Dogajanje seveda temelji na živi glasbi na treh osrednjih prizoriščih: največje Terra, manjše Aqua in najmanjše Aero prizorišče bi prenesli še enkrat večjo množico, kot so jo gostili letos. (Organizator je letos sicer preštel 30 odstotkov več obiskovalcev kot lani.) Vmesne domiselno okrašene hangarske prostore medtem kvalitetno polni DJ program, prepoln presenetljivih elektronskih inovatorjev, navdušujočih producentov in anonimnih jezdecev ritma, ki prinašajo svež veter v zatohli prostor množičnih ljudskih elektronskih veselic na prostem, na katerih običajno prednjačijo visoko zveneča preverjena imena.

Po glasbeni plati je bil festival letos bistveno bolj raznolik. Lanskoletni plejadi pretežno angleških 'indie' skupin so se pridružili tudi drugi, žanrsko bolj pisani izvajalci. Ljubiteljem hip hopa bo poleg domačih skupin Elemental, Kandžija i gole žene in Dječaci v spominu zagotovo najdlje ostal nastop nespornih kraljev hip hopa, The Roots. Dvourni koncert je minil ob virtuoznem džemanju, improvizaciji in cviljenju kitare v rokah poosebljene reinkarnacije Jimmyja Hendrixa, kapitana Kirka Douglasa.

Med težkokategorniki bi lahko izpostavili veterane Jon Spencer Blues Explosion, angažirane Thievery Corporation, razigrane Parov Stelar ali zasanjane The XX. Pa ne bomo, saj smo ostali še bolj navdušeni nad nastopi manj znanih avtorjev, kot so nevrotični MaxTundra, nagruvani Dam Funk ali prodorna gospodična Tune Yards. Festival je tako uresničil svoje poslanstvo: odšli smo z razširjenimi obzorji in polnimi glavami novih melodij.

Bega pa uspeh eko poslanstva. Festival namreč že v imenu nosi priljubljeno eko označbo in je tudi ponosni dobitnik Velike nagrade za korporativne dosežke na področju zaščite okolja, a z izjemno delavnic v natrpanem kampu in prenatrpanih maloštevilnih zabojnikih za smeti ni bilo ne duha ne sluha o "izvrstnem ekološkem sporočilu in pozitivnem vplivu na trajnostni razvoj ter dvigovanju splošne zavesti o zelenem vprašanju v širši javnosti". Kupi smeti na tleh so sporočali vse prej kot to.

Sicer je organizator v vsakem pogledu logistično zahteven zalogaj snedel in prebavil brez večjih težav. Pri tem mu je brezpogojno in obilno pomagala vojska prostovoljcev (po podatkih organizatorja neverjetnih dva tisoč), ki so nasmejani skrbeli za varnost, razdeljevanje kuponov za pijačo, pripravo hrane in podobno. Tudi zaradi obilice sanitarnih prostorov, premišljenega scenosleda nastopajočih in pretočnega vhodno/izhodnega portala premik slehernega izmed 15.000 gostov (na večer) od enega do drugega konca tudi v največjih prometnih konicah ni trajal več kot par minut. Nekaj zastojev je bilo zaznati zgolj v okolici barčka, ki je ponujal rakijo. Nič čudnega, malo epruveto so odštekani modeli delili za več kot sprejemljivih 10 kun.

Cene so bile tako še eno pozitivno presenečenje. Za razliko od uvoženih festivalov, kot so Soundwave, Garden in Outlook, so se na Terraneu cene pijač zdele pravi blagoslov: za pivo običajne velikosti je bilo treba odšteti nekaj čez dva, za žganice nekaj čez evro. Dostopne so bile tudi cene hrane, še bolj pa je razveseljevala raznovrstna ponudba - poleg železnega mesnega repertoarja so dišale tudi sardele, vikinški golaž in nekoliko nenavadne dobrote iz vege kuhinje. Lačen v vsakem primeru ni bil nihče, za ceno dveh piv se je dobro jedlo in najedlo.

Ne moremo pa mimo težav s prevozom. Prihod na prizorišče in odhod domov sta terjala precej iznajdljivosti. Obljubljeni festivalski bus je zaradi sporov s prevoznikom zatajil, mestni avtobusi pa niso vozili mimo festivala. (Pravzaprav so se ti na vse pretege otepali mladih žurerjev.) Taksije, ki jih je bilo za takšno maso ljudi in tako veliko območje absolutno premalo, je bilo nemogoče priklicati, smukniti v kakšnega od njih brez predhodnega klica pa podobno težko. Včasih je bilo zato treba dvigniti palec (včasih tudi sredinec) ali pa nabrusiti pete.

Terraneo si v vsakem primeru zasluži vse pohvale. Videli smo veliko festivalov, ki tudi po več letih ne uspejo priti na nivo, ki ga je tale dosegel že na prvi rojstni dan. Komaj čakamo še.