V tokratno izvidnico smo pospremili še enega starega znanca, ki nas je kot prvi turist nasmejal s svojimi posrečenimi prigodami z Bleda. Taiwo Aladeojebi se je ravno po vrnitvi iz rodne Nigerije s prijateljem odpravil v Kranj, da bi nam iz prve roke poročal o dogajanju v Prešernovem mestu. Kot se je izkazalo, je bil priča predvsem pomanjkanju le-tega, zato je bil po enodnevnem izletu presrečen zaradi večerne vrnitve v Ljubljano oziroma, kot bi se izrazil on, v civilizacijo. A vse le ni bilo tako črno.

V Kranju je živel Prešeren

Ljubljano sta s prijateljem zjutraj zapustila z avtobusom, za katerega sta karti brez zapletov kupila pri okencu na glavni avtobusni postaji. Še dan pred odhodom je kazalo, da si bo Taiwo Kranj ogledal sam; ob omembi destinacije nihče namreč ni hotel z njim, saj tam naj ne bi bilo nič zanimivega. "Kranj je pač... Kranj," so ga zavrnili kar trije, preden se mu je pridružil sošolec Jinwei iz Kitajske, čeravno zato, ker ni imel tisti dan nič boljšega početi. Na avtobusni postaji v očitno med tujci nepriljubljenem mestu sta pravilno izstopila zgolj po naključju: zdelo se jima je, da bi to lahko bil Kranj, in njun občutek se je izkazal kot pravilen. Sicer pa ni bilo, razen pretečenega časa, nobenega drugega indica, ki bi jima kot nevednima turistoma olajšal življenje: videla nista nobenega znaka, na avtobusu pa tudi ni bilo slišati nobenega naznanila. Morda je k srečnemu koncu pripomoglo tudi dejstvo, da sta se na tej postaji že ustavila na poti z Bleda, njune in naše prve izvidnice.

Ko se je izkazalo, da sta se znašla na pravem kraju, sta po ustaljeni praksi najprej hotela poiskati turističnoinformacijski center (TIC), katerega znak se je uspešno izogibal njunim očem. Zato sta se instinktivno podala v smeri centra, kot jima jo je s pantomimo nakazal mimoidoči, in upala, da ga, če ne nekje po poti, najdeta tam. A še pred njegovim odkritjem sta zagledala znak za Prešernovo hišo in se kot nadobudna turista podala naproti novim spoznanjem o slovenski kulturi. Hišo, v kateri je največji slovenski pesnik preživel zadnjih nekaj let svojega življenja, sta si ogledala v petih minutah. Za to sta odštela vsak po 3,40 evra, kar je študentska tarifa. Mlajša punca pri blagajni jima je ob privolitvi starejše gospe odobrila to ugodnost, čeprav Taiwo pri sebi ni imel študentske izkaznice. "Hiša je pač hiša in zato nič posebnega." Videla sta njegovo posteljo, sobo njegove sestre in majhno pisarno s starinsko mizo, kjer je delal kot odvetnik. Vsi prostori in predmeti so bili lično označeni z napisi na tablicah. "V njegovi sobi sem šel na drugo stran vrvi, da sem se lahko slikal poleg njegove postelje," z rahlo samoironijo pove Taiwo. Kaj pa ve o njem? "Da je napisal vašo himno in da je najbolj znan slovenski pesnik. In pa da je veliko pil," se spomni v smehu po kratkem premisleku. "U, pa rad je imel dekle, s katerim nista nikoli pristala skupaj. Nesrečna ljubezen..." V muzeju sta bila sama; za njiju so morali celo prižgati luči, kar se je pozneje izkazalo kot nekaj običajnega. "Mogoče sva bila prva obiskovalca v dnevu ali pa varčujejo z elektriko," razmišlja Taiwo in za konec povzame: "Prešernov spominski muzej ni dolgočasen; je pač to, kar je. Gre za prostor z zgodovinsko vrednostjo, za katero nikoli nisem imel pretiranega posluha."

V Kranju je vse blizu

Ko sta se vrnila na mestne ulice, sta po naključju končno zagledala značilen "i", označujoč TIC, in vstopila. Blizu? "Seveda, to je Kranj. Vse je blizu." Poslovalnico sta opisala kot precej veliko, večjo od tiste na Bledu. V njej je tudi razstavni prostor, prodajajo spominke... Za razliko od prej v njej celo nista bila sama. Neki moški je uporabljal brezplačni internet, še enemu pa je prijazna uslužbenka razlagala o kranjskih vrhuncih. Nato pa še enkrat od začetka našima turistoma pod krinko. "Prav smilila se mi je, ker se mora ves čas ponavljati," prizanesljivo pripomni Taiwo s svojim večnim nasmeškom. "Rekla sva ji: 'V Kranju bova en dan, kaj predlagate, da si pogledava?' Odgovor: 'Ha, en dan je preveč za Kranj! Tu res ni veliko videti... Ampak imamo Prešernov spominski muzej, gotska cerkev je v tisti smeri...'," je rekla in na da mizo potegnila zemljevid ter na njem s krogci označila štiri glavne znamenitosti: Prešernovo hišo, cerkev sv. Roka na Pungertu, gotsko cerkev sv. Kancijana in Gorenjski muzej v Mestni hiši. "Res je bila prijazna in ustrežljiva, njena angleščina pa tekoča. Povedala nama je za te tri stvari, ki sva si jih tudi pogledala. Zamudila sva le cerkev sv. Roka, ker je bila po najinem prepričanju zaprta."

Nadalje sta si lepo po vrsti želela pogledati ostale znamenitosti: najprej Gorenjski muzej, ki je bil prvi na poti, in tako naprej. A še preden sta se zavedla, sta prehodila že vse mestno jedro in se znašla pri cerkvi na Pungertu, ki bi morala biti njun zadnji postanek. "Na zemljevidu je bila videti veliko dlje. V resnici pa sva tja prišla tako hitro, da sva mimogrede zgrešila prva dva načrtovana postanka." S tem ju je seznanila natakarica v sosednji gostilni. Povedala jima je tudi, da je cerkev zdaj žal zaprta, saj se odpre ob 8. uri in nato spet ob 18. uri. Zato sta se, nič kaj pretirano razočarana, vrnila po glavni ulici, da bi si ogledala prej zamujeni znamenitosti.

A čisto zlahka ni šlo. Vhod v Mestno hišo se jima je vztrajno izmikal, tako da sta morala za njegovo odkritje pokazati kar nekaj odločne trme in vztrajnosti. Med hojo okoli zgradbe jima je pozornost ukradel par, ki je ravno izstopil iz bližnje cerkve. Bolje vrabec v roki kot golob na strehi, sta si rekla in namesto v muzej vstopila v cerkev - zgradbo, ki je bila očitno odprta. Hladna notranjost jima je tako prijala, da sta v njej ostala kar nekaj časa. "Načeloma ne maram hoditi po cerkvah, a v primeru vročega poletja raje sedim v cerkvi, kot hodim naokoli," pragmatično pove Taiwo.

V tretje gre rado in tudi našima junakoma je v tretje končno uspelo odkriti vhod v Gorenjski muzej. Za ta dosežek sta vsaj desetkrat obkrožila celotno stavbo, saj je zaradi del vse pokrito in ga je nemogoče videti. "Bilo je v redu; pregledala sva spodnje nadstropje, ki je brezplačno, in zgornje nadstropje, za katero sva morala skupaj odšteti 4 evre." Sicer je zgoraj na pogled več eksponatov, a manjša spodnja soba se jima je veliko bolj vtisnila v spomin zaradi tam razstavljenih kosti "ljudi, ki so na tem prostoru živeli pred Slovenci". Tudi tu sta bila sama in za njiju je prijazna gospa spet morala prižgati luči, ni pa jima odobrila dveh vstopnic po študentskih cenah zgolj na lepe oči.

"V muzeju sva preživela le deset minut, saj naju zelo stare stvari ne zanimajo pretirano, si pa predstavljava, da je ta muzej za kakšnega zgodovinskega navdušenca lahko prava poslastica." Vse je stvar zanimanja. In naša turista sta imela tisti čas v mislih predvsem kosilo.

V Kranju so turistične samo cene

Utrujena od kulturnozgodovinskega udejstvovanja sta se po priporočilu gospodične iz TIC usedla v gostilno Kot v mestnem središču, saj je bila daleč naokoli edina odprta. Tam sta pristala tudi zato, ker so prvo restavracijo, ki jima jo je predlagala, zaprli že ob 13. uri. Zato Taiwo svari: "Če hočete v Kranj, vam res odsvetujem, da greste v soboto." Oba sta naročila biftek s pomfritom in solato, za kar sta odštela 16 evrov za porcijo. Skupaj z juho in ledenim čajem ju je kosilo stalo več kot 40 evrov. "Biftek je bil res drag - še Bled je cenejši od Kranja! Mogoče je bila kriva najina izbira, ker so biftki pač dragi. A med pregledovanjem menija sem opazil, da nimajo niti brezplačne vode iz pipe!" zgroženo pripoveduje Taiwo. Za tako imenovano domačo vodo vam v gostilni Kot zaračunajo po 0,50 evra za pol litra in 1 evro za liter prozorne kapljice. "Tega pa res ne bi nikoli naročil; nikoli ne bi plačal za vodo iz pipe! Mislim, da je bilo predrago, voda pa bi sploh morala biti zastonj," kar ne more preboleti Taiwo. Poleg njiju je v restavraciji obedovala ista skupina ljudi, s katero sta se ves dan srečevala ob vhodih v muzeje in cerkve, stregel pa jih je en natakar. Ta jima je prijazno, čeprav v bolj šepavi angleščini, pojasnil, da se do Planeta Tuš brez težav lahko sprehodita.

V Kranju živijo ljudje

Naveličana kranjskega mrtvila sta se v lovu na zabavo namerila v Planet Tuš na obrobje mesta. Tega jima je že predhodno priporočila prijateljica iz Gorenjske, saj naj bi bilo srednjeveško mestno jedro ob sotočju Save in Kokre precej zaspano, da pa se splača iti v Planet Tuš, kjer sta si ogledala zabaven film in si med čakanjem na predstavo privoščila ledeni čaj. Sicer pa ju je Kranj precej dolgočasil. Zato Taiwo pravi, da se v Kranj ne splača iti poleti, če pa že, zgodaj zjutraj, pred 10. uro, ali proti večeru. "Ko sva se popoldne vračala iz Tuša, sva v središču dejansko videla ljudi. Sredi dneva, ob 12., 13. uri, ko sva se midva sprehajala po mestu, pa ni bilo nikjer nikogar. Pravo mesto duhov, vam rečem! Resno, misliš si, da so vsi na počitnicah. Kot v Egiptu med ramadanom, ko se ljudje pripravljajo, da bodo šli po sončnem zahodu na večerjo, in ni zunaj nikogar - točno tako je v Kranju. V Ljubljani so ljudje ves čas na ulicah, tam pa je bilo dobesedno prazno. Ampak saj je bilo v redu, preživela sva. Ni pa v Kranju resnično nič kaj dosti videti." Prihajajoči večer je popravil prvi vtis: ljudje so končno prilezli na ulice. Tudi v Tušu je bila sprememba opazna: "Ko sva prispela, okoli 15. ure, sem se spraševal, od česa živijo, tako prazen je bil. Predstavljajte si, da bi bil takšen City park; zaprli bi ga!" Po končanem filmu oziroma po 17. uri pa se je Kranj prebudil iz opoldanske kome. Mesto je spet zadihalo s koraki ljudi, ki so prihajali in odhajali vsak v svojo smer... Takrat sta se peš vrnila v središče, kar zaradi žepne izdaje mesta ni bil nikakršen podvig.

V Kranju vlada poletni dolgčas

"Na zemljevidu so razdalje res videti daljše, a v resnici nisva potrebovala več kot 10 minut. Med sprehodom me je presunilo: Vau, tu dejansko živijo ljudje!" Življenje se je začenjalo, onadva pa sta na žalost odhajala. "Če hočete poleti v Kranj, pojdite zvečer, še posebno v soboto, saj se mesto prebudi šele po šesti." Na avtobusni postaji sta nekaj minut z veseljem čakala na avtobus, ki ju je čez pol ure pripeljal nazaj v civilizacijo. Bila sta presrečna. "Končno spet vidiva ljudi; pobegnila sva iz mesta duhov," sta se radostila ljubljanskega vrveža.

A za doživeta razočaranja ne krivita mesta samega, pač pa čas njunega obiska: poleti, v soboto in še sredi dneva, v največji vročini. Vseeno pa Kranj po njunem mnenju ni turistična destinacija. "Tam se lahko ustaviš na poti in si privoščiš dveurni postanek, težko pa je Kranj tvoj končni cilj," skuša Taiwo potegniti nepristranske sklepe, nakar ugotovi, da se mu je Kranj morda zdel tako dolgočasen tudi zato, ker se je ravno vrnil s počitnic v rodnem Lagosu, ki na vsakem koraku prekipeva od življenja. Če bi moral Kranj opisati v nekaj stavkih? "Je majhno in mirno mestece, a takšen ni samo Kranj, temveč vsa Slovenija. Sicer pa je čisto lepo; sprostiš se in uživaš, a naslednjič tja ne bi šel za ves dan. Ura ali dve sta več kot dovolj; to ni Bled, kjer imaš ves dan kaj početi."