Vzpon Mamića, sina hrvaških priseljencev iz Hercegovine, v hrvaški nogometni hierarhiji se je začel leta 1980 s prihodom karizmatičnega trenerja Miroslava Blaževića - Čire v Zagreb za trenerja Dinama. Bratje Mamić, ki so se v Zagreb preselili iz Bjelovarja, so svojo priložnost za pobeg iz revščine videli v nogometu. Zdravko, Stojan Anton in Zoran (danes športni direktor Dinama) so živeli v Sesvetah brez očeta, ki je moral delati v Nemčiji, da je preživel svojo družino. Ko je Mamić danes v sporu z navijaško skupino Bad Blue Boys, ima močan argument, da pravzaprav izhaja iz njihovih vrst. Tedaj navijaška skupina še ni bila organizirana tako, kot je danes, je pa postavil temelje: izdeloval napisane, prodajal pokovke in kikiriki, zbiral navijače, potoval z Dinamom na gostovanja...

Ko je Blažević prišel v Zagreb, je bil Mamić trgovski potnik enega izmed podjetij iz Vranja v Srbiji. Kot izjemno inteligenten je takoj zaslutil priložnost, vez z Blaževićem pa utrdil tako, da ga je izbral za poročno pričo na poroki s prvo ženo Nado. Ko je Dinamo leta 1982 po 24 letih suše postal jugoslovanski prvak, je Blažević postal hrvaški nacionalni junak. Tako kot se je priljubljeni Čiro vračal v Dinamo in bil nagnan iz njega, se je gibala tudi kariera Mamića v Dinamu. Ko je bil Blažević trener v Švici, Grčiji in na Kosovu, je bil Mamić opozicija Dinama, saj je bil klub v rezultatski krizi.

Leta 1987, ko je Robert Prosinečki odšel v Crveno zvezdo, ker Blažević v njem ni prepoznal novega asa, je vse kazalo, da bi isto poletje iz Maksimira odšla še ena legenda kluba - Marko Mlinarić. Vodstvo kluba ni imelo denarja za podaljšanje pogodbe, tedaj pa je na sceno stopil Mamić, ki se je vseskozi smukal okoli kluba. V Zagrebu je organiziral zbiranje denarja za novo pogodbo Mlinke tako, da je privatnike zbral v priljubljeni restavraciji Okrugljak in od njih nažical 100.000 tedanjih nemških mark, da je ostal v klubu. Istega Mlinarića je 18 let kasneje nagnal iz kluba.

Ta prvi večji podvig Zdravka je dokazal njegovo izredno vztrajnost in iznajdljivost. To sta odliki, s katerima se je kasneje povzpel na vrh. Z začetkom razpada Jugoslavije se je Mamić zelo dobro znašel v modelih divje privatizacije. Izkupiček od poslovnih mahinacij je skupaj z Blaževićem vlagal v NK Dinamo. Blažević se je priključil vladajoči politični stranki HDZ in postal prijatelj predsednika Franja Tuđmana, ki je Mamića sicer nagnal iz kluba, a se je slednji vedno znašel tako, da je ostal v nogometnih krogih. Blažević in Mamić sta se z izkupičkom od poslovnih potez vključila v nakup HAŠK Gradjanski. Osmega aprila 1993 je Blažević postal predsednik delniške družbe, večinski lastnik in trener, Zdravka pa je imenoval za direktorja kluba. Ker sta imel oba preveč rada denar, idila ni trajala dolgo. Že po letu dni je Čiro nagnal Mamića iz kluba zaradi spora okoli 300.000 nemških mark, vendar ta ni odšel praznih rok. Ko se je klub imenoval Croatia, je bil Mamić na obrobju, a se je povezal z Bad Blue Boys, ki so zahtevali vrnitev imena Dinamo, ker je v tem videl svojo priložnost, da se vrne v igro.

Februarja 2000 je bilo vrnjeno sveto ime Dinamo. Legenda kluba Velimir Zajec je postal direktor, Marinko Barišić pa predsednik. Zajec je za svetovalca v klub povabil Mamića, ki je hitro prepoznal finančno moč Barišića, saj je bil ta šef Siemensa na Hrvaškem. Tako je našel novega najboljšega prijatelja. Ker mu je Barišić ščitil hrbet, je Mamić krenil v dokončni obračun, saj mu je bil napoti do popolnega prevzema kluba le še Zajec. Mamić je medtem prepoznal velik posel v trgovanju z nogometaši, zato je ustanovil agencijo, ki jo uradno sicer vodi sin. Leta 2002 Mamić pride v izvršni odbor kluba, v ospredje postavi predsednika Barišića, ki je na tej funkciji še danes, zase pa si je izmislili funkcijo izvršnega podpredsednika. Zajca nažene iz kluba z vulgarnim besednjakom in postane vladar kluba.

Čeprav je kršil zakone, imel igralce v svoji agenciji v suženjskem odnosu, saj mu morajo do konca življenja plačevati oderuške odstotke od zaslužka, izvajal privatizacijske akrobacije in utajil davek, je postal najbolj priljubljeni sogovornik v vseh hrvaških medijih. Njegov besednjak je vulgaren, saj preklinja, zmerja vse po vrsti in omalovažuje. Obnaša se tako, kot da mu nihče nič ne more, v prostem času izvaja striptiz po letališčih, daje visoke napitnine romskih glasbenikom, je pogost gost sodnih dvoran, preganja novinarje po maksmirskem gozdu, jim grozi ter jih zmerja pred televizijskimi kamerami, med odmori vdre v slačilnico svojega moštva, če ni zadovoljen z igro, trenerje menja kot spodnjice, že nekaj časa je v sporu z navijaško skupino Bad Blue Boys, ki bojkotira tekme... Čeprav ga mnogi ne marajo, je prav po njegovi zaslugi Dinamo v vrhu hrvaškega nogometa in pogost udeleženec evropskih tekmovanj.

Zadnji salto mortale je naredil letos, ko je za selektorja podprl Igorja Štimca, še do nedavnega največjega sovražnika, ki bi drug drugega utopila v žlici vode. Sočasno je za predsednika Nogometne zveze Hrvaške postavil Davorja Šukerja, sicer nekdanjega nogometaša. A odziv v javnosti je negativen, kar je bilo očitno že minulo sredo na Poljudu v Splitu, kjer je na reprezentančno tekmo prišlo le 8000 gledalcev.

Zaradi občutljive vsebine posnetki niso primerni za mlajše od 18 let.