljica po hodniku. Kakšen glas ima učiteljica. Je to normalno? Inšpektorica me je poklicala novembra, nato so prišli aprila, bržkone se je tudi njim zdela prijava malce butasta."

Vse, kar je prav

In kdo takšne stvari prijavlja?

"Starši. Povedala sem konkreten priimek, pa inšpektorji ne smejo izdati, kdo je prijavil. Naj si starši, ki so zaposleni na ministrstvih ali med novinarji, ne predstavljajo, da si lahko vse dovolijo. Vse, kar je prav. Na koncu je bil že to prekršek, da je učiteljica dva učenca, ki sta se tepla, razdvojila in jima povedala nekaj besed. Ne čisto lepih. Ampak so rekli, da je naredila napako, ker bi ju morala samo razdvojiti in nato vsakega posebej odpeljati v učilnico ali v pisarno ter se z njim na štiri oči pomeniti. Toda pazite, vprašanje je bilo že, kako učiteljica hodi po hodniku."

Ima šola oziroma učitelji sploh še kakšno avtoriteto?

"Morala bi si jo ponovno izboriti. Izhod vidim samo v tem, da bi morali biti učitelji bolj enotni in složni. Poglejte zdravnike in sodnike."

Rekli ste, da ste imeli več inšpekcijskih prijav.

"Lani smo imeli še eno neobičajno. Naša šola ima dve lokaciji in z ene zaradi prostorske stiske na telovadbo hodijo v bližnjega Partizana. Eden od staršev je prijavil, češ da športna vzgoja ne traja polnih 45 minut. Ampak že hoja je lahko taka, da je telovadba. Sicer pa si prizadevamo, da bomo prostorsko stisko rešili."

Vrniva se na začetek šolskega leta. Se vam zdi, da starši dobro pripravijo otroke na šolo? Imate kakšno priporočilo?

"Zelo različno pripravijo otroke. Priporočila pa bi, da bi starši z učenci več brali. Bralna kultura šepa. Razlika je namreč med branjem na Facebooku in med branjem učbenikov. Psihologija branja na računalniku je namreč drugačna. Če želimo, da se bo učenec naučil brati iz učbenika, se moramo tega naučiti iz knjig. Ko smo naredili analizo, smo ugotovili, da bi morali izboljšati doslednost in razumsko branje. Pomagamo si lahko, recimo, s časopisi in revijami."

Hvala lepa za pogovor.