Upad lesne trgovine je najbolj prizadel Slovenijo. Leta 1930 se je izvoz zmanjšal za 66 odstotkov, podeželski trgovci so nehali kreditirati kmete, veletrgovina pa njih. Kupna moč prebivalstva in pomanjkanje denarja sta postala kritična, naraščali sta nelikvidnost bank in brezposelnost, najbolj v gradbeni, kovinski, lesni in lesnopredelovalni industriji. Odpuščanja so se nadaljevala tudi v tako imenovanem javnem sektorju. Od 79.010 redno zaposlenih delavcev v Sloveniji, ki so bili leta 1934 zavarovani pri osrednjem uradu za zavarovanje delavcev, jih 54 odstotkov ni moglo pokrivati eksistenčnega minimuma, 22,8 odstotka jih je živelo na minimumu, le 23 odstotkov si jih je z zaslužkom lahko privoščilo kaj več, če jim ni bilo treba vzdrževati družine. Brezposelni delavci so imeli pravico do majhnih in kratkotrajnih podpor, ki so jih izplačevale javne borze dela.

3000 železniških delavcev odpuščenih

Železniško ravnateljstvo v Ljubljani je te dni izdalo radi prenizko odmerjenih kreditov za progovno delavstvo sledeče ukrepe: Odpusti se takoj cca. 3000 pogodbenih in sezonskih delavcev, ustavi se do nadaljnega delo v signalni delavnici, kjer je prizadetih okoli 100 delavcev, vsemu ostalemu progovnemu delavstvu pa se zmanjša število delovnih dni od dosedanjih 25 na 18 mesečno, torej 2 dni manj, kot jih jamči delavski pravilnik.

Prepričani smo, da bo šef naše vlade z energično pomočjo gospodov slovenskih ministrov takoj ukrenil vse, da se odredbe Generalne direkcije železnic prekliče in da se zasigura sigurna eksistenca in zadostno število delavstva na progah, ki nesejo državi visok dobiček.

Slovenec, 2. avgusta 1936

Časniki so o stavkah in novih brezposelnih redno poročali, v ozadja pa se - razen izjemoma - niso poglabljali. V Jutru, 2. novembra 1936, vendarle najdemo daljši članek Borba proti brezposelnosti, pravzaprav natančno poročilo s predavanja tako imenovane ljudske univerze v organizaciji društva Soča, ki je bilo dan poprej v steklenem salonu restavracije Zvezda. "Mnogoštevilnemu poslušalstvu, ki ga je pozdravil predsednik društva g. dr. Dinko Puc, je predaval odlični predavatelj univerzitetni profesor in sodnik g. dr. Stojan Bajić (...) v dobro stvari same in v dobro njenega članstva, ki se bo na tak način znašlo na skupni, najprimernejši osnovi sodelovanja in spoznavanja najnujnejših potreb sedanjega časa."

Borba proti brezposelnosti

Brezposelnost ni nov pojav, že pred vojno je bilo zaznamovati 6-8 % stalno brezposelnih (...). V povojni konjunkturi je ta brezposelnost izginila, nato pa začela rasti od l. 1929 naprej in je dosegla višek leta 1932. (...) Predavatelj se je bavil najprej s tehnološko brezposelnostjo. Ta izvira iz sprememb potreb, n. pr. iz preosnove energijskega gospodarstva od premoga na elektriko, posebno pa zaradi racionalizacije proizvajalnih metod v industriji. (…) Opozoril je še na to, da v dobi brezposelnosti racionalizacija celo napreduje. Nadalje se je bavil z vzrokom, ki leži v geografski izpremembi sedežev industrije. (…) Slednjič pa je padec industrijske produkcije, mednarodne trgovine in kupne moči povzročil zastoj notranje in mednarodne izmenjave dobrin. V zadnjem času sicer zaznamuje industrijska produkcija toliko izboljšanje, da je že dosegla stanje pred gospodarsko depresijo l. 1929. Toda ta optimizem nas ne sme premotiti, ker gre to izboljšanje le na račun mrzličnega oboroževanja, v katerega se trosi narodno premoženje: izdelki vojne industrije zaradi svoje nerentabilnosti ne bodo prinesli zaželjenega blagostanja in ne ozdravljenja v gospodarstvu, ne v brezposelnosti. (...)

V drugem delu predavanja je predavatelj očrtal sredstva borbe proti brezposelnosti. Pri tem je opozoril na dalekosežne izpremembe v gospodarski in socialni miselnosti, ki so se izvršile od l. 1929 do danes. Dočim se je še v zapadni Evropi smatralo načelo prostega gospodarstva za aksiom in so proglašali načrtno gospodarstvo za utopistično novotarijo, so danes že vse evropske države uvedle take metode gospodarske in socialne politike, ki niso samo izraz dirigiranega gospodarstva, temveč se bližajo že kar nekakemu državnemu socializmu. Do te globoke, toda zaradi postopnega razvoja skoraj neopažene preokrenitve miselnosti se je razvila Evropa baš pod diktatom neizogibnega pobijanja brezposelnosti. (…) Z neposredno, karitativno pomočjo vprašanja brezposelnosti ni mogoče rešiti, kajti z njo družba pač nekoliko olajša svojo vest, rane pa ne zaceli. Karitativno podpiranje brezposelnih je tudi vedno vzbujalo proteste češ, da ima družba pravico zahtevati protidajatve od tistih, ki jih podpira. Zato se uporablja podpiranje brezposelnih s podporami samo še v nujnih primerih, kjer smotrnejša skrb ni mogoča.

Najvažnejše sredstvo proti brezposelnosti so javna dela, ki so še nedavno pri ekonomistih starejše smeri vzbujala posmeh, so se pa v razmeroma kratki dobi uveljavila na vsej črti in tam, kjer so jih pravilno uporabljali, dosegla tudi popoln uspeh (...) izvajati se morajo v večjem obsegu in po smotrnem načrtu; izvajajo naj se s sredstvi, pridobljenimi iz posojil in ne iz davkov. (...) Podžgati je tudi treba veselje do zasebnega podjetništva z dvigom kreditnega zaupanja in s tem, da se da zasebnemu kapitalu možnost investicije in rentabilitete pri javnih delih. Naposled se je izkazala strogo deflacijska politika za škodljivo javnim delom, nasprotno pa ekspazionistična politika, ki skuša s primernimi sredstvi poživiti obtok denarja, poceniti kredit, vzbuditi podjetnost.

Tudi s skrajšanjem delovnega časa ob istih mezdah se skuša povečati število zaposlenih oseb. Delovni čas naj bi se skrčil od 48 na 40 ali celo 36 ur in na ta način naj bi se ustvarila pravilna protiutež racionalizaciji. (...)

Dalekosežno sredstvo za pobijanje brezposelnosti je naposled še stremljenje po notranji preureditvi industrijske proizvodnje. Načelo prostega gospodarstva, ki stremi zgolj za podjetniškim dobičkom, je premagano. (...)

Jutro, 2. novembra 1936

* * *

Zveni znano?